Tudi močna ganjenost je bila del prireditve ob 80-letnici vrnitve iz pregnanstva, v nedeljo, 21. septembra, v Lakeside Spitzu v Celovcu. Priče časa in njihovi potomci so se zbrali v dvorani in pred njo, da bi se spomnili 80-letnice vrnitve. Prireditev pa je bila prva, ki je postavila v središče vrnitev pregnank in pregnancev v domovino.

Posodobljena je bila razstava o pregonu koroških Slovencev 1942, prav tako je bila dopolnjena in na novo izdana knjiga »Pregon koroških Slovencev« , v dvorani pa je zbrane čakal gledališko-glasbeni performans v režiji Julije Urban in Ane Grilc. Najodličnejši častni gostje pa so bile priče časa, ki so grozote nacističnega terorja in čas pregnanstva neposredno doživeli. »V veliko čast nam je, da ste danes tukaj med nami. Vam v čast in poklon smo se zbrali, da bi se spomnili vaše vrnitve pred 80-imi leti,« sta pozdravili predsednici Zveze slovenskih pregnank in pregnancev Mirjam Zwitter-Šlemic in Eva Hartmann zbrane v polni dvorani.

Pred osrednjo prireditvijo je bila v veži prireditvenega centra predstavljena prenovljena in dopolnjena razstava o pregonu koroških Slovenk in Slovencev. Skupaj z avtorico razstave Brigitte Entner je to obnovitev grafične podobe z veliko občutka opravila Mirjam Resztej. Panoji učinkujejo sveže in so dopolnjeni z interaktivnimi elementi. Tako je zaman iskati na oblikovanih panojih med slikami še kake dokumente. Ti so poseben del razstave in jih kot tanke deske, ki visijo na žici v posebnih panojih, lahko vzamemo v roke za natančnejši ogled. Za oblikovalko Mirjam Resztej so bili ti elementi pomembni, saj omogočajo dodati razstavi v prihodnje še druge fotografije in besedila. Že bežen pogled na razstavo prav sili k natančnejšemu pogledu. To dejstvo priča o odličnosti dela oblikovalke.

Slavnostna govornica Katja Gasser je v govoru spomnila na zgodbo svoje matere Ane. Pri družini, kamor je prišla kot 13-letno dekle, je slišala stavek iz ust lastnice hiše: »Upam le, da nam TA ni prinesla s seboj uši!« Te besede so jo žalile in prizadele. »Duševno nasilje je bilo to, Katja, a razumeš, a me slišiš,« je slavnostna govornica citirala svojo mamo, ko ji je pripovedovala o tem, kako so z njo ravnali. Rekla je: »V vseh tistih posmehajočih se obrazih vidim podlost, zlobo, strahopetnost, nečlovečnost.« Po kratkem premolku pa: »Drago občinstvo, tudi danes obstajajo: podlost, nizkotnost, strahopetnost, nečlovečnost.«

Nadaljevala je: »Nacizem bi se, draga publika, nikoli ne mogel razviti v tako pošastni masovni fenomen, če se ne bi toliko ljudi odreklo vsem moralnim načelom – kot so bili tisti v kuhinji v Altdorfu pri Nürnbergu, ki so sodelovali pri poniževanju moje matere, otroka – kaj če bi eden od teh mož rekel: Nehajte, to se ne dela!

Nihče ni spregovoril v imenu moje matere in proti nizkotnosti, preveč časa je preveč ljudi molčalo. Predolgo preveč ljudi ni prevzelo odgovornosti. Odgovornost, dragi gledalci, se začne pri najmanjših stvareh. Včasih pri nepomembnih stvareh. V konkretnem, ne v abstraktnem – tisti, ki prikliče kolektiv, pogosto povabi tudi duhove neodgovornosti posameznika. Moralni kompas je v vsakem človeku. Tisti, ki se odpove temu kompasu, izgubi vsako mero in prispeva k temu, da cele družbe korak za korakom padejo v nesrečo./…/

Dehumanizacija ljudi se običajno počasi odvija, ne nazadnje v jeziku: kdor ljudi razvrednoti, kdor ljudi začne deliti v različne razrede, začne spodkopavati humanizem, ki je vezivo, ki nam omogoča, da v miru živimo skupaj. Nedeljivost dostojanstva vsakega človeka: to je naše največje bogastvo.«

