Zbrani v ljudski šoli v Rožeku so se veselili: ko je bilo vse pripravljeno za nastop najmlajših, je v nabito polno avlo šole stopil legendarni dolgoletni predsednik Kulturnega društva Peter Markovič in ena dolgoletnih najodličnejših in vizionarnih založniških osebnosti na Koroškem in v Avstriji Franc Kattnig. Zasluženega spomenika mu rožeški domačini še niso postavili, prav tako ne slovenska narodna skupnost, vendar začetek je že bil narejen pred leti. Takrat je bil France Gorše za vrt slovenskih kulturnikov sredi oblikovanja kipa Petra Markoviča. Pri nosu se je zatikalo. Pa je vskočil Franc Kattnig in bil umetniku Francetu Goršetu model. »Nos na doprsnem kipu Petra Markoviča je moj,« je že večkrat povedal.

Pa se vrnimo h koncertu v zahvalo in priznanje za desetletno delo Franca Kattniga kot predsednika Kulturnega društva Peter Markovič. »Ta ljipši pozdrav kar se ga da,« je napovedal Alex Schuster, zdajšnji predsednik Kulturnega društva Peter Markovič. Ta najlepši pozdrav so ponesli s prisrčno zapetimi pesmimi »edinemu imensko imenovanemu častnemu gostu« otroci otroškega zbora. To je bil njihov drugi nastop, vendar so posredovali občutek izkušenosti, kot bi se ravno vrnili s kake turneje.

Alex Schuster je koncert za Franca Kattniga znal narediti napetega. Po malem je med posameznimi glasbenimi točkami razkrival v domačem rožanskem narečju njegovo pestro življenje, v katerem je zabil marsikateri kol za novo. Brez njega ne bi bilo društva in njegovega predsedovanja, v katerem je priredil nad 300 prireditev. Več ko 40 let je bil predsednik, to se le redko zgodi. In Mohorjeva ga je tudi poklicala. »Pri nas v založbi nobenega ni, ki bi bukle spravljal med ljudi,« so rekli. Franc Kattnig se je lotil dela, v Celovcu prevzemal tudi vedno več nalog, in imel je vedno dovolj novih idej. Da, v rožanskem narečju, povedanem od Alexa Schusterja, to seveda še enkrat mogočnejše zveni. Tudi to je rekel, da je Kafra Korošče brati učil, pozabil pa tudi ni, da imajo mnogi za Franca Kattniga tudi še ime Keč. Na koncu pa je storil, kar je bilo treba: predal mu je priznanje za zaslužnega domačega kulturnika in ga imenoval za častnega predsednika Kulturnega društva Peter Markovič.

Pa kaj bi to bilo vse brez nastopa pevka Katje Križnar s kongenialno partnerko Marto Habe na klavirju. V pesmih se je slišalo verze: je ena ptička priletela, pa blizu Triglava je čolnič plaval in so rožce v gartlnu žalovale … In po svojem prvem nastopu na prireditvi je pevka Katja Križnar tudi spregovorila: »Večno bom hvaležna Francu, ki nama je pomagal. Hvala za človečnost, hvala res za vase.« Povedala pa je tudi za pesem, ki jo Franc Kattnig tako rad sliši zapeto na nastopih, za katere je tudi poskrbel: »Pesem bo ostala, če ji bo lepo pri nas.« Pa se je zunaj moderacije oglasil še Alex Schuster in dodal: »Hvala za pripravljenost Francu blažiti srce.« To je dodal svoji povezavi, v kateri je zlil življenje Franca Kattinga v verze. Pesmi in glasbe še ni bilo konec. Nastopil je še zbor v zreli svežini ConCor in glasbena skupina Š(polglasnik)ršan frči. Zaznaven je bil njihov izjemen talent, ki je nalezel vse zbrane, ki so ob izvirni instrumentalni spremljavi zapeli »Mi se imamo radi«.

Nekaj dobrih besed je ostalo za Franca Kattniga še za konec. Rožeški župan Franz Richau je govoril ta večer o diplomaciji. »Franc ta stari,« je rekel v slovenščini, »je v občini z visoko diplomacijo ustvarjal vizije in za to delo v skupnosti se ti prisrčno zahvaljujemo.« Ob Karlu Hrenu (Mohorjeva), Martinu Kuchlingu (Krščanska kulturna zveza), Martini Piko-Rustia (Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik), Marici Sima (Slovenska prosvetna zveza) in Albertu Lesjaku (Rožeška lista) je spregovoril tudi Valentin Inzko (Narodni svet koroških Slovencev). Posegel je pol stoletja v preteklost in povedal, kaj je rekel oče, ko je zvečer stopil v hišo: »Danes sem vesel. Univerzitetni asistent pride z Dunaja delat v Mohorjevo založbo.« In od takrat dalje je Franc Kattnig, že nekaj let tudi srečen dedej, zabijal kol za kolom, na katere se slovenska narodna skupnost še danes opira. vg