»Res nismo filharmoniki, zato, Bernarda, hvala ti, da pri tej obletnici zapoješ ob tamburici«. S temi besedami se je Erika Wrolich zahvalila na koncu jubilejnega koncerta Tamburaškega ansambla Loče ob svoji 45-letnici obstoja pevki Bernardi Fink za skupni nastop. Pa nič ni pomagalo, za mnoge v dvorani so tamburaši iz Loč izredni koroški filharmoniki z vztrajnostjo, s pridnostjo, s skrbjo predajanja tamburic iz starejših rok v mlajše in z desetletja dolgim poslanstvom ambasadorja narodne skupnosti, kjerkoli po svetu so nastopali. V domačem kraju pa so in še vedno igrajo simpatično melodijo navzočnosti slovenske narodne skupnosti v vseh odtenkih.

Erika in Jožko Wrolich sta leta 1977 s pomočjo Hanzija Gabriela ustanovila tamburaški ansambel in takrat se jima niti sanjalo ni, da bo to uspešnica, ki traja že 45 let. Temelj tega dela in uspeha je voditeljica ansambla Erika Wrolich. Marjan Gallob, predsednik Slovenskega prosvetnega društva Dobrač, je Eriko Wrolich opisal takole: »Stojiš pokončno in trdno kot Jepa pred loškimi tamburaši.« Pa poglejmo, kako je Eriko Wrolich oblikovala 45-letna pot s svojimi tamburaši. Takole je odgovorila na vprašanje, kaj ji je osebno dalo delo s tamburaši, kaj kraju in kaj mladini, ki so nastopali in nastopajo in kaj je tisto pri tamburicah, kar je več kot glasba? Erika Wrolich: »Prihajam iz družine, v kateri je bilo petje dnevno prisotno. V Podnu smo peli najprej z bratoma in očetom, pozneje z Mirkom Laußeggerjem v Plajberškem kvartetu. V Ločah sem petje pogrešala in tamburice so zapolnile to vrzel. Spremljale so me v lepih in v težkih časih in mi dajale moč. Zvok tamburic je pač nekaj edinstvenega. Pevskih zborov imamo na Koroškem kar nešteto, tamburaških pa le štiri!

Naš tamburaški ansambel je v teh 45-ih letih postal sinonim za Loče: je slišen, viden, živ proponent slovenskega življa okoli Baškega jezera. Občina nas je rada zamolčala, tamburicam pa je uspelo sporočati javnosti, da je okolica dvojezična. Tudi cerkvena glasba nam je pri srcu in samoumevno je, da sooblikujemo maše, krste, prva obhajila, birme, poroke, pogrebe in druge svečanosti.

Najbolj me zadovoljuje, da smo v vseh letih znali nagovarjati mladino. Z navdušenjem se družimo v tamburaškem zboru, uživamo ob vajah, seminarjih in nastopih, vnašamo nove ideje pri izbiri repertoarja, skrbimo za moderacijo in objave v socialnih omrežjih – in vsi se ponosno med seboj pogovarjamo v slovenščini! Zato sem tudi prepričana, da bodo tamburice naprej bogatile kulturno sceno pod Jepo in po Koroškem!«

V imenu Krščanske kulturne zveze je čestital predsednik Janko Krištof. Obstoj tamburašev v Ločah je označil »kot nekaj enkratnega daleč naokoli«, opozoril pa je tudi na enkratnost v tem, kako uspeva v ansambel vključevati vedno tudi mlade igralke in igralce. Tako je zagotovljena prihodnost ansambla. Posebej je omenil dva: Terezo in Marjana Galloba, ki igrata v ansamblu od prve ure. Loškim tamburašem je čestitala tudi predsednica Slovenskega kulturnega društva Jepa-Baško jezero Anica Lesjak-Ressmann. Poudarila je, da je »ansambel pomemben steber našega društva« ter se že veselila 50-letnice, kajti »strast igranja, ki jo nosite v sebi, se sliši in vem, da boste tudi v prihodnje igrali z velikim veseljem«.

Mnogi mladi obrazi loškega tamburaškega ansambla so zbranim pripravili spored iz skladb v treh delih: najprej so zaigrali koroške skladbe, nato dalmatinske, kot tretji del pa so nakazali s sodobnimi skladbami smer za prihodnost. Z njimi na odru je stala mezzosopranistka Bernarda Fink, na bobnih jih je spremljal bobnar Blues Miki-Milan, s svojim glasom pa so jih podprla tudi dekleta Trio Rožica. Da so se tamburaši lahko malo spočili, so del sporeda oblikovali Die Neffen von Tante Eleonor. Moderacija je bila v rokah dveh tamburašev: to sta z mnogo humorja opravila Philipp Nessl in Katarina Wrolich.

Vincenc Gotthardt