Marjeta Reichmann vzame v naročje svojega sina Juliana. Obraz ji žari, ko objame majhno bitje, ki je prineslo toliko radosti v družino. Vsa soba, v sredini katere je otroška posteljica, ki jo je mladi očka sam naredil za svojega sina, diši po dojenčku. Novo življenje prinese novo upanje. Pogovor z Marjeto Reichmann je nekaj posebnega, ker se v njem zrcali ves lok življenja: od trpljenja do veselja. Z bolečino spregovori o pokojnih starših, ko so ob dveh zelo težkih izgubah z njimi žalovali mnogi. S hvaležnostjo pripoveduje o neverjetno močni družinski povezanosti z obema bratoma in sestro. Z ljubeznijo govori o svojem dojenčku. Za veliko noč vam predstavljamo zgodbo, ki simbolizira pomen praznika: ljubezen je močnejša od smrti. 

Julian se je rodil vigredi, meseca marca. »Drug drugega spoznavaš in se navajaš na materinsko vlogo. Vsak dan je kaj novega. Ritma še nimamo, da bi vsak dan potekal isto. Lepo se imamo skupaj,« pripoveduje Marjeta Reichmann. Tudi nosečnost je potekala brez zapletov. »S partnerjem sva se zelo razveselila, ko sva izvedela, da pričakujeva otroka. Z nama so se veselili tudi moja brata in sestra, da je spet nekaj pozitivnega po težkem času, ki smo ga preživljali. Julian je prišel na svet točno na predviden termin. Težko smo ga že čakali.«

Družina je pomembna vedno – v lepih in težkih časih. »Hvaležna sem, da smo štirje bratje in sestre, da držimo skupaj. Kot družina smo bili vedno zelo intenzivno povezani. Ko je oče umrl, se je mama kljub bolezni trudila, da smo se veliko srečavali. Zelo lepo je, da imaš sestre in brate, na katere se lahko zaneseš in da si pomagamo med seboj,« se zdi pomembno Marjeti Reichmann. Sedaj, ko je sama mamica, vse to doživlja še globlje in bolj emocionalno, vsi občutki se spet močneje prebudijo: »Ni tako lahko. Z Julianom gledava sliko moje mame in očeta ... Seveda ju zelo pogrešam. Zelo bi me zanimalo, kako je bilo, ko smo se mi rodili. Sedaj bi imela toliko vprašanj in vem, da bi mi mama znala svetovati. Ko pridejo starši po partnerjevi strani in se veselijo vnuka, pomislim, da po moji strani nima starih staršev. Tolažimo se s tem, da so v nebesih in da Julianu pošiljata veliko ljubezni ter sta njegova angela varuha. To nam je res v tolažbo.« Tudi ob pripravah za sv. krst ve, da bi ji bili starši v močno oporo, saj so bili zakoreninjeni v veri. Vero in slovenščino želi Marjeta Reichmann posredovati Julianu, s katerim se pogovarja v svojem rožanskem narečju. 

Ob velikonočnih praznikih je veliko lepih običajev. Tudi družinsko tradicijo želi dati naprej svojemu otroku. »Ta teden se bomo s sestro Heleno in bratom Andrejem zbrali skupaj na domu v Želučah, kjer sedaj živi brat Stefan, in bomo pekli pogačo. Takrat bo tudi Julian prvič na mojem domu. V soboto bomo šli tudi na žegen v Želuče. Čutimo, da so ob tem na poseben način z nami tudi starši.« Pa še eno tradicijo imajo v družini. Ko so skupaj nesli k žegnu, jih je oče vedno fotografiral. Tudi to želijo ohraniti. 

Julian ob pripovedovanju mirno zaspi v maminem naročju. Tam se počuti najbolj varnega. 

Mateja Rihter