Marijin praznik v adventu, 8. december, Brezmadežno spočetje Device Marije, je v Avstriji povezan z zgodovino države. Najbrž se avstrijski državljani, tudi katoličani, tega komaj še zavedajo. Saj se v javnosti, kadar 8. december ni nedelja, ta praznik omenja le v zvezi z nakupovanjem (božičnih daril) in s trgovskim izkopičkom.

V Avstriji sega 8. december kot državni praznik nazaj v prvo polovico 17. stoletja. Po končani tridesetletni vojni je cesar Ferdinand III. vpeljal ta dan kot državni praznik v zahvalo, da je Avstrija v času vojne bila obvarovana pred tujo vlado. Ko pa je v prejšnjem stoletju zvladal nacizem, so državni praznik odpravili. Po drugi svetovni vojni je več sto tisoč Avstrijcev podprlo peticijo za ponovno uveljavitev 8. decembra kot državnega praznika. Avstrijski parlament je leta 1955 sklenil, da se naj 8. december zopet obhaja kot državni praznik – v zahvalo, da je Avstrija postala svobodna država. V tem letu je dobila državno pogodbo. Ta pa je bil tudi sad rožnovenske molitvene akcije.

Cerkveni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije je prvotno vpeljal sv. škof Anzelm Canterburyski v 12. stoletju. Papež Klemen XI. ga je leta 1708 dovolil za vesoljno Cerkev. Papež Pij IX. pa je leta 1854 vsebino praznika razglasil kot versko resnico, namreč »da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega življenja obvarovana vsakega madeža greha, in sicer po edinstveni milosti in izvolitvi, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati«. S tem je bil praznik izrecno potrjen. Papež pa je s tem potrdil tudi vzklik v lavretanskih litanijah: Marija, »kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas.«

Vera v brezmadežno spočetje Device Marije je bila že v najstarejših časih krščanstva živa. O tem piše papež Pij IX. v zvezi z razglasitvijo tozadevne verske resnice. Obširno poroča, kako se je vera v to skrivnost skozi stoletja poglabljala, utrjevala in širila. Že njegove prednike so mnogi škofje, redovni predstojniki, a tudi državniki prosili, da bi jo razglasili kot versko resnico. On sam je vse škofe prosil za mnenje in po skrbni presoji in iskreni molitvi to izvršil. Štiri leta pozneje so nebesa sama to potrdila v prikazovanjih Matere Božje v Lurdu.

Razglasitev te verske resnice je bila tudi odgovor na pojavljajoče se in že kar močno mnenje v Evropi, da si more človek z lastno pametjo in močjo urediti srečno življenje ter da ne potrebuje Odrešenika in odrešenja. To pomeni, da ni greha. Krščanstvo je odveč, ker človeka le ovira na poti do prave sreče. To mnenje je danes še močnejše in skuša vedno bolj oblikovati državno zakonodajo in vsakdanje življenje. Zelo smo potrebni priprošnje Brezmadežne Device Marije.

Valentin Gotthardt