Na Nedelji smo tokrat želeli imeti s škofom Jožetom Marketzem nekoliko drugačen velikonočni intervju. In kakšen je lahko takšen intervju? Pa smo vprašali profesorja verouka Christiana Uraka na Slovenski gimnaziji, kaj pravi, če bi s svojimi dijaki šel na obisk k škofu. Z dijakinjami in dijaki 6. b in 7. b. razreda je razmišljal o vprašanjih in nazadnje se je šest dijakinj in dijakov dobro pripravljenih odpravilo k škofu na intervju. Divina David (6. b), Lia Salzburger (6. b), Leon Roblek-Jug (6. b), Štefan Smrtnik (6. b), Rafael Oraže (7. b) in Nikolai Kontschitsch (7. b) so ga obiskali v njegovi pisarni v škofovi rezidenci v Celovcu.

Škof je prišel v sredo, 18. marca, ob zmenjenem času skozi zadnja vrata z ene izmed sej in nekaterih drugih srečanj. Vprašanja so pred mladimi na mizi, vendar škof je hitrejši. Začne: »Naslednji torek imam trikrat ali petkrat za radio takšen intervju in za televizijo dvakrat. To je ves dan in to ni lahko. Živiš še v čisto drugem kontekstu in naenkrat moraš govoriti o veliki noči.

Me že zanima, kaj boste vi meni povedali. Zakaj tako začnem? Pred kratkim sem bil povabljen v neki župnijski svet. Tam je bilo dekle v vaši starosti, drugače pa so bili vsi starejši. Dekle nič ni reklo. Po seji župnijskega sveta sem jo še enkrat srečal, pa sem jo vprašal, kaj vi mladi pričakujete od Cerkve in od nas in je rekla: Poslušajte nas že enkrat. Zame je to, kar mladi povedo, zelo pomembno. O veri vedno več mladih ljudi ve vedno manj, ker jim starši ne govorijo o veri. Vendar mladina ni tako neverna, kot nekateri pravijo. Imajo vero. In danes sem mislil, kako bi bilo lepo, če bi vi malo o svoji veri govorili, na primer kaj lahko pomeni velika noč za vas, za človeštvo in za našo družbo.

Pogovor se je razvil pozneje. Najprej je začel na pripravljena vprašanja odgovarjati škof.

Lia: Kaj bi bili danes, če ne bi bili duhovnik ali škof? Ste imeli kot mlad človek kakšne druge sanje?
Škof Jože Marketz: Da, pravzaprav zelo konkretne sanje. Bil sem na Plešivcu in ne na Slovenski gimnaziji. Tam tudi do četrtega razreda nisem imel kakih sanj. Potem sem pa začel razmišljati, kaj bi postal, ko sem bil v petem, šestem in sedmem razredu. Rad bi postal diplomat. To so bile moje sanje in seveda, potem sem se malo informiral in sem izvedel, da moraš študirati pravo. V glavnem to študirajo diplomati. Potem sem si mislil: Da, to bi verjetno znal, ampak znati moraš tudi cel kup jezikov, na primer francoščino, angleščino in še kaka dva ali tri dodatne jezike se moraš naučiti. Potem sem si mislil, da bo to zame pretežko in da ne bom zmogel. Zanimivo pa je bilo potem, ko sem šel svojo pot. Bil sem veliko po svetu in sem se naučil mnogo jezikov naučil. Pa tudi pravo bi zmogel, saj sem teologijo tudi. (smeh) Nekaj se lahko iz tega, kar sem vam sedaj povedal, naučite za življenje: Nikdar ne smete misliti, da česar ne zmorete, preden niste tega poskusili.

Divina: Ste bili v šoli dober matematik ali vam je bil kak drug predmet ljubši?
Škof Jože Marketz: Matematik pa sploh nisem bil. Jaz sem bil bolj za jezike. Imeli smo še grščino pa latinščino, tudi nemščino. Slovenščine na Plešivcu skoraj nismo imeli. Angleščino sem se moral pozneje naučiti, profesor, ki smo ga imeli, ni bil dober. Zgodovina me je že vedno zanimala.

