Prof. Janežičv trg 1 – to je naslov Slovenske gimnazije v Celovcu. Dijakinje in dijaki gredo mimo te oznake kar nekajkrat v tednu. V preteklem času so na to oznako, na hišna in ledinska imena v svoji domači okolici postali nekoliko bolj pozorni. Trenutno je v avli Slovenske gimnazije na ogled razstava »Zemljepisna imena kot nesnovna kulturna dediščina«.

V sklopu CarinthiJA 2020 je konec septembra 2019 na Slovenski gimnaziji v Celovcu v 3.a in 4.b razredu potekala delavnica na temo »Naša hišna in ledinska imena«. Projekt sta vodila Vinko Wieser, ki je odgovoren za spletni portal FLU-LED, in Martina Piko-Rustia od Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Dijakinje in dijaki so v šolskem letu 2019/2020 zbirali hišna in ledinska imena v svojih domačih krajih v Podjuni in Rožu in v krajih Slovenije, od koder prihajajo. Dijakinje in dijaki, ki živijo v Celovcu, so dokumentirali celovška cestna imena, poimenovana po osebah iz slovenske kulturne zgodovine ter stara pozabljena slovenska imena na območju Celovca. Rezultati delavnice so objavljeni na spletni strani Slovenske gimnazije.

Profesorica Andrea Strum, ki je spremljala dijakinje in dijake, je zaznavala veliko pozornost mladih za ta projekt. »Mladi so se z vso vnemo vključili v ta projekt. Nekateri so od doma prinesli cele sezname hišnih, ledinskih in krajevnih imen, nekateri so predlagali tudi popravke. Vsekakor se je videlo, da je to sprožilo tudi komunikacijo med starši in starimi starši.«

Vinko Wieser ve, kako pomembno je, mlade navdušiti za kulturno dediščino imen. Ve pa tudi, da to v sedanjem času ni tako preprosto, kajti »mladi ne morejo imeti tako tesnega odnosa do ledinskih imen, kot so ga imeli ljudje, ki so grabili na njivah in delali v gozdu.« Zato je tako zelo potrebno, da mlade vključimo v zbiranje starih imen. Mladim predlaga: »Posnemite stare ljudi, kako rečejo kakemu kraju ali ledini. S temi posnetki bodo lahko znanstveniki imena obdelali po kriterijih, ki so pomembni.« Temu je sam najboljši zgled. Za Škofiče in Hodiše je poskrbel take posnetke. Poslušati jih je mogoče na spletni strani FLU-LED.

Ravnateljica Slovenske gimnazije Zalka Kuchling vidi v takih projektih prispevek k bolj živemu pouku. »S takimi projekti ozaveščamo mladino o njihovi lastni kulturni dediščini in jim tako odpiramo oči za pokrajino, v kateri živijo. Da je to pokrajina z močnimi slovenskimi koreninami, je dokazljivo v krajevnih, ledinskih in hišnih imenih. Hišna in ledinska imena so primerna tudi za medpredmetni pouk.«

Martina Piko-Rustia pa opozarja na naslednje: »Ko občine uvajajo nova cestna imena, izginjajo dvojezična krajevna imena, s katerimi se dijakinje in dijaki močno istovetijo. Občine imajo možnost, da pri novih cestnih imenih uporabljajo lokalna ledinska in hišna imena, zato je dobro, da mladino ozaveščamo, da so njihova domača imena izredno bogastvo.« vg