Organisation / Organizacija

Nedelja

Igre s pirhi - trčljanje, rolkanje in sekanje pirhov

Narodopisec Pavel Zablatnik je zapisal, da igre s pirhi niso nič manj stare kot pirhi sami in da so imele nekoč čarodejen pomen in namen. Simbolično so z njimi hoteli pričarati zeleno pomlad.

Običaj trčljanja (S. Reichmann)
Običaj trčljanja (S. Reichmann)

Igre s pirhi

Narodopisec Pavel Zablatnik je zapisal, da igre s pirhi niso nič manj stare kot pirhi sami in da so imele nekoč čarodejen pomen in namen. Simbolično so z njimi hoteli pričarati zeleno pomlad, s prebijanjem jajčne lupine in drugimi sredstvi so »coprali v to smer, da bi sonce čim prej prodrlo skozi zadnje ostanke snežne odeje in skozi zmrzlino ter zbudilo izpod nje novo življenje.

Sekanje pirhov

Sekanje je bilo od nekdaj znano npr. pri Perzijcih. Pri nas so pirhe sekalo tako, da je kdo iz določene razdalje poskusil zapičiti kovanec v pirh soigralca. Jajce si komu nastavil v tla v plitvo jamo. Otrok, ki je sekal, je moral odmeriti razdaljo, kolikor sta se šla stavit. Če se je kovanec zapičil v pirhu, sta bila pirh in kovanec njegova. Če ni zadel, je dobil kovanec in pirh soigralec.

Ponekod je bilo tudi običajno, da je otrok držal pirh med palcem in kazalcem, soigralec pa je poskusil iz razdalje kakšnih dveh korakov vpičiti v kovanec. Ponesrečeni zadetki v roko so bili prav boleči. V krajih okoli Baškega jezera so pirhe sekali tudi tako, da so jih položili prav tako kot pri čekanju z gumbi v vrsto in jih »čekali« s kovancem.

Rolkanje

Otroci so naredili drčo iz dveh skodel, leskovih palic ali grabelj. Po njej so spuščali pirhe. Vsak je poskusil usmeriti pirh tako, da se je pritaknil čim več spodaj ležečih pirhov. Kolikor jih je zadel, toliko kovancev je dobil. Plačati je moral tisti, čigar jajce je bilo zadeto. Pri usmerjanju pirha je bilo pomembno, kako si nastavil špic, konico jajca.

Trčljanje

Dva igralca sta trčila špic ali rit pirha drug ob drugega. Igralec, čigar pirh je ostal cel, je v znak zmage dobil ubiti pirh svojega soigralca. Ponekod so poskušali z zobmi, katero jajce je najbolj trdo. Uporabljali so tudi lažno jajce, smolinjake, ko so jih bili napolnili z vročo tekočo smolo.

Turčanje pirhov na Ziljski Bistrici

Ob poti, ki vodi z Ziljske Bistrice na Bistriško planino in Ojstrk, vidimo lepo staro cerkvico. Domačini ji rečemo Kápala, po nemško pa Magdalenskapelle, ker je posvečena sv. Mariji Magdaleni.

Tik pod Kapalo je bil prej še plot z gatrami. Tam so se začele Planje. Po potresu leta 1348 je bila dolina poplavljena in kmetje so se morali preseliti na višje kraje. Tako ima še danes vsaka kmetija na Bistrici v Planjah svoj hlev. Nekateri še stojijo, od drugih vidimo samo še ostanke. Tudi Kapalo so verjetno zgradili zaradi tega tam.

Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so največji del Planj še kosili. Jeseni so pa po planini pasli živino in starejši ljudje se še spominjajo, da so tam tudi krave ščekali (molzli – po ziljsko). Zato je moral biti po Kapalo tudi plot, da živina ni šla kar domov. Danes so Planje v glavnem zasajene s smrekami in samo nekateri še kosijo svoje travnike.

Pri Kapali je čez leto tudi nekaj maš. Dva termina sta pa vedno. To je na god sv. Marije Magdalene (22. julija) in na velikonočni ponedeljek. Kapala je na Veliko noč za domačine njihov Emavs. Mnogo ljudi se zbere pri maši, saj je z Bistrice do Kapale knogam (peš) samo slabe pol ure. Po maši pa je običajno turčanje. Otroci položijo pirh (turčar) na travo, odrasli (navadno prijatelji, znanci ali sorodniki) skušajo jajce zadeti s kovancem. Če obtiči kovanec v pirhu, je ta njegov. Tisti denar, ki ne zadene, si pa otroci vtaknejo v žep.

Urban Popotnig

Običaj trčljanja na velikonočno nedeljo v Bilčovsu

Najbolj vidna in prisotna navada v bilčovški fari je tako imenovano »trčljanje«. Na velikonočno nedeljo se že zjutraj pred sv. mašo poleže med ljudi skrivnostno pričakovanje. Zvonjenje farne cerkve vabi prve farane v cerkev. Na poti tja jih spremlja pokanje topičev. Ljudje so nasmejani, sijoči in veseli obrazi ob hladnem pomladanskem jutru odražajo pravo življenjsko radost.
Kmalu pristopi sivolas starček mladeniču in ko se nasloni na svojo palico, pokukata dva temno rdeča jajčka iz žepa prazničnega jopiča. Starec zamiži in izraža, da je pripravljen za trkanje. V tem hipu drvijo ministrantje mimo njega, v rokah držijo vrečko, ki so jo napolnili s pisanimi jajci. Doma so jih previdno prebirali. Navada je namreč, da po blagoslavljanju velikonočnih jedil verniki podarijo ministrantom jajca v zahvalo za spremstvo duhovnika. Pred cerkvenimi vrati se zbere skupinica mladincev. Nekateri se že hudomušno smejijo, saj so prepričani, da so dobro »oboroženi« z najodpornejšimi jajci.
Potem ko so farani prisluhnili velikonočnim besedilom in zapeli veselo alelujo, se že brž tvorijo majne skupinice. Prav zanimivo je gledati, kako nekateri sežejo do dna žepa, z dlanjo in s prsti previdno oklepajo jajce in le »špic« moli iz pesti. Vsak se boji, da bi nasprotnik udaril nekoliko od strani, kjer je lupina bolj ranljiva. Še bolj pa se navzoči bojijo »smolakov«, torej jajc, ki so prepojeni s kakšno dvomljivo snovjo. Nekateri celo znajo biti predrzni in se v skrajnem primeru stegnejo po ponarejenem jajcu iz lesa, ki pobarvan in namazan s špehovo kožo skoraj ni razlikovati od ostalih jajc. Večina pa se drži pravila: »špic« na »špic«, »ritka« na »ritko«. Dobi jajce tisti, ki mu uspe prebiti lupino jajca na obeh straneh. Vmes pa zmeraj spet preglasi pokanje možnarjev razposajen smeh in vzklik razočaranja. Kdo si je »pritrčljal« največ jajc? Navsezadnje to ni merodajno, saj so bolj v ospredju doživeti trenutki veselja in družabnosti, ki na ta dan popestrijo veselo velikonočno oznanilo.

Janko Krištof