Štefan: Ste včasih tudi osamljeni? Kako se takrat soočate s tem?
Škof Jože Marketz: O tem veliko razmišljam. Imam res veliko dela in nimam občutka, da sem osamljen. Je pa ena velika razlika med biti sam pa biti osamljen. To je zelo pomembna razlika. Sam sem vsak večer, ko domov pridem in v ponedeljek imam svoj prosti dan. Nimam občutka, da sem osamljen. Biti osamljen pa pomeni biti brez odnosa. To je že problem za ljudi in tudi za duhovnike. En župnik pač nima partnerice ali pa partnerja, navadno so sami. Med drugimi ljudmi je pa tudi veliko takih, ki živijo sami. Pri tem vprašanju pa se lahko prvič srečamo z vero. Če si človek veren, te to pelje v odnos, in nisi več osamljen. Si še sam, ampak ne osamljen. Tam, kjer jaz stanujem, je zraven cerkev. Moje stanovanje je ob tej cerkvi in če naredim tri korake, gledam dol v cerkev – in to je že nekaj izrednega. Če se počutim samega, se usedem v cerkev in se mi zdi, da mi mine ta samota in nisem več osamljen. Drugače sem pa večkrat vesel, če sem enkrat sam.

Nikolai: Zakaj naj bi se mladi danes sploh postili? Ima to še smisel?
Škof Jože Marketz: Da ima post smisel, nas vi mladi učite. Mladi se spet začenjajo postiti. Ne pijejo več alkohola ali pa se s kolesom vozijo in ne z avtom. Ali pa se postijo mobilnih telefonov. To mora že imeti kak pomen. Vse religije na svetu to poznajo. In sicer, če nas čaka nekaj pomembnega v življenju. Pred posvečenjem duhovnika naj bi se tisti, ki bo posvečen, malo postil. In tudi škof, ki ga posveti, naj bi se postil. To se pravi, vedno ko je kaj pomembnega v življenju, npr. velika noč ali božič – imamo post. Prej kdaj je bil tudi advent postni čas, to lahko vprašate vaše babice. In zdaj v postu se postimo. Zmeraj, če je kaj posebnega, kot zdaj velika noč, se postimo. Pomeni, da postane glava bolj sveža, postane prazna. Pripravimo se, da lahko kaj novega pride v tvoje življenje, tudi kaka nova misel. Morda se postiš pred velikim osebnim praznovanjem, pred novo službo. Kakšen dan ali dva prej, to pa ne pomeni, da se odrečeš samo hrani. Glavno je, da se malo sprazniš in se potem spet napolniš. To po moje mladi tudi tako delajo in to ni le verska stvar. Post je nekaj človeškega.

Rafael: Se tudi vi osebno postite – in čemu se najtežje odpoveste?
Škof Jože Marketz: Jaz nisem tako odvisen. Kar sem si rekel, zdaj ko sem škof, je bilo, če bi se alkoholu odpovedal. Ampak jaz ne pijem toliko, da bi imel težave. Potem sem si pa mislil, da so ljudje tudi veseli, če v gostilni par možejev skup stoji in me vprašajo: »A boste kako pivo?«, da potem z njimi popijem eno pivo. Ampak v postu se že odpovem. Zanimivo pa je, da sem že drugi, tretji dan čisto pozabil na vse, da se postim. Ta čas je res napet čas. Ne vem, kaj vi doživljate, ampak meni se zdi, da je eno za drugim, da sploh ne veš več, kaj je bilo. Ampak se potrudim.

