Med študijem zgodovine je Arnold Pöschl ostrino začel nastavljati na nekaj praktičnega. Zanimal ga je dokumentarni film. Nekaj prakse na tem področju ga je kar kmalu privedlo od gibljivih slik do fotografije. In prav za to svoje fotografsko delo tudi ni bil zaman študij na univerzi v Bologni, kjer je študiral gledališče, film in lingvistiko. Ko se je vrnil v Avstrijo, si je svoje znanje v umetniški fotografiji izpopolnjeval tudi pri Friedlu Kubelku na Dunaju.

Na Dunaju je Arnold Pöschl delal s fotografi, kot sta Lukas Beck in Inge Prader. Tu je spoznaval različne perspektive sodobne umetniške fotografije. Izostril pa je tudi svoje znanje kot reprodukcijski fotograf, ko je delal v ateljeju Stefana Zeislerja v Umetnostno zgodovinskem muzeju na Dunaju. Arnold Pöschl je preizkušal objektive z različnimi zornimi koti tudi kot asistent fotografije v New Yorku, od koder se je podal tudi še v druge kraje sveta, kjer od leta 2009 kot svobodni fotograf uresničuje svoje projekte. Odločil se je, da svojega znanja ne obdrži zase. Poučuje fotografijo in fotografsko teorijo na Univerzi v Celovcu in zaključuje svoje doktorsko delo na temo fotografija in znanost. »Rad bi ob svojih družinskih in fotografskih dolžnostih končal doktorsko delo, v katerem gre za vprašanje, kako je lahko fotografija kot subjektivni medij, kolikor je mogoče, objektivna. Gre za vprašanje, kako je mogoče povezati znanost z umetnostjo.«

Življenje svobodnega fotografa označuje Arnold Pöschl kot poseben način življenja. »Če si se kdaj odločil za svobodni poklic, ki je hkrati lep in trd, potem je težko iti v drugo smer. Zame je fotografija magična vstopnica in mi odpira marsikatera vrata, ki bi mi drugače ostala zaklenjena. Tako sem spoznal nešteto oseb, ki jih na takšen način nikdar ne bi mogel srečati.«

Pogled na svet je drugačen, pravi. Pokrajina, ljudje, detajli ob robu, na vse to gleda s fotografskim pogledom. Saj bi bil lahko tu ali tam kakšen skrit motiv, ki se ga splača fotografirati. »Kaj bi lahko fotografiral, se sprašujem, in potem je včasih zelo težko, iz gotove danosti narediti dobro fotografijo. Fotografija nastaja tudi v glavi in trenutek ali človeka v kakšnem okolju ujeti v objektiv tako, da nastane dobra in učinkovita fotografija, je velik izziv.« Je že res, pravi Arnold Pöschl, »mislim v fotografijah«.

V preteklih letih je Arno Pöschl, doma med Celovcem in Bilčovsom, dokončal več fotografskih projektov. Kaj je na začetku projekta in kaj na koncu? »Na začetku je vedno velika evforija. Obstaja zamisel in pričakovanja so velika. Sam pri kakem projektu ne izdelujem velikih kompliciranih konceptov, temveč hitro začnem z delom. Zavedam se, da moram vedno znova biti pripravljen preveriti, če sem z delom na pravi poti. Priznam pa, da sedaj po več letih bolj premišljeno pristopam k projektom, saj mi nekaterih spodrsljajev ni treba ponavljati.« Arno Pöschl ve, kdaj je kakšen projekt končan in zato si reče: »Zdaj pa nobene fotografije več«. Največje zadoščenje mu je, če na koncu kakega dela izide knjiga, »Kajti, kar je natiskano, to ostane«. In že večkrat je imel v rokah knjige, ki so nastale z njegovih fotografskih potovanj. »Imeti v rokah knjigo, je izredno lep občutek.« Teh knjig je bilo že več. Nekaj je kuharskih knjig »in teh bo še več, ko bo spet mogoče odpotovati v svet,« pravi. Med neuresničenimi fotografskimi projekti je indijska kuharska knjiga, rad pa se spominja knjige o Hrvaškem, lepe simbioze med njegovimi fotografijami in besedilom Friedrun Pleterski.

Med zadnjimi projekti je tudi knjiga fotografij koroških literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev. »Schaffenskraft« (Moč ustvarjanja) je naslov knjige. Najprej so bile fotografije avtoric in avtorjev razstavljene v Musilovem literarnem muzeju v Celovcu. Fotografije koroških avtoric in avtorjev omogočajo nov pogled na priznane in uveljavljajoče se obraze literature. Dve leti je delal na tem projektu in v tem času dobil tudi nov pogled na koroško literaturo, ki je širši in svetlejši.

S fotografijami je mogoče vsaj malo nekaj spremeniti v svetu. Izostriti pogled na nekaj, kar je postavljeno v kot, pokazati na krivice in zavzeti stališče. S fotografijami se je mogoče zoperstaviti vojnam, pomembno je samo, da te fotografije najdejo tudi pot v javnost. Zato si Arnold Pöschl želi v medijih več fotoreportaž, v katerih bi bilo življenje na svetu zajeto v fotografijah in tekstih. In želi si predvsem poštenih plač za fotografe in fotografinje, pa za avtorice in avtorje besedil. In seveda tudi dosti časa za to delo. »Kvaliteta potrebuje čas.«

Arno Pöschl verjame v moč fotografije. Prepričan je tudi v dodatno vrednost fotografij, če je ob njih zapisanih tudi še nekaj informacij. Pri fotografiji mu gre za trenutek, v katerem nastane. O tem, kaj je zanj dobra fotografija pravi: »Dobra fotografija ni vedno samo tehnično perfektna fotografija. Dobra fotografija, to sta izreden zorni kot, prehod med ostrino in neostrino ali pa posebna luč.«

Preveč osvetljeno ali premalo osvetljeno – to je za fotografa Arnolfda Pöschla pomembno pri reklamnih fotografijah. To mora biti perfektno. Ko pa iz fotografa Pöschla postane umetnik, ga zanima samo trenutek, ki iz motiva naredi majhno fotografsko umetnino. Preveč ali premalo osvetljeno je tu samo še stilno sredstvo.

Vincenc Gotthardt