Letaos, 2026, mineva 800 let od smrti sv. Frančiška Asiškega. Katoliška Cerkev ob tej obletnici obhaja posebno spominsko leto, ki v ospredje postavlja zgodovinsko osebnost iz 13. stoletja, ne le pobožne podobe iz legend. Vrhunec dogajanja je izjemna javna razstava njegovih relikvij v Assisiju, ki je pritegnila veliko mednarodno pozornost.

Frančišek se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin premožnega trgovca s tkaninami. Krščen je bil kot Giovanni, a zaradi materine francoske pripadnosti so ga klicali Francesco, kar pomeni »mali francos«. Kot mlad fant je v tej vlogi užival: rad je pel, igral in se družil. Lepo oblečen, kot se spodobi za trgovčevega sina, je poznal svet udobja in priznanja.

Vendar so bile njegove sanje drugačne. Želel je postati vitez, junak, ki se vrača iz bitke s slavo. Toda vojna resničnost ni romantična zgodba. Bil je ranjen in ujet. Iluzija o junaštvu se je sesula. Po vrnitvi domov je preživljal globoko notranjo krizo. Mučilo ga je vprašanje: Kaj naj v resnici storim? Kaj Bog pričakuje od mene?, ki mu je postopoma spremenilo pogled na Boga, na svet in na lastno življenje.

Okoli leta 1205 je v razpadajoči cerkvi San Damiano slišal notranji klic: »Pojdi in popravi mojo hišo.« Ta stavek je sprva razumel dobesedno, pozneje pa tudi kot poziv k prenovi Cerkve. Odpovedal se je dediščini, javno se je ločil od očetovega bogastva in začel živeti v radikalnem uboštvu. Začel je več časa namenjati molitvi in premišljevanju evangelija. Denar je delil ubogim. Posebej pretresljivo je bilo njegovo srečanje z gobavci. Sprva je čutil odpor in gnus kot večina ljudi tistega časa. Toda nekega dne se je ustavil, stopil do enega izmed njih, mu izročil dar in ga celo objel. Kasneje je zapisal, da mu je Gospod odprl srce. Od takrat naprej je skrbel za bolnike, jim prinašal najboljše tkanine iz domače trgovine, jih prodajal za zdravila in mazila. Oče s tem ni soglašal. Bal se je za posel in sinovo prihodnost.

Spor je dosegel vrhunec, ko se je Frančišek javno odpovedal dediščini. Slekel je bogata oblačila in izbral obleko reveža. Škof ga je takrat ogrnil s svojim plaščem – znamenje, da Cerkev prepoznava njegovo novo pot. Zunanje razkošje je zamenjal za preprosto oblačilo barve pepela in vrv okoli pasu. Na njej so trije vozli, ki simbolizirajo tri temeljne odločitve: uboštvo, poslušnost in čistost srca. Ti vozli niso le zgodovinski simbol, temveč povabilo k svobodi – k življenju brez navezanosti na moč, denar ali prikrite interese.

Leta 1209/10 je svojo obliko življenja predstavil papežu Inonocenciju III., ki jo je ustno potrdil. Tako je nastal red manjših bratov, frančiškani. Končno pravilo reda je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Red se je hitro širil po Evropi, kar kaže, da je Frančiškova vizija nagovorila širše družbene potrebe tistega časa.

Posebno poglavje njegovega življenja predstavlja srečanje s sultanom leta 1219 med križarsko vojno v Egiptu. Zgodovinski motivi so bili verjetno bolj kompleksni, vključevali so misijonsko vnemo in željo po mučeništvu, vendar dogodek ostaja izjemen primer poguma za pogovor sredi nasilja.

Po cerkvenem izročilu je leta 1224 na gori La Verna prejel Kristusove rane. Dve leti pozneje, 3. oktobra 1226, je umrl pri Porcijunkuli blizu Assisija. Že leta 1228 ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika. V kasnejših stoletjih je postal zavetnik ubogih, zapornikov, slepih, brodolomcev in socialnih delavcev. Leta 1980 ga je papež Janez Pavel II. razglasil tudi za zavetnika varstva okolja. Ta naslov kaže, kako se njegova podoba prilagaja tudi sodobnim izzivom.