Leon: Katera je vaša najljubša cerkev in zakaj?
Škof Jože Marketz: Zanimivo. Gotovo bom imel katero, ampak jih toliko poznam po vsem svetu. (smeh). To pa je težko. Ena je v Št. Lipšu, je zdaj lepša kot prej in je moja domača farna cerkev. Danes ljudje tako lepo gledajo nanjo. Ali pa ta cerkev, zraven katere stanujem. Ta je zanimiva. Ob sobotah in nedeljah imajo Rusi tam svoja bogoslužja.
Štefan: Aha.
Škof: A veste kaj je ikonostaz?
Štefan: Ne.
Škof Jože Marketz: Pri Rusih je tako, da duhovnik stoji za ikonostazom, to pomeni, da je spredaj veliko ikon, skozi katere ne vidiš, je vse zaprto, in zadaj je duhovnik, ljudje pa sedijo na oni strani in pojejo. Tudi celovška stolnica je zanimiva. Ne morem reči, katera je najlepša. Seveda je kup cerkva tudi v Rimu, ki so lepe.
Leon: In od tujih cerkva po svetu, katera je najlepša?
Škof Jože Marketz: Da, v Rimu so zelo lepe, ampak do cerkve more najti vsak sam svoj odnos. Kaj pa vi rečete? Imate vi kako cerkev?
Štefan: Cerkev v Kortah.
Lia: Tista pri Božjem grobu. Ta je tudi ponoči tako lepa, ker jo osvetlijo.
Škof: Ja, ta je lepa in čez dan je tudi lepa. Mi imamo veliko cerkva. Okoli tisoč na Koroškem. V Rimu jih je 660, samo v enem mestu.
Divina: Jaz pravzaprav nimam najljubše cerkve.

Lia: Če je Bog ljubeč Bog, zakaj potem v Svetem pismu beremo o vojnah? In zakaj je celo božji sin moral umreti na križu?
Škof Jože Marketz: Nimam čisto pravilnega odgovora na to. To je zelo težko vprašanje in ljudje se močno sprašujejo, kako je v Iranu in v Ukrajini. Sveto pismo nam pač pripoveduje, da je to del družbe, del našega življenja, ter da Bog na določen način vedno intervenira. To, kar se mi lahko naučimo ob vojnah, je to, da Bog spremlja ljudi v takih situacijah. To je stvar vere. In zdaj smo v veliki noči: »Smrt ni zadnje.« Trudimo se, da v to verujemo. Če kdo umre, ki ga si imel rad, ta vprašanja vedno pridejo. Moj atej je umrl lani. Mi otroci smo bili vsi zraven in sedeli okoli mize. Vsi smo sedeli in nam je tam umrl. On je bil 97 let star. In nenadoma naša Kristina reče: »Poglejte tateja, on umira, poglejte ga.« Vsi smo ga gledali in nismo vedeli, on ni več izdihnil in nič. In je bilo enostavno tako. Jaz rečem tako: »Življenje je iz njega šlo.« Življenje je tisto, kar je šlo, eni pravijo duša. Meni se je tako zdelo, ko sem ga gledal, sem mislil, da gre samo za življenje. In zdaj je bil on 97 let star, telo ni bilo več dobro. In zato potem enkrat življenje reče: »Tako, v tem truplu ne morem več živeti.« In potem življenje gre. In zdaj je vprašanje, če izdihnimo, kam gre življenje? A je življenja konec, vsega konec, kar smo doživeli z vsemi občutki? Ali pa življenje le ostane? Vstane in čaka nato, da se spet vidimo. Ko sem očeta gledal, kako je izdihnil, sem si mislil, da je to nekaj lepega. To tudi hočem doživeti. Smrt bo vsakega obiskala. Seveda, če umre mlad človek, se vsi sprašujejo, kaj smo naredili, zakaj nismo tega preprečili. To je jasno. Na drugi strani pa vemo, da pride ta trenutek. Moje vprašanje pa je, kaj je potem? Na tem svetu nam je življenje z vsemi talenti izročeno. Imamo odgovornost za svoje življenje. Seveda pa ne gre vedno vse dobro. In naenkrat je vsega konec, kaj pa bo potem z menoj? Na koncu pa obvelja spet vera, če jo imaš. Včasih jo zgubiš. Potem spet pride. Včasih ti jo kdo drugi da z besedo. Vem, odgovori niso točni.

Divina: Ste vi kdaj osebno dvomili v vero – posebej glede vstajenja?
Škof Jože Marketz: Seveda. Trenutno je čuden čas. Res se človek velikokrat vprašaš, zakaj Bog lahko to vse dopušča, kar zdaj doživljamo in predvsem kar drugi doživljajo. Tudi papež Frančišek je večkrat o tem govoril, da je tudi on dvomil o veri. Mati Tereza je večkrat pisala o dvomih. Dvom je druga stran medalje. Na eni strani sta vera in zaupanje, na drugi pa je dvom. Vi ste v starosti, ko to veste. Če se zaljubiš v kakega človeka, je to enako. Prepričan si, da je prav ta človek človek za moje življenje. In včasih se kaj zgodi ali ti ta človek reče eno samo besedo in kar naenkrat se začneš spraševati, a je to res tako? To je zelo človeško. Z vero pa nam ne gre drugače.

