Mojca Bertoncel od novembra 2022 naprej deluje kot pastoralna asistentka v župnijah Grabštanj, Št. Peter pri Grabštanju in v Pokrčah. V župnijah Timenica, Otmanje in Št. Lipšu pomaga pri pripravi na zakramente. Kot pastoralna asistentka želi »ustvariti nove vezi in prijateljstva« ter skupaj s farani poskrbeti, da bo župnija postala kraj, »kjer bodo ljudje z molitvijo, sveto mašo in zakramenti prejemali hrano za svoje življenje«.

Mojca Bertoncel se je rodila 31. marca 1977 v Kranju v Sloveniji. Po maturi na gimnaziji v Škofji Loki je študirala teologijo v Ljubljani in Gradcu. Po študiju je delala kot raziskovalka na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato je vodila škofijski urad za laike v Ljubljani. Trenutno stanuje v župnišču v Pokrčah. Kuhinjo si rada deli s farani, ki pridejo na srečanje v župnišče.

Po 15-ih letih delovanja na škofijskem uradu za laike v Ljubljani je simpatična ženska iskala nove izzive. 15 let je v Ljubljani pripravljala izobraževanja za župnijske svete in župnijske delavce. Začela je s 17-imi ljudmi, na koncu jih je prišlo na izobraževanje nad 600 ljudi. Po 15-ih letih na tem področju sama ni več rasla, tako da je iskala nove izzive. Slučajno je prišla do izobraževanja za pastoralno asistentko na Koroškem. »S skupino iz Slovenije sem obiskala izobraževalni center v Bilčovsu in tako je nastala naveza in povezava med nami. Sylvere Buzinga, sedanji župnik v Kotmari vasi, je pri nas v Sloveniji stanoval in deloval v župniji, tako da sem bila vedno v stiku s Koroško.« Čeprav je študirala tudi v Gradcu, jo je nemščina »vedno malo tolkla. Vedno sem imela željo, da bi se nemškega jezika naučila, sedaj imam to možnost. «

Delo pri Cerkvi in za Cerkev v Sloveniji je začela že v starosti 17-ih let. Brezplačno je delala v domači župniji predvsem z otroki in z mladino. Pomagala je pri ustanovitvi katoliškega vrtca, pripravljala je oratorije in poletne tedne za otroke. Vodila je tudi trikraljevsko akcijo v dveh župnijah. Delo pastoralne asistentke ji ni tuje, edina razlika je, da to sedaj dela poklicno. V Sloveniji te vrste zaposlitve ni.

Nekatere stvari vidi na Koroškem podobno kot v Sloveniji, druge pa različno. Razlika med delovanjem v Sloveniji in Avstriji je v tem, da pouk verouka v Sloveniji poteka v župnijah in ne v šoli. V praksi na organizacijski ravni vidi, kakšno povezanost imajo otroci z župnijo. V Sloveniji so otroci vsaj enkrat tedensko v župnišču. Če pa družine niso povezane z župnijo, je dostop do njih zelo težek. Na Koroškem imajo stik vsaj pri verouku v šoli.

Velik izziv za Mojco Bertoncel je tudi v tem, kako ohranjati vero in slovenski jezik na Koroškem. »Tukaj občutim prelomen čas za oboje. Meje se marsikomu odpirajo in tudi to obdobje zatiranja jezika je po mojem mimo. Ljudje, ki tukaj živijo, se morajo potruditi, da ohranijo svojo identiteto.« Tudi cerkveni časopis vidi kot zelo dragoceno za ohranjanja jezika in za povezanost s Cerkvijo.