Ob letošnji obletnici so 21. februarja 2026 v baziliki sv. Frančiška v Assisiju prvič po desetletjih za daljši čas javno razstavili njegove posmrtne ostanke. Bratje frančiškani so krsto v slovesni procesiji prenesli iz kripte pred glavni oltar spodnje cerkve. Kosti so shranjene v prosojnem sarkofagu iz stekla, ki je običajno skrit v kamnitem grobu. Že prvi dan je prišlo okoli 18.000 romarjev, v naslednjih tednih pa naj bi jih skupno prišlo še približno 400.000. Zaradi množice se obiskovalci ob krsti zadržijo le nekaj trenutkov, mnogi v tišini molijo.

Španski kardinal Ángel Fernández Artime je ob odprtju poudaril, da relikvije niso senzacija, temveč povabilo k razmisleku. Pogled na minljivost naj bi spodbujal vprašanje, kaj v človekovem življenju ostane trajno.

Čeprav je češčenje relikvij del zgodnje krščanske tradicije, zgodovina pozna tudi zlorabe – trgovanje ali politično instrumentalizacijo. Danes ga nekateri razumejo kot izraz vere, drugi kot simbolno gesto. Ne glede na osebno stališče pa ostaja dejstvo, da Frančišek tudi osem stoletij po smrti privlači množice. Njegovo radikalno uboštvo, prizadevanje za mir in spoštovanje stvarstva nagovarjajo sodobnega človeka, ki se sooča z neenakostjo, nasiljem in ekološko krizo.

Jubilejno leto tako ni le obujanje preteklosti, temveč priložnost za premislek, kako zgodovinske osebnosti dobijo nov pomen v vsakem času. Frančišek Asiški ostaja most med srednjim vekom in današnjim svetom – človek, ki je s svojim življenjem postavil vprašanje, kaj pomeni slediti evangeliju v konkretnih razmerah zgodovine.

• Ime: Frančišek Asiški, roj. Giovanni di Pietro di Bernardone
• Rojen: 1181/82, Assisi, Italija
• Umrl: 3. oktober 1226, Porcijunkula pri Assisiju
• God: 4. oktober
• Razglašen za svetnika: 1128, papež Gregor IX.
• Zavetnik: ubogih, zapornikov, slepih, brodolomcev, socialnih delavcev in varstva okolja (1980 papež Janez Pavel II.)

Frančišek in s. Urša Šebat

V Assisiju je bila s. Urša Šebat, redovnica v Št. Petru, že večkrat. Težko bi preštela vse poti, a za vsako je hvaležna. Tja se vedno znova rada vrača. Včasih kot spremljevalka skupin, včasih kot romarka. Večkrat je romala iz Št. Petra v Assisi tudi sama z vlakom, nekoč celo s kolesom. Kot študentka je šla tudi s kapucini. Vsako romanje je bilo drugačno, a vedno jo je nagovorilo na nov način.

»Duh Assisija je nekaj posebnega, kot da bi Gospod tam naša srca še bolj odprl zase, za njegovo lepoto, za njegove navdihe.« Posebej so ji blizu kraji, povezani s Frančiškom Asiškim, kjer spregovori tišina, srce srcu in molitev. Rada hodi po poteh, kjer so hodili asiški svetniki, se ustavi v tišini cerkva ali v naravi okoli mesta, bere Frančiškove spise in Božjo besedo. Tudi stvarstvo tam govori v svojem tihem vetriču in soncu. Rada opazuje, posluša, okuša ...

Na vprašanje, kaj ji osebno pomenita sv. Frančišek in Assisi, je odgovorila, da ji je sveti Frančišek navdušil za evangelij. Njegov preprost način življenja, njegova bližina Bogu, njegova odločitev, da želi biti brat in sestra vsem ljudem. V Assisiju je na poseben način srečala Gospoda. Po enem izmed romanj, ko je tja romala s kolesom, se je odločila za Bogu posvečeno življenje, za samostan.

