Letošnjo Einspielerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev, je prejel Georg Wurmitzer za »konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti v času svojega aktivnega delovanja v koroški deženi politiki«.

Predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof je v pozdravnih besedah poudaril, da potrebuje slovenska narodna skupnost »močne zagovornike in dobre prijatelje, ki so pripravljeni, da se ob danem času zavzamejo za narodno skupnost in za slovenski jezik na Koroškem«. Ta nagrada naj je viden izraz zahvale za njihovo prizadevanje. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti Olip, ki je imel slavilni govor, je v njem omenil vidne in trajne projekte, ki so nastali v sodelovanju z Georgom Wurmitzerjem. Omenil je Kulturni dom v Pliberku, Otroški vrtec Mavrica v Dobrli vasi – tu sta Olipu pomagala s svojim pričevanjem, kakšna je bila konkretna Wurmitzerjeva pomoč Štefan Kramer in župnik Janez Tratar, Hišo kulture v Žvabeku, Gospodarski center v Selah, staro župnišče v Gorjanah. Vendar je bilo še več projektov, ki nosijo rokopis Geoga Wurmitzerja z nezamenljivim prepoznavnim znakom: hitro, konkretno, velikodušno in trajnostno. Nanti Olip: »Ta drža bi bila lahko tudi spodbuda za zvezno politiko, da nemudoma uresniči potrebne zakonske okvire, da jezikovni in kulturni dragulji Republike Avstrije ne bi utihnili.«

V svojem zahvalnem govoru je Georg Wurmitzer, ki je med prireditvijo med zbrane izrekel besede: »Jaz sem Jurij«, najprej opozoril na kakovost glasbene spremljave prireditve, ki je bila v rokah skupine Sanje. Rekel je, da ve, kaj pomeni peti na tako visokem nivoju in taki »umetniški popolnosti«, saj je sam s svojo ženo pel šestdeset let v zboru. Zatem pa je poudaril: »Danes sem spoznal nov občutek. Vedno sem mislil, da hvaležnost v politiki ni kategorija. Vi vsi ste me naučili nekaj drugega. Hvaležnost obstaja. Nisem tega pričakoval, ne s tem računal, ganili ste me v notranjosti. Velik del te zahvala vam moram vrniti. V vas sem našel partnerje, s katerimi smo skupaj uresničili projekte in meni je uspelo čudežno pomnoževanje denarja. Kajti če obstaja privatna pobuda, potem potrebuješ samo tretjino denarja, da dosežeš cilj. To se je splačalo za deželo in za davkoplačevalca.« Dejal je tudi, da zelo natančno opazuje politično dogajanje ter da ga pri tem skrbi to, ker se vrednota miru in to, kar je ljudem skupno, premalo cenita. Omenil je besedo toleranca in ugotovil, da je ta beseda premalo. »To besedo bi nadomestil z besedo pozornost, tako lahko medsebojno življenje postane bolj harmonično. Pozornost pa ni potrebna le do kulturnih dobrin soseda, pozornost vključuje tudi skrb proti osamelosti. Tako lahko skupno življenje bolje uspe.«