Štefan: Zakaj ženske trenutno ne morejo postati duhovnice in kakšna bi lahko bila vloga žensk v Cerkvi v prihodnosti?
Škof Jože Marketz: Vloga ženske se zelo spreminja in dobivajo tudi vedno več odgovornosti. Dejansko ni teološkega argumenta, zakaj ženske ne bi smele postati duhovnice. Vendar Cerkev in tudi papež Leon argumentira s kulturo. Mnogo kultur je na svetu in ene so še daleč stran od enakopravnosti, te kulture zaenkrat še ne zmorejo sprejeti ženske kot duhovnice. Na primer v Afriki. Papeži so že marsikaj poskušali in so morali določene stvari vzeti nazaj. Bilo je toliko protesta iz raznih krajev sveta. To pa je ena velika težava. Na eni strani je super, da smo svetovna Cerkev, na drugi strani se moramo ozirati na vse. To je zelo težavno. Vendar jaz sem za svojo namestnico poklical žensko. Na vsem svetu se to še nihče ni upal. In zdaj je ravno izšel pomemben dokument iz Rima, dolg 70 strani. In zanimivo je, da je en odstavek posvečen naši škofiji. Nisem nikogar vprašal in sem enostavno samo logično mislil, da to mora biti mogoče, da je ženska moja namestnica. Čeprav v cerkvenem pravu piše, da je vikar lahko le duhovnik. Kljub temu sem naredil in tudi napisal svojo argumentacijo. Sedaj je Rim to potrdil, in so to napisali v svoj dokument. Nekateri mi tudi pravijo: »Ti si škof in ti lahko vsakega posvetiš v duhovnika in je to veljavno.« To drži, jaz bi to lahko naredil, vendar tako hitro to še ne bo šlo. Cerkev se počasi premika in stopa po dobri poti naprej. Korak za korakom, so pa zelo majhni koraki.

Nikolai: Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi se župniki lahko poročili?
Škof Jože Marketz: Rekel sem, da bi bil za to. Na vsak način. Vidim veliko težavo. Imamo veliko starih duhovnikov in vidim, da je veliko duhovnikov, ki so res sami in mnogi tudi osamljeni. To je res problem. Seveda pa je tudi veliko mladih, ki bi se verjetno odločili za to pot in nočejo, ker želijo to pot iti z družino. Vidimo na primer pri evangeličanih, da je ta pot mogoča.

Rafael: Zakaj zanimanje za Cerkev v naših krajih upada in kaj bi lahko naredili, da bi prišlo več mladih v cerkev?
Škof Jože Marketz: Na to vprašanje ne želim reči nobene besede. To je pa vprašanje, na katerega prosim, da odgovorite vi.

