Z Nedeljo je Hanzi Filipič kot komentator povezan že nad 20 let. »Dvakrat sem bil tudi počitniški sodelavec. Pri nas doma je bila Nedelja stalno na mizi,« pripoveduje. Z njim smo se ob njegovem okroglem jubileju pogovarjali o pomembnosti odnosov, globoki veri, srečni družini in službi kot poslanstvu.

Hvaležnost je beseda, ki jo Hanzi Filipič velikokrat uporabi. Tudi ko govori o svojem otroštvu. Rodil se je v Velinji vasi, oče je sezidal hišo na klancu, po domače rečejo »naquancə«. Ta povezava s Cankarjem je morda že nakazovala, da bo Hanzi Filipič vse življenje delal s knjigami. »Trije smo, imam starejšo sestro Ursulo in mlajšega brata Christiana, eno sestro ter očeta in mamo pa imamo že v nebesih,« še dodaja.

Po maturi na Slovenski gimnaziji je odšel na Dunaj študirat zgodovino in slovenščino. Na Dunaju je zelo užival, pa ne samo pri študiju. Tam je namreč spoznal svojo življenjsko srečo, Špelo. Že kot študenta sta se poročila in si ustvarila družino: »To je bil zame zelo lep čas, dobila sva stanovanje in si razdelila skrb za otroke tako, da sva lahko oba študirala naprej. Treba je poudariti, da so veliko pomagali starši, tako moji kot Špelini. Duhovna osnova je bila zelo močna, kako zelo hvaležna sva za to. Človek se vedno uči, za srce in dušo se najbolj uči ob otrocih in ob družini, v zakonu, ko se iz dneva v dan trudiš ustvarjati lep odnos. Tudi Jezus nam je naročil, naj se ljubimo med seboj. To je učenje, ki se nikoli ne konča.«

Šest otrok jima je bilo podarjenih: Ana, Miha, Ema, Marta, Zala in Jurij. O vzgoji za življenje Hanzi Filipič meni, da je največ vreden zgled: »Otroke spremljaš na poti, da najdejo smisel življenja in bistvo: to je ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega.« Pomembno se mu zdi, da otrokom pustiš svobodo, čeprav se vedno ne strinjaš z njihovimi odločitvami.

Velika sreča v njegovem življenju je vnuk Jeremija. Veselje in sreča ob novem življenju sta zelo velika. »Zelo rad sem dedek, zaradi tega se ne počutim star. Sicer ga ne vidim toliko, ker hčerka Ana živi z družino v Švici. Je pa res, da si ob vnukih bolj sproščen, to sem videl tudi pri svoji mami in očetu, ki sta bila veliko bolj blaga do vnukov kot do otrok.« Hanzi Filipič s svojo ženo izkušenj ne deli samo svoji družini, ampak tudi širše. »Pred nekaj leti sva se odločila, da narediva tečaj, ki naju usposablja, da lahko pripravljava pare na sv. zakon. Glede na svoje izkušnje veva, kako pomemben je stalen trud za dober odnos. Ker sva tako hvaležna, da sva toliko dobila, poskušava dati mladim parom naprej. Hodiva v skupino Najina pot v Slovenijo, že več kot 20 let. P. Vital Vider, ki te skupnosti vodi, je duhovni oče, ki pomaga parom, da srečno živijo, spoznavajo Boga in ga kot tretjega povabijo v sveti zakon. On pravi, da če je zakon dober, je tudi družina dobra. Če se žena in mož dobro razumeta in se trudita za ljubeči odnos, potem to tudi občutijo otroci,« razlaga in doda, da so družine in zakoni najbolj primeren kraj za učenje srčne kulture.

V širšo skupnost se vključuje s prevzemanjem pomembnih funkcij. Bil je predsednik Katoliške akcije, sedaj pa je v domači fari predsednik farnega delovnega krožka. »V fari Št. Jakob imamo veliko srečo, da imamo župnika Jurija Bucha, ki dopušča veliko svobode.« Zelo rad poje tudi v cerkvenem zboru, ki ga vodi Hanzi Sticker.

Kot glavni urednik Mohorjeve založbe opravlja delo, ki ga neizmerno veseli. »V Mohorjevi založbi delam že 23 let. Zelo sem hvaležen Francu Kattnigu, ki je, ko sem bil še študent, v Korotanu na Dunaju iskal nekoga, ki bi prevedel knjigo. Zaupal mi je. Božja previdnost je bila, da je bil nato objavljen razpis in so me sprejeli.« Hvaležen je, da lahko dela v Mohorjevi, kjer so pomembne krščanske vrednote ter ljubezen do besede. »Kot je pomembno spoštovanje vsakega jezika, je pomembno tudi spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. Vsi smo ustvarjeni po Božji podobi,« razmišlja Hanzi Filipič, ki ob svojem 50. rojstnem dnevu pravi, da je srečen človek. »Prepričan sem, da lahko delček Božjega kraljestva ustvarjamo na zemlji, če se držimo evangelijev in Svetega pisma. Tako smo lahko srečni. Ko doživiš lepe trenutke, ko imaš v rokah majhnega otroka, se z njim igraš, ga vodiš za roko, ko shodi, če se z ženo dobro razumeš in doživljaš lepe trenutke v družini, je to že del nebeškega kraljestva.«

Mateja Rihter