Fabjan Hafner se nikdar ni umaknil z literarnega odra. Ker povsod manjka, je še bolj prisoten. Bil je ena izmed najbolj briljantnih glav slovenske in nemške literature, bil pa je tudi eden najodličnejših slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Tisti, ki prejemajo najpomembnejše literarne nagrade slovenskega, nemškega in svetovnega literarnega sveta, so ga že desetletja dolgo spoštovali. Kar bi si sam najbolj zaslužil, je iz vsega srca privoščil najprej vsem drugim.

Vsi pomembni obrazi koroške literature so se zbirali pri njem. In ne le ti, tudi taki, ki so si šele počasi odpirali vrata v literarni svet. Pri tem jim je Fabjan Hafner rad pomagal in se sam pri svojih načrtih največkrat znašel pred zaprtimi vrati. Neprijeten veter mu je pihal v obraz.

Toda močnejši je postajal tudi veter teh, ki so mu bili hvaležni. Mesto Celovec je poimenovalo pasažo v spomin na pisatelja, pesnika in posredovalca literature Fabjana Hafnerja. Josef Winkler je na odkritju tega spominskega obeležja sicer mislil, da bi bilo treba po Hafnerju poimenovati kako večjo cesto. Vendar sam ugotavlja, da je kraj primeren. Tako je spomin nanj viden na vogalu Musilove hiše, v kateri je Fabjan delal skoraj 20 let. Mnogi so prišli na odprtje in Fabjan Hafner se je izkazal kot magnet za vse, ki na Koroškem ustvarjajo in širijo literaturo. Fabjan Hafner je napolnil Musilovo hišo, ker je v času svojega življenja predvsem imel veliko srce za literarne ustvarjalke in ustvarjalce. Sam je bil eden izmed najboljših in je živel literaturo »v besedah in dejanjih« in ji dajal s svojo zmožnostjo navduševanja »dih in prostor«.

Njegova beseda je imela težo in njegova beseda je bila vedno dovršeno izklesana in enako jasna v obeh deželnih jezikih. Bil je izvrsten prevajalec, ki je ob tem še kot literarni znanstvenik poučeval na univerzah v Ljubljani, Gradcu in Celovcu in je za svoje prevode med drugim prejel Petrarcovo nagrado leta 1990, ugledno avstrijsko državno nagrado za literarno prevajanje leta 2007 ter istega leta tudi najvišje priznanje za liriko in literarne prevode – nagrado za evropsko poezijo mesta Münster za knjigo »Lesen: Lieben« Tomaža Šalamuna, ki je izšla pri založbi Suhrkamp.

Ne, niso ga pozabili. Pred kratkim je izšla knjiga njegovih pesmi v slovenskem in nemškem jeziku v založbi Suhrkamp v ugledni seriji »Bibliothek Suhrkamp« s številko 1513 in naslovom: »Fabjan Hafner: Erste und letzte Gedichte«. Prevedel jih ni nihče drug kot Nobelov nagrajenec Peter Handke. In bil je zelo natančen. Prevedel je tudi Hafnerjevo Nedeljsko pesem, ki jo je Hafner napisal za jubilejni zbornik Nedelje, ki je izšel leta 2016 ob njeni 90-letnici. V uvod za pesem je Fabjan Hafner zapisal vprašanje Petru Handkeju: »Kaj ravno prebirate?« Njegov odgovor: »Nedeljo.« Uvod k Hafnerjevi knjigi v tej pomembni Suhrkampovi zbirki je napisal Peter Handke in je že v naslovu opozoril na posebnost te knjige: Ednina in dvojina. In med vsemi besedami uvodnika napiše o slovenskih in nemških pesmih Fabjana Hafnerja tudi tale stavek: »Da, nežen in tih – vendar prav zaradi tega, ker je nežen, nič tih, nič nem – strah je osnova prvih in zadnjih pesmi Fabjana Hafnerja.« Na koncu knjige pesmi, ki so nastale med letoma 1982–2016, je izčrpno spremno besedo napisal Dominik Srienc. Na koncu pesniške zbirke je objavljena tudi pesem Gustava Januša v spomin na Fabjana Hafnerja, ki se začenja z verzom: »Vihar mi je/ izkoreninil lipo./ Boli./ Toda spomin/ na lipov cvet/ preteklega poletja tolaži./«

Fabjan Hafner je stopil v literarno javnost kot urednik dvojezične literarne antologije »Besede/Wörter« mladih koroških besednih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so vsi leta 1983 prvič stopili v javnost. Likovno je antologijo je opremil Valentin Čertov, doma v Selah, na katerega dom je bilo mogoče tudi poslati odmeve. V eni od objavljenih pesmi je napisal Fabjan Hafner tudi tale verz: »le kar se razvija živi«. Fabjan se je v antologijo podpisal kot edini s peresom. Ob pogledu na to dejstvo, je tudi to bil del njegove poezije.

Fabjan Hafner je vse, kar je storil, storil z izrednim spoštovanjem. Z vsakim se je srečal, kot bi bil najmanj državni predsednik ali najpomembnejši umetnik ali besedni ustvarjalec. Nase pa je z vso vnemo zelo rad in vztrajno pozabljal.