Štefan: Na Obirskem je pa navadi še veliko mladih v cerkvi.
Škof: Jih prihaja res še veliko?
Štefan: Ja, precej.
Škof: Zakaj pa misliš, da je tako?
Štefan: Pri nas je to malo vzrok, da mi vsak rojstni dan in vsak god po maši skupaj pred cerkvijo malo popraznujemo. In vsak ve, da imamo po vsaki maši še čas, da se srečamo in poveselimo.
Škof: Imaš prav. Skupnost. To je dober odgovor. Kaj pa še?
Rafael: Mogoče tudi nekateri ne pridejo, ker je ob nedeljah maša prezgodaj in želijo dlje spati. Morda, če se bi to spremenilo, bi jih več prišlo.
Škof: Ampak to že veste, zakaj ni mogoče, saj ima vsak duhovnik ob nedeljah tri, štiri maše in se ne more razdeliti.
Škof: Kaj pa pravite, da bi bila zjutraj maša in zvečer besedno bogoslužje ali kaj podobnega za mlade?
Leon: Ne, že za vse skupaj.
Štefan: Jaz sem že za mašo.
Škof: Kaj pa še mislite, kaj bi lahko mi naredili, da bi vi bolj hodili v cerkev?
Štefan: Jaz vsako nedeljo hodim.
Leon: Jaz mislim, da morajo tudi starši biti za tem. Veliko je staršev, ki ne hodijo v cerkev in potem ta mladi tudi ne grejo.
Štefan: Tako, moja sestra tudi ni hodila v cerkev, zdaj pa s ta majhnim hodi. Prejšnjo nedeljo je majhen sin sestro tako prosil, da je morala iti v cerkev, ni šlo drugače. (smeh)
Škof: Zanimivo. Vprašali ste me, zakaj zanimanje za Cerkev pada in to ne le za nedeljsko mašo. Torej kje je vzrok? Ali je to tako, da med mladino, ki jo poznate, zanimanje upada?
Leon: Ne vem. Eni že rečejo, da nič ne bodo zamudili, če ne gredo v cerkev in pustijo vse, kar je s Cerkvijo ob strani. Ampak mislim, če prijatelji tudi gredo k maši in se zanimajo za Cerkev, potem je to malo tudi skupinski pritisk in potem vsi gremo.
Škof: Kaj pa vidve mislita?
Lia: Težko povedati. Jaz tudi mislim, kot je Leon rekel, da je že odvisno od staršev in družine. In veliko vpliva tudi okolje.
Leon: Odvisno je tudi, kakšne ljudi poznaš. Če jih več poznaš, da v cerkev hodijo, potem tudi ti raje greš.
Divina: Mislim, da zanimanje že upada. Prej je bilo tudi vse bolj strogo in so kontrolirali, kdo hodi v cerkev in kdo ne. In zdaj pa to ni več tako. Mislim pa tudi zaradi staršev.
Nikolai: Prej je to bilo tudi bolj v ospredju. Maša je bila fiksna točka. Tako so meni to povedali starši.
Škof: Ja, in danes imaš tudi več alternative. Vi pravite, da mora to biti nekaj skupnega, da to bolj vleče.
Leon: Jaz mislim, da so največji problem starši.
Rafael: Jaz tudi tako mislim.
Štefan: Meni se zdi, da je tudi kaj skupnega pomembno. Če maša ni bila fajn, je dobro, da se lahko tudi po maši veseliš.
Škof: Ja, seveda, to je na Obirskem. Če pa zdaj pomislim na Celovec. Divina, a ti v Celovcu kam greš k maši?
Divina: Da, k slovenski maši v cerkev sv. Egidija.

Leon: Kaj je vaše mnenje o tem, da je vedno manj dvojezičnih duhovnikov na Koroškem? Kaj bi lahko naredili glede tega?
Škof Jože Marketz: Lahko že rečem, kaj mislim, ampak tega mi nihče noče verjeti. Pri nas v Št. Lipšu so bili štirje duhovniki. Zdaj sva še dva, Viktor Omelko in jaz. Na vsak način štirje smo bili. V Selah so v Užnikovi družini (Olip) kar trije duhovniki. Včasih so imele družine veliko otrok. In tako je bilo, da je kakšen sin postal duhovnik, kaka hčerka pa redovnica. Tako so dobili tudi priložnost, da so se šolali, da so prišli na Plešivec.

Lia: Ta glavni poklici so bili tedaj v vasi duhovnik, učitelj ali zdravnik – potem si lahko izbral.
Škof Jože Marketz: Ja, tako je bilo včasih in zdaj ni več tako. Tu na jugu Koroške je bilo še dosti duhovnikov, na severu pa ne. Potem se je pa tam spet začelo pri Nemcih in pri Slovencih je zdaj čisto konec. Prvič so družine majhne in se starši ne veselijo preveč, če bi kdo postal duhovnik, če imajo samo enega sina ali pa dva. Po moje tudi fare zelo malo k temu prispevajo. Če samo več par ljudi v cerkev pride in ni več tiste skupnosti, zakaj bi pa tam kdo rekel, da hoče duhovnik postati in delati v fari, kjer skoraj ni več ljudi, ki pridejo v cerkev in jih Cerkev zanima. Ampak jaz vam pravim, mi bomo imeli spet duhovnike. Letos imamo v semenišču štiri bogoslovce in to je dober znak. Bomo videli, kako bo šlo to naprej. Moč far je, da vedno več laikov prevzema službe, to pa tudi zaradi tega, ker nam primanjkuje duhovnikov, zato se ne bojim za prihodnost.

