Dolgoletna želja Poldeja Zundra se je uresničila, farna dvorana v Železni Kapli je obnovljena. Da je to projekt izrednega pomena za »društvo Zarja, za faro, za občino Železna Kapla-Bela in ne nazadnje za našo slovensko narodno skupnost na Koroškem,« je o obnovi povedal predsednik SPD Zarja Willi Ošina, ki je skupaj z župnikom Poldejem Zundrom vabil na slovesno odprtje Hiše kulture – Farne dvorane.

V nedeljo, 7. maja, se je slovesnost v Železni Kapli pričela s sveto mašo, ki sta jo darovala župnik Polde Zunder in pastoralni vikar Ephraim Osinakachukwu Nwaohiri. V imenu farnega sveta je vse prisrčno pozdravila podpredsednica Rozalija Pirker, ki se je veselila, da se je uresničila »dolgoletna želja faranov in tudi gospoda župnika Poldeja. Hiša kulture – Farna dvorana je prenovljena in pripravljena. Čeprav vemo, da je to nekaj časa trajalo, se tudi zavedamo, da je tisti, ki je prestavil goro, začel z drobnim kamenjem. Nekdo sedi v senci, ker je nekdo nekoč posadil drevo. Veseli smo, da je tisti danes sredi med nami. Že pred mnogimi leti se je naš gospod župnik Poldej začel truditi in ustvarjati, da bi v Kapli zaživelo novo kulturno življenje. Odprl je vrata farne dvorane in s tem omogočil kulturnemu društvu Zarja in tudi drugim, da so se že vsa leta tu dogajale kulturne prireditve. S tem je tudi dokazal tesno povezanost vere in kulture. Človek ne obdeluje in ne neguje samo zemlje, ampak tudi samega sebe in svoje odnose.«

Kaj je naša naloga v tem času, se je v pridigi spraševal Polde Zunder. Govoril je o upanju, ki ne razočara. Zahvalil se je vsem, ki svoje talente razvijajo in jih podarjajo »župnijski skupnosti in našemu rodu.« Izrazil je željo, da bi bil »posluh za človeka naša osebna izkaznica. To je živeto krščanstvo.«

Toni Reichmann je kot arhitekt vodil obsežno prenovo Hiše kulture – Farne dvorane, kjer se je po sv. maši nadaljevala slovesnost. Moderiral jo je Franci Sadolšek.

Prebral je tudi pesem, ki jo je leta 1965 ob odprtju farne dvorane napisala Milka Hartman:

»O lep, prelep je farni hram,

ki zrasel je kot čudež.

A vsem besedo materino bo vtisnil v srčno nam globino,

da bratje vsi po njem spoznamo,

naj v miru radi se imamo.

Vsi smo otroci doma tega,

ki vse dobrine tu obsega.

Bog blagoslovi njega krov,

za srečo poznih še rodov.«

MILKA HARTMAN

Predsednik SPD Zarja Willi Ošina je v svojem nagovoru spomnil na besede pisatelja Florjana Lipuša, da z jezikom smo ali nismo in k temu dodal, da »z izobraževanjem smo ali nismo, s kulturo smo ali nismo, pa tudi z infrastrukturo smo ali nismo.« Ko se je ozrl nazaj, si je mislil, »najbrž smo bili res zelo naivni, da smo se lotili za naše razmere tako zahtevnega in velikega projekta.« Zahvalil se je župniku Poldeju Zundru: »Poldi, hvala za tvojo požrtvovalnost in ves trud, ki si ga vložil v naš skupni projekt.« Zahvalil se mu je tudi, ker je omogočil, da je Zarja zmeraj imela dostop do dvorane. Za izvrstno opravljeno delo se je zahvalil arhitektu Toniju Reichmannu ter vsem dvajsetim podjetjem. Sledile so zahvale podpornikom in sponzorjem, prav tako pa Tomiju Ošini in Robertu Kauerju, »ki sta skoraj vsak dan prihajala na gradbišče«, in tudi drugim društvenikom in društvenicam ter faranom in farankam. Zahvalo pa si vsekakor zasluži tudi Willi Ošina, ki se je res trudil za zbiranje sredstev za prenovo. Društvo SPD Zarja je bilo ustanovljeno že leta 1907 in je zelo aktivno tudi na področju kulture spominjanja.

Župnik Polde Zunder se je spomnil, kako je leta 1971 stal kot igralec Miklavove lipe na odru. »Imel sem razprostrte roke starega janičarja, ki se je vrnil iz turškega jetništva med svoje. Na eni strani je držala mojo roko Gabriela Novak, na drugi strani Marjan Srienc. Zdelo se mi je, da sem prišel res domov.« Spominjal se je, kako so igralsko skupino iz Kaple povabili v Križanke in ko so smeli dvakrat igrati na Borštnikovem srečanju. Srčna zadeva mu je bila, da se je spomnil Branka Korotaja. Obnovljene prostore je blagoslovil pastoralni vikar Ephraim Osinakachukwu Nwaohiri.

Med številnimi govorniki sta bila tudi deželni glavar Peter Kaiser in deželnozborski poslanec Franc-Jožef Smrtnik. Smrtniku se zdi povezava s SPD Zarja zelo pomembna, saj je to najstarejše društvo v občini in je doživelo veliko krutosti. »Zdaj je tudi Zarja dobila svojo Hišo kulture – Farno dvorano, ki povezuje ljudi obeh narodnosti, različnih ver in nudi igralkam in igralcem, pevkam in pevcem, tamburašem in drugim svojo streho.« Zahvalil se je Zundru za vse delo v 50-ih letih, za vse igre, ki jih je režiral in s tem bodril slovenski jezik. Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovenk in Slovencev, se je navezal na nedeljski evangelij, ki pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« Bernard Sadovnik, župan občine Globasnica in predsednik SKS, je v svojem govoru omenil, da dolgo časa slovenska beseda v javnem prostoru ni imela svojega mesta, zato so bile za slovenščino takšne dvorane izjemnega pomena.

Kulturni program na odprtju je bil res bogat. Raznoliko kulturno delovanje in življenje v občini so predstavili cerkveni zbor župnije Kapla, Vellachtaler Trachtenkapelle, Vokalna skupina Klika, lovski zbor, Tamburaška skupina Tamika, Otroški zbor Obirčki, igralska skupina z odlomkom iz igre Županova Micka, igralski skupini Zarčki in Obirčki z odlomkom iz igre Čebelica Maja in Moški pevski zbor Valentin Polanšek. Za konec so vsi skupaj zapeli tri pesmi: v obeh deželnih jezikih in v afriškem jeziku. Pogostitev, in to brez kakršnekoli plastike, je pripravilo društvo Coppla Kaša. Čutilo se je, da se lahko veselimo prihodnosti Hiše kulture – Farne dvorane.

Mateja Rihter