»Slovenska gimnazija, tu smo doma.« To je stavek iz nove himne Slovenske gimnazije. Na začetku akademije ga je zapel zbor nižje stopnje pod vodstvom Sandre Lampichler. Na koncu je himna zadonela še enkrat. Tokrat jo je pel zbor višje stopnje okrepljen s številnimi nekdanjimi pevkami in pevci šolskih zborov, in peli so jo vsi, ki so v četrtek, 22. maja, dobesedno napolnili avlo Slovenske gimnazije. Da je v himni tudi stavek »Tu smo doma«, ima svoj razlog: pred 50 leti so se dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije preselili v lastno poslopje.

Toda še enkrat k himni gimnazije. Besedilo je napisala Monika Novak-Sabotnik, ki je akademijo tudi moderirala, uglasbil pa jo je Roman Verdel. Prav on je bil ta večer še dvakrat v središču pozornosti. To, da je vse zbrane v telovadnici naučil v desetih minutah peti refren himne Slovenske gimnazije, je bil njegov dodatek.

Ravnateljica Slovenske gimnazije Magdalena Kulnik je pogled usmerila v preteklost. »Šolsko leto 2024/25 je za našo Slovensko gimnazijo posebno, saj praznujemo 50-letnico preselitve v lastno poslopje. Do leta 1975 so učenke in učenci obiskovali pouk izključno v popoldanskih urah na realni gimnaziji Lerchenfeldstraße v Celovcu. S preselitvijo 10. maja 1975 je Slovenska gimnazija dobila svoj dom in maturantke ter maturanti so lahko prvič opravili maturo v lastni stavbi. Naša Slovenska gimnazija učenkam in učencem posreduje občutek stabilnosti in pripadnosti, spodbuja osebno rast, krepi zavest o lastni identiteti in izvoru ter povezuje z zgodovino in skupnostjo. V minulih desetletjih se je šola uveljavila kot edinstveni prostor večjezičnega izobraževanja in kulturnega povezovanja.« Omenila je, da je Slovenska gimnazija tudi dom umetnosti. Že 50 let jo umetniško zaznamuje Valentin Oman s svojimi freskami. V avli so tudi umetniško obdelano steklo umetnika Franza Heilija in doprsne skulpture Nežike Novak. Poleg tega šolo krasijo umetnine priznanih umetnic in umetnikov, ki so nastale v okviru projekta »BiliSmoBomo« in povezujejo Slovensko gimnazijo z nekdanjimi absolventkami in absolventi.

Nadaljevala je: »To jubilejno leto je za nas priložnost, da se s ponosom ozremo na prehojeno pot in rečemo: TU SMO DOMA. Dom je za nas veliko več kot le streha nad glavo – je prostor pripadnosti, varnosti in identitete. Naš dom, našo šolo ustvarjamo ljudje in odnosi: učiteljice in učitelji, učenke in učenci, starši, osebje šole ter vsi, ki nam stojijo ob strani in nas podpirajo. Naša naloga je, da ohranjamo in razvijamo slovenski jezik, kulturo in vrednote ter da z odprtostjo in inovativnostjo gradimo mostove za prihodnje generacije.«

Nato je ravnateljica povabila »na posebno potovanje skozi naš dom – našo Slovensko gimnazijo«. Razdeljeni v pet skupin so se zbrani v veliki avli podali na potovanje po petih postajah. Najprej so se ustavili v domu umetnosti: gledališke scene dijakinj in dijakov so opozorile na Omanove freske in druge umetnine v šoli. Kakšne občutke vzbuja pri posameznikih Slovenska gimnazija, so pokazala kratka pričevanja v filmih. Ena pričevalka je opozorila na rdeča vrata. Ta so ostala in skupina se je napotila k tretjemu domu gimnazije, to je dom znanja. Kugyjev razred je pripravil lutkovno predstavo v italijanščini. Naslednji dom je bil dom športa v telovadnici. Tu je bilo vse v gibanju. Dijakinje in dijaki so z žogo dokazali, zdravo telo in zdrava duša zmoreta na poti do zmage preseči vse ovire. Nato ja sledil še peti dom: to je dom glasbe in pesmi. Tu so se zbrani spet srečali