Štefan: Jaz tudi ne.
Škof: Ampak ljudje morajo biti pripravljeni, da si rečejo, hočem nekaj doprinesti k skupnosti v fari. Glej, Štefan, ti si ministriral, še vem. In zdaj boš morda berilo bral ali že bereš. Tako se vidi, tu so mladi, ki hočejo, da bi ta skupnost živela naprej. In iz teh se lahko zgodi, da se kdo najde, ki bi želel postati duhovnik.

Štefan: Kaj pa je tisto »besedno bogoslužje«? Je to nekaj, če manjkajo duhovniki?
Škof: Da, besedno bogoslužje. Imamo tečaje in se veliko verouka naučiš tam.
Štefan: A potem lahko tudi imaš mašo?
Škof: Ravno maševati ne moreš, vendar bogoslužje je mogoče praznovati. Lahko vodiš bogoslužje in pridigaš in z ljudmi praznuješ. Tako moramo začeti in potem bo kdo rekel: Tudi jaz bi rad vodil besedno bogoslužje ali pa se bo odločil, da gre v semenišče.

Škof se obrne na Christiana Uraka in ga vpraša: »Kako je to pri vas v Št. Primožu?«

Škof: Pri vas je v fari zelo živo, a ne?
Christian: Da, jaz sem naredil tečaj za besedno bogoslužje.
Škof: In ljudje to sprejmejo?
Christian: Pravzaprav že. Grobove sva lansko leto tudi že blagoslavljala skupaj z župnikom in so bili ljudje enostavno srečni, se mi zdi.
Škof: Vidite, bližnja prihodnost gre v to smer, da vedno bolj vključujemo in izobražujemo laike. Kdo se bo javil kot prvi?
Štefan: Tako spontano to ne gre.

Lia: Kaj pričakujete od nas mladih katoličanov na Koroškem, in kaj bi nam radi sporočili za prihodnost?
Škof Jože Marketz: Ko sem jaz bil mlad in sem bil star 25 let in kaplan v Borovljah, je bila tam mladinska skupina z dvajsetimi mladimi. Mi smo se vozili po vsem svetu in po vsej Evropi. Vsak teden smo se najmanj enkrat dobili. Veliko smo skupaj doživeli. Skupaj smo se zbirali pri mašah. Danes pa mladi ne pridejo več, ker imajo toliko drugih ponudb, po drugi strani pa tudi kaplanov ni več. Tako, da je res škoda. Sam imam še zdaj prijatelje iz tega časa. In eni od teh še danes v cerkvi veliko pomagajo. Zanimivo je, da je ta povezanost ostala. To vidim tudi v Št. Primožu in še kje, vendar bi tega sodelovanja laikov rad več videl tudi še v drugih farah. Vi imate tudi Slovensko gimnazijo in ste dobro skupinsko organizirani. In še danes hodite s Hanzejem Rosenzopfom v Rim in še kam drugam. To je zelo dobro, da imate to priložnost. Veliko mladine je, ki te ponudbe nima več.

Divina: Če bi lahko mladim dali sporočilo za veliko noč, kaj bi bilo to?
Škof Jože Marketz: Z zemeljskim življenjem ni konec človekovega življenja. Da bi ta misel v vseh dvomih prevladovala. Če to vem, da s smrtjo ni vsega konec, bom drugače mislil o nesrečah in vojnah. Morda se bom tudi bolj upal kaj storiti proti trenutnim krivicam. Mi pravzaprav v tem času nič ne naredimo. Sicer veliko govorimo, se jezimo in nas je strah, ampak naredimo pa pravzaprav zelo malo. Ali ne bi kdaj jasno povzdignili svoj glas proti krivicam, opozorili na teptanje človekovih pravic in jasno razlikovali med dobrim in zlom, da bo na svetu spet nekoliko več miru in sočutja.

S škofom so se pogovarjali:
David Divina, Lia Salzburger, Leon Roblek-Jug, Rafael Oraže, Nikolai Kontschitsch, Stefan Smrtnik