Na območju, kjer sedaj dela, vidi ogromno družinskih imen slovenskega izvira, a nobenega razen župnika še ni slišala govoriti slovensko. Nekaj ogromno hudega se je moralo dogajati, da je stanje tako. Obdobje sedaj je pa zelo odprto, to vidi kot priložnost. »Eden moj doprinos v župnijah bi lahko bil ohranjanje slovenskega jezika. Slovenščina je moj materni jezik. S tem sem zrasla. Se mi zdi, da je poslanstvo, da tukaj lahko pomagam. Pomembno je z veseljem biti kristjan in živeti in z veseljem biti Slovenec in obhajati običaje, ki so še živi in dragoceni. Predvsem za otroke. Otroci neobremenjeno to sprejemajo in je to upanje tudi za prihodnost. Vsak osebno lahko veliko naredi, da je to vrednota, ki jo z veseljem živi,« poudarja petkratna botra, ki vsaj enkrat tedensko obišče starše, sestro in nečake v Sloveniji.

O tem, kako lahko uspe, da otroci in mladina spet najdejo pot v Cerkev, se redno pogovarja tudi s drugimi pastoralnimi asistenti. Iz lastnih izkušenj ve, da bi bilo dobro povezati vlogo pastoralnega asistenta ali župnika z vlogo veroučitelja. »Da bi na primer pastoralni asistent, ki dela v kakšni župniji, tudi prevzel pouk v tamkajšnji šoli. S tem bi bila povezava med šolo in župnijo še boljša.«

Druga stvar je delo z otroki. Tukaj predlaga teologinja, da naj se izvede druga vrsta srečevanj z otroki v župniji. Na primer pri različnih delavnicah in s stvarmi, ki so povezani z bogastvom cerkvenega leta. Vidi pa tudi, da manjkajo skupine otrok med prvim obhajilom in birme. Ta povezava do župnije je zelo odvisna od družine. Na eni strani je torej potrebno delo z otroki, na drugi strani je pomembno tudi delo s starši. »Največ lahko narediš z osebnim stikom. V Sloveniji imajo enkrat mesečno verouk za odrasle. Pri teh srečanjih se pogovarjajo in je to možnost osebne rasti v veri. Vezi do župnije je treba krepiti na različne načine. V Pokrčah so zelo povezani in se veliko sami dogovorijo.«

Zelo pomembno za Mojco Bertoncel je, da so župnije, v katerih dela, odprte za vsakogar, ki želi sodelovati. Tiste, ki radi v župniji nekaj izpeljejo, rade spremlja in pomaga. Po njenih izkušnjah na Koroškem je opazila, koliko je vredno to, če ljudje čutijo, da v župnijah lahko sodelujejo. »Vračamo se v čas prvih kristjanov, ko so bile majhne skupine in so ljudje zelo skupaj držale in kjer je vsak posameznik čutil svojo odgovornost za župnijo. Vsi tisti, ki smo Cerkev, ustvarjamo skupaj občutek, kako Cerkev diha. Pastoralno delo je vedno iskanje novih možnosti oznanjevanja. Lahko pride veliko dobrega, ko nekaj pa ne gre, ne smeš obupati,« poudarja pastoralna asistentka.

Želi si Cerkev, ki je odprta in sprejema ljudi, takšne kot so. Mi smo Cerkev. Mi smo vsi skupaj, tako duhovniki kot laiki, tisti, ki lahko s svojo odprtostjo do ljudi s sprejemanjem ljudi spodbujamo, da identiteto kristjanov gradijo in končno tudi za slovenski jezik ohranjajo. Cerkev je ogromno naredila za ohranjanje slovenstva, to moramo skušati živet tudi v prihodnje. Nikoli ni prepozno, ali da se človek spreobrne, ali da se uči jezika. Če znaš več jezikov, je to vedno prednost, nikoli ne ovira.

Za prihodnost želi delati, kar župnijam pomaga. Potrebe so povsod različne. V župnijah in v škofiji se počuti zelo sprejeta. Upa, da bo s svojim delom lahko nekaj lepega naredila in prispevala. Pravi, da en človek sam nima vseh darov in vedno potrebuje druge, ki s svojimi darovi doprinesejo svoje. »Povezovanje skupnih darov je naša preroška pot in edina, ki jo Cerkev za prihodnje ima.«

Alexandra Praster