Zaklad so vera, narečje, glasba

Na obisku pri družini Gotthardt v Dolah v Ziljski dolini. Na okenski polici sta dva adventna koledarja. Eden za očeta Alexa, drugi za triletnega Simona. V maminem naročju pa mirno spi Johanna, stara sedem mesecev. Prostorno kuhinjo v Mežnarjevi hiši napolnjuje glasba.

Mama Veronika Gotthardt je odraščala skupaj s štirimi sestrami na Mežnarjevi kmetiji, kjer se je 500 let ohranilo družinsko ime Gotthardt. V času študija je v Ljubljani spoznala svojega bodočega moža Alexa. Iz spoštovanja do dolge tradicije se je Alex odločil in pri poroki prevzel družinsko ime Gotthardt. Po poroki sta pregradila domačo hišo in danes v njej živijo tri generacije. Večgeneracijska hiša je za vse člane nekaj posebnega. Simon doživlja stare starše – nenija in babico – in je navdušen, če se lahko pelje s traktorjem. Domači mlin, stiskalnica za mošt in pa »majšta«, ki jo skuha babica, so pravi zakladi in posredujejo otroku domačnost in tradicijo. Tradicija in posredovanje vrednot sta za mlade starše Alexa in Veroniko Gotthardt pomembna stebra družinskega življenja.

Kot božično darilo je bilo rojstvo Simona 23. decembra, Johanna pa je zagledala luč sveta na letošnji materinski dan. Medtem ko se je Simon rodil v beljaški bolnišnici, so Johanno sprejeli v družinski hiši. »Pred več kot 60-imi leti je bil zadnji porod v Mežnarjevi hiši in tudi tisti deklici je bilo takrat ime Johanna,« pripoveduje Alex Gotthardt in povezuje družinske dogodke v celoto. Za mamo Veroniko je bil vsak porod nekaj lepega, kot posebno intimnost pa je doživela rojstvo Johanne v domači hiši, kjer sta ji oče Alex in bratec Simon zapela v pozdrav.

Mladi starši spremljajo svoja otroka v svet z veliko odprtostjo in posredovanjem vrednot. Za oba je največja dragocenost življenje, ki ga oblikujejo vrednote vera, domače narečje in glasba. Kot pove že hišno ime, so Mežnarjevi mežnarji v podružniški cerkvici sv. Egidija, ki je le korak oddaljena od domačije. Veronika je tesno povezana s faro Melviče in verskim življenjem. Že malega Simona je zavila v nosilno ruto in z njim šla k maši v Melviče, kjer obhajajo vsako nedeljo dvojezično mašo. »Najlepše pa je slovensko petje v tej cerkvi,« je navdušen Alex. Kot je za starše samoumeven obisk svete maše, je to tudi za Simona, ki se počuti tudi v podružniški cerkvi tako dobro, da med mašo ali med pospravljanjem cerkve zaspi v cerkveni klopi.

Posebna dragocenost mlade Mežnarjeve družine pa je njihovo narečje. Veronika Gotthardt v melodičnem ziljskem narečju spregovori o svoji družini in pomenu domačega narečja. Za Alexa, ki je bil doma Škofičah, pa je pomembno, da posreduje otrokoma svoje narečje. »Z narečjem je vse povezano: pesem, misli, besede.« Narečje se ga na poseben način dotakne in ne more se načuditi, kako hitro se Simon uči obeh narečij. Alex je prepričan, da je Simon talent za jezik in glasbo podedoval po njegovem očetu Georgu Errenstu. »Tična, bwuesanca, tuželj, brnca ali frlc.« Tako Simon opisuje svoje igrače in živali. Čeprav so pri Mežnarjevih v Dolah sami, ki govorijo domače narečje z otroki, so se vaščani navadili tega. Ob sprehodih in srečanjih na vasi domačini radi spregovorijo s Simonom po domače in tako ostaja ziljsko narečje živo na vasi. »Samo včasih jih skrbi, kdaj se bo Simon naučil nemško,« pravi mama Veronika Gotthardt, ki ve, kako hitro se otrok uči in jo zato to vprašanje nič ne skrbi. Pa ne le narečja, tudi glasba je za Simona nekaj posebnega. Z navdušenjem igra harmoniko in posluša zgoščenke. »Ob glasbi je čisto v svojem svetu. Komaj zasliši glasbo, že začne udarjati takt z nogo in je emocionalno povezan z njo,« pripovedujejo starši Veronika in Alex. V pripravi na božič pa se je z mamo že naučil pesmico Poslušajte vsi ljudje. Slovenska pesem zazveni v predbožičnem času tudi v Dolah, ko vaščani obhajajo običaj »Marija išče prenočišče.«

S pogledom na svoja dva otroka pravi Veronika Gotthardt, da je zanjo nekaj najlepšega biti mama in biti doma pri otrocih. Oče Alex je kot samostojen fizioterapevt odprl ordinacijo v rojstni hiši v Škofičah. Na ta način ohranja stik do rojstnega kraja. Pri hišnih obiskih po Zilji pa odkriva bogastvo ziljskega narečja. Zaveda, se, da ima trenutno malo časa za otroke, toda večerni družinski ritual: molitev, pesem in basen nadomesti zamujene ure. Božični prazniki v krogu družine in številnih sorodnikov v Podjuni, Rožu in na Zilji bodo čas, ko bosta otroka doživela čar šeg in navad.

Micka Opetnik