Tudi pri Nedelji smo se večkrat obrnili na Fabjana Hafnerja. Nikdar ni odklonil. Le obseg je omejil, ker je imel na svojem delovnem listu zapisano še toliko drugega dela. Naštel je vse projekte, ki jih je moral zaključiti do takrat in takrat. Vsekakor preveč za enega samega. Toda vedno je bilo tu prepričanje: če kdo zmore, je to Fabjan Hafner.

Kako je mogoče, da človek v najboljših letih odide, ko ne bi bilo treba oditi?

Florjan Lipuš

Florjan Lipuš je na pogrebu dejal, da je bil Fabjan Hafner velik humanist. Tudi to je povedal: »Priznati moram, prve hipe, ko sem izvedel za nesrečni dogodek, me je zajela jeza: prvi odidejo najboljši. Kako je mogoče, da človek v najboljših letih odide, ko ne bi bilo treba oditi? V družbi nekaj teče narobe, kar bi moralo izzvati v nas vseh jezo in odpor.

Fabjan je ljubezen in človečnost užival med svojimi v družini, in je, tako si mislim, to človečnost iskal tudi zunaj domače hiše, iskal spoštovanje in dostojanstvo tudi zunaj v svetu. Jeza in žalost zato, ker je bilo morda premalo človečnosti v Fabjanovi vsakdanjosti in se je njegova tankočutna duša morala srečavati s stvarmi, ki so bile v nasprotju s človečnostjo.

Vsi smo vselej nekaj zahtevali od njega. Vsi smo, vsak na svojem področju in vsak misleč na svojo prednost, izkoriščali njegovo znanje, njegovo dobrotljivost, ga morda iz gole udobnosti dodatno obremenjevali. Je Fabjan omagal pod tem bremenom? A je tako, da odidejo vedno najboljši.«

Ali kot predavatelj, kot pisatelj in pesnik na literarnem branju ali kot moderator ali lavdator: Fabjan Hafner je znal ravnati z besedo, vedel je za njeno moč in ji dodeli pravo mesto.

Fabjan Hafner: Erste und letzte Gedichte. Prevod in spremna beseda Peter Handke. Zaključna beseda (Nachwort) Dominik Srienc. Založba Suhrkamp. Berlin 2020

Dobesedno:

Fabjan Hafner …

… o perspektivah slovenske literature na Koroškem

Obremeniti literaturo s tem, da mora ohranjati slovenskost, se mi zdi pretirano. Literatura je danes pač stvar, ki je razbremenjena marsičesar. Ni več pogrošna zabava, zato imamo televizijo in radio, in karkoli. Za vsakodnevno rabo se lahko srečamo s slovenskim jezikom na drugih področjih in ostane literaturi dejansko samo umetniška raven, ta pa nikoli ni bila namenjena širšim ljudskim množicam. Literatura je nekaj za tiste, ki se zanjo zanimajo. Tisti, ki bodo hoteli imeti literaturo, jo bodo že imeli. In tisti, ki bodo hoteli pisati bodo lahko pisali – in to je pomembno.

… o izčrpanosti in želji po preproščini

Stopamo s časom v korak, da nas ne bi prehitel ali naravnost povozil. To brezglavo dirkanje, ki bi najraje iz sedanjika za korak zbežalo v prihodnost, kjer bi se vsaj malo odpočili, zajeli sapo in globoko zadihali. Ta divji beg nas oddaljuje od izvirov, iz katerih se napajamo, kjer se odžejamo, kadar smo izsušeni; od studencev, ob katerih zajemamo vodo, da z njo ohladimo boleče ude in vroče čelo. Meč, s katerim smo presekali gordijski vozel, je bil dvorezen. Odprla se nam je pot naprej. Pot nazaj, v blaženo preproščino in nevednost, pa se je zaprla. Steze so zaraščene kot v pravljici ali v narodni pesmi.

O Fabjanu Hafnerju

Bil si mojster besed, ki so cvetele. Bil si njihov najboljši vrtnar. Bil si sin dveh narodov z dvojezično dušo, ki je čutila plemenito in znala to povedati v slovenskem in nemškem jeziku enako ganljivo, enako prepričljivo. Ivan Klarič

Fabjan je bil višji od Karavank. Bil je pesnik, prevajalec, most med nemško in slovensko kulturo in jezikom, v številnih ozirih izjemen. Vrzel, ki je zazijala z njegovim prehitrim odhodom, je nenadomestljiva. Aleš Šteger

Fabjan je kot človek besede ustvarjal v besedi in z besedo literarne, znanstvene, umetniške, domišljijske, praznične, vsakdanje, družinske, prijateljske, medkulturne svetove, polne presenečenj za poslušalce, sogovornike, bralce. Miha Vrbinc

Vsi smo občudovali tvojo varnost, osupljivo retoriko v dveh deželnih jezikih in z navdušenjem sledili tvoji brezmejni ustvarjalnosti. Vse, kar si imel, vse si nam dal z veliko srčnostjo in se razdajal do skrajnega. Janez Gregorič

Vincenc Gotthardt