Ob pogledu na sedanji čas v deželi, od koder so bile pregnane slovenske družine, pa je rekla: »Počutim se globoko hvaležna vsem političnim močem v naši deželi, ki delajo na krepitvi naše liberalno demokratične ureditve in s tem na krepitvi manjšinskih pravic, ne pa na njihovem razkosavanju – še vedno jih je preveč, ali, spet, ki poskušajo ljudi razdvajati in zapeljevati s sovraštvom in nestrpnostjo, s prostaškim in podlim vedenjem. Čutim globok občutek hvaležnosti do vseh ljudi, ki so se več desetletij ukvarjali s znanstveno obdelavo zgodovine koroških Slovencev, globok občutek hvaležnosti vsem do teh, ki se na različnih ravneh zavzemajo za ohranitev in razvoj slovenskega jezika in kulture tukaj na Koroškem: slovenski jezik in kultura: sta del bogastva naše skupne Koroške. Da so se politični akterji preveč časa trudili, da bi slovenščina izumrla, bo v zgodovino zapisano kot madež, kot sramota.«

Proti koncu govora pa so odmevale besede: »Povzdignimo pogled, ne da bi se dvigovali drug nad drugega, trudimo se za širok pogled, trudimo se biti čim bolj natančni, ne govorimo v frazah, ne poenostavljajmo: to je naša zgodovinska naloga – to je naloga, ki nam jo je zgodovina naložila. Kdor dela na zožitvi pogleda, podžiga sovraštvo in s tem fašizem, ki ga, ko enkrat doseže množice, ni mogoče več ustaviti. Fašizem je nasprotje ljubezni: ljubezen spodbuja življenje, fašizem pa je usmerjen v uničevanje življenja. Imamo odgovornost, da ne dopustimo, da se pogled zoži, da se fašizem, da se totalitarizmi znova uveljavijo.«

Fašizem je nasprotje ljubezni: ljubezen spodbuja življenje, fašizem pa je usmerjen v uničevanje življenja. Imamo odgovornost, da ne dopustimo, da se pogled zoži, da se fašizem, da se totalitarizmi znova uveljavijo.

Okna vlaka kot scenska slika na odru. V teh oknih pa vedno drugi motivi. Sama predstava je zbrala posebne motive iz znane spominske literature, ki so jo pisale pregnanke in pregnanci, in so postavljene kot slike na oder. Največ besedila v predstavi je zapisal pesnik Andrej Kokot. Predstavo so oblikovali izključno potomke in potomci pregnancev in upornikov. Na odru so kovčki in med njimi skrinja. Poseben umetniški okvir sta dala odru dve umetniški inštalaciji: Albert Mesner je na oder postavil svojo inštalacijo več kot 1000 glinenih figur »Prisiljena pot«, Rezka Kolter pa črke iz gline, spominske objekte mame in kroglo, ki simbolizira začetek in konec in se vrti, kot se vrti življenje. Tudi nageljni imajo svoje mesto na odru.

Molitev in pesem. Nekaterim pregnancem je za dolgo časa ostalo samo to. »Peli bomo naše pesmi,« pravi babica na odru in še ta je molitev: »Marija pomagaj nam sleherni čas … « Na okna vlaka pada dež. Ded samo molče sedi skozi tri prizore: odhod od doma, življenje v taborišču in vrnitev. En sam stavek pa ded, ki moli in poje, le izreče med vso predstavo in opraviči svoj molk: »Pred moja usta so zvalili kamen ponižnosti in vanj vklesali molk. Pred moj dom so položili mojo ubito besedo in jo zasuli s cvetjem veselja.« Na koncu predstave pa pridejo na oder še zbor SPD Radiše in zbor višje stopnje Slovenske gimnazije. »A zdaj smo tu, zdaj smo skupaj v svobodi nazaj doma,« se sliši in nato pesem Rož-Podjuna-Zila. Režiserki Ana Grilc in Julija Urban sta z igralkami in igralci (Pavel Zablatnik, Marko Tolmaier, Vera Sadjak, Jasmin Osojnik, Lea Tomažej) dokazali, izrednih prizorov za spominjanje tudi po 80 letih vrnitve ni zmanjkalo.

Na koncu prireditve je spontano spregovoril predsednik deželnega zbora Reinhard Rohr. Zastopal je deželnega glavarja. Zbrane in še posebej priče časa je vidno ganjen nagovoril: »To vaše praznovanje nas je čustveno nagovorilo. Na tem mestu ostaja samo opravičilo. Zvezni predsednik je to storil, tudi deželni glavar ob koncu 80-letnice konca vojne. Kar se je zgodilo, tega ni mogoče popraviti. Nekaj pa lahko rečem: dobro je, da ste vi pomemben del naše dežele. Vi ste del koroške duše in naše koroške identitete in to je treba za vse čase v liberalni demokraciji tudi ohraniti. Zagotavljam vam, da vemo, kaka dodana vrednost, pestrost in bogastvo je slovenska narodna skupnost za našo deželo.« V slovenščini pa je rekel: »Hvala. Hvala. Hvala.«

Na koncu prireditve so nageljni na odru našli nov dom: vsaka navzoča priča časa je prejela šopek, Ana Urban pa dodatno še torto, saj je spred kratkim praznovala svojo 90-letnico.