Organisation / Organizacija

Nedelja

Eremit v službi bližnjemu

Kapucin pater Anton Wanner že več ko štiri desetletja deluje kot dušni pastir v celovški bolnišnici.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
pater Anton Wanner (Nedelja)

Že več ko 40 let živi, stanuje in dela priznani in priljubljeni menih, pater Anton Wanner kot dušni pastir v celovški bolnišnici. V prvem nadstropju, v zakristiji glavne kapelice celovške bolnišnice, na 12 kvadratnih metrih živi, spi, bere, piše in moli 80-letni župnik. Sam si je izbral eremitsko življenje. Blizu evangeliju in blizu ljudem. 24 ur na dan, sedem dni na teden.

Anton Wanner se je rodil 23. marca 1940 na Tirolskem. Po maturi je delal kot mizar in nato bil šofer deset let za špedicijo v Podkloštru. Ko je bil star 29 let in na poti v Italijo, je ob cesti stal menih, vzel ga je s seboj in tako izvedel za delo kapucinov v Avstriji. Ta menih, Kajetan Fröhlich, je postal njegov provincial na Dunaju. »Moj oče je bil učitelj in organist. Že kot otrok sem bil zelo povezan s cerkvijo. Živel sem že kot otrok kot samotar. Vedno sem si mislil, da bi rad postal redovnik. Preprostost kapucinskega reda me je zelo navdušila, zato sem se odločil za vstop.« Antona Wannerja je posvetil tedanji kardinal Franz König. Kmalu je prevzel dušno pastirstvo v Celovcu. Že več ko 40 let medtem skrbi za bolnike v obeh bolnišnicah v Celovcu ter za ljudi v zaporu. Spanja ne potrebuje preveč, saj je za bolnike vedno na voljo. Zgodaj zjutraj vstane in se pelje na zajtrk v samostan kapucinov. Za kosilo mu zadostuje sadje in po tretji uri ne je več.

Anton Wanner je rektor dušnega pastirstva katoliške Cerkve na Koroškem. V 40-ih letih se je to zelo spremenilo. Vera današnjega prebivalstva ima ogromen deficit. V ospredju niso več zakramenti, temveč pogovori, včasih celo teološki. Kot vsepovsod upada obisk dnevne svete maše v kapelici v bolnišnici. Vzrok je med drugim tudi sprememba sistema. Prej so bili bolniki dlje časa v bolnišnici. Sedaj je tako, da kmalu po operaciji grejo spet domov. V bolnišnici pacienti niso vedno mobilni in ko gredo domov, jih kapela ne zanima več. Od zunaj radi pridejo verniki in vernice k dnevnemu bogoslužju.

Versko zelo rad delujem: kot učitelj v Borovljah, kot dušni pastir v zaporu, za invalide, za bolne.

Za več ko 1.500 pacientov je pater Anton na voljo za dušno pastirstvo in to vsak dan. Poleg tega je dušni pastir v celovškem zaporu ter župnik v šestih župnijah: Gunzenberg, Hüttenberg, Lölling, Maria Waitschach, Sankt Johann am Pressen in St. Martin am Silberberg. Kot župnik vodi več ko 400 pogrebov na leto. Po telefonu dosegljiv je vsak čas. Rad pomaga in odgovarja na vprašanja. Kako to vse zmore? Simpatičen menih se nasmehne in odgovori: »Z lahkoto. Nimam konjičkov. Smučati ne znam, plavati ne znam, ničesar ne znam na tem področju. Versko zelo rad delujem: kot učitelj v Borovljah, kot dušni pastir v zaporu, za invalide, za bolne. To je moja poklicanost.«

V teh časih, od marca naprej, je zelo težko. V deželni bolnišnici v Celovcu skrbi pater Anton za štiri kapele: na geriatriji, psihiatriji, v klinikumu in v poslopju direkcije. Iz nove kapele v glavnem poslopju klinikuma je mogoč prenos svete maše na televiziji na kanalu 4. Cerkev je del bolnišnice – ne le zaradi zelo dobrih odnosov patra Antona z zdravniki in ravnatelji. Z mnogimi je tudi osebno zelo povezan. Dolga leta je poučeval tudi medicinske sestre in zaradi tega ga poznajo mnogi ljudje. Menih komunicira in medicinske sestre tudi opolnoči zabava s kakšno balado Johanna Wolfganga Goetheja.

Osebnih želja priljubljeni župnik nima. »Nikoli jih nisem imel. Nisem bil na potovanjih. Bil sem vedno na kraju samem. Trikrat sem bil v Rimu. Nikoli nisem bil v Jeruzalemu, ne v Fatimi, ne v Medžugorju, v nobenem romarskem kraju.« Če ga je kdo vprašal ali povabil na romanje, je navihano odgovoril: »Ni treba, da si ogledam romarski kraj, jaz verujem v vse!« Ena njegova pomankljivost, kakor sam pravi, je tudi, da ne prenaša vročine. »Sem kot razhudnikovke in vročine ne maram! Moje mesto je v bolnišnici. Nimam časa za potovanja.« Pater Anton se zelo zanima za zgodovino in v prostem času rad izdeluje jaslice in zelo rad bere. Ker nima televizije in drugih elektronskih medijev, se pri branju veliko uči na pamet. Na pamet recitira balade, svetopisemska besedila in druge verze. S tem velikim znanjem vedno znova preseneča in očara ljudi.

Simpatičen in nasmejan župnik tudi rad piše. Na starem pisalnem stroju znamke Olympia piše zgodbe in farne liste za župnije. Tudi slovenska narodna skupnost mu zelo leži ob srcu. 25 izvodov Nedelje rad deli že 40 let ljudem v bolnišnici. »Materinščina je vedno tesno povezana s kulturo. Slovenski jezik in slovenska kultura sta ogromna obogatitev za deželo. Zelo se veselim, da si naš škof prizadeva za pomen slovenske narodne skupnosti.« Sam zna vse glavne molitve tudi v slovenščini in jih s svojimi verniki in vernicami seveda tudi moli.

Nasvet veselega meniha za ljudi je, da naj se ozirajo na sporočilo Jezusa Kristusa. »Človek naj se vedno znova obrne k Jezusu Krisusu ali v osebni molitvi, meditaciji ali romanju. Ob tem naj se na novo usmerja in korigira svoje življenje. Potem posameznik izve, kako se nadaljnja življenjska pot lahko smiselno razvija naprej.« 80-letni župnik upa, da bo dušno pastirstvo ob bolnikih obstajalo še naprej. V tej starosti že misli na naslednika, žal ga doslej ni našel. Pater Anton Wanner bo pač deloval naprej. Blizu šibkim in bolnim in tistim, ki so na robu naše družbe. »Kljub svojim napakam in grešnosti skušam oznanjati sporočilo Jezusa Kristusa!«

Alexandra Praster