Vsako leto roma z mladimi v Assisi. Zdi se ji pomembno, da imajo priložnost srečati Frančiška ne le kot zgodovinsko osebnost, ampak kot živo spodbudo za danes. Njegovo življenje mladim pokaže, kako iskati svojo pot, kako sprejeti odločitve, kako ljubiti in kako ohraniti notranji mir tudi v preizkušnjah. Mnogi ji povedo, da jim prav to romanje ostane najbolj v spominu. Tam, ob Frančišku, ne odkrivajo le njegove zgodbe, ampak tudi sebe in nove prijatelje.

Župnik Michael Joham o Sončni pesmi

Najstarejše besedilo himne v italijanščini, Sončni himni, dolgujemo svetemu Frančišku. Sončna pesem je eden izmed velikih duhovnih besedil svetovne literature – pesem hvaležnosti, povezanosti s stvarstvom in zemljo in globokega zaupanja.

Hvalnica je nastala proti koncu njegovega življenja, v času velike stiske, bolezni in teme, in je odgovor na Božjo obljubo, da četudi bi svet in vse zvezde zasijale v zlatu, bi bil to še vedno le šibek odsev slave, ki jo je Bog pripravil za nas.

Na Koroškem je trenutno razpis za tekmovanje v pisanju skladb, da bi to pesem danes znova slišali. Vendar pa ta pesem zajema več kot le hvalo stvarstva. Slavi tudi Boga skupaj z vsemi, ki hodijo po poti miru, odpuščanja in sprave. In končno, v svojih 33 verzih, ki spominjajo na 33 let Kristusovega življenja, hvali Boga samega, vključno s smrtjo, ki se kaže kot nežna, ljubeča sestra, ki nas vodi domov k Bogu, ki ljubeče skrbi za nas.

Predvsem pa je ta pesem pesem zaupanja, ki nas želi spodbuditi, da hvaležno slavimo Boga z vsem stvarstvom, da nas s Kristusom popelje v življenje in delovanje kot ljudje miru ter da nas združi s tistim, ki ni imel zadnje besede s smrtjo, ampak nas kliče domov v svojo luč.

»Sončna pesem« glasbeni natečaj

Z naslovom »Glasovi za zemljo – Sončna pesem v novi interpretaciji« vabita Krška škofija in škofija Gradec-Sekava glasbenike in glasbenice, da na novo odkrijejo 800 let staro besedilo Frančiška Asiškega in ga glasbeno prestavijo v naš čas.

Vseeno kateri žanr, kateri jezik ali sestava (zbori in vokalne skupine, bendi, solo pevci in pevke idr.) vse je dovoljeno! Pomembno je, da mora prispevek biti na novo uglasben in zajeti osnovne izjave originalnega besedila.

Natečaj želi osvetliti različnost glasbenih izrazov in spodbuditi tako tradicionalne kot svobodne, sodobne pristope. V ospredju je vprašanje: »Kako lahko danes ustvarjalno izrazimo duh Sončne pesmi?«

Cilj natečaja je povezati vsebino besedila z današnjo glasbeno govorico, okrepiti zavedanje o odgovornosti do stvarstva, državljanski angažma za varstvo okolja in podnebja, prizadevanja za globalni mir in pravičnost ter povezanost z naravo.

Odprta kategorija: V središču je kreativno približevanje »duhu« besedila: hvaležnost, strmenje in veselje nad življenjem, ponižnost, mir in povezanost. Lastna besedila, improvizacije, zvočni kolaži in kompozicije idr.

Verska pesem: Iščejo glasbene obdelave in nove stvaritve, ki so primerne za bogoslužja in liturgična praznovanja. Glasbeno oblikovanje naj vključuje značaj originala in oblikuje tako, da se lahko uporablja.

Vsak lahko sodeluje v odprti kategoriji in v verski pesmi.

Tako sodelujete

Registrirajte se do 30. junija 2026 in naložite video posnetek in besedilo pesmi (z imenom na začetku) na spletni strani krške škofije.

HVALNICA STVARSTVA ALI SONČNA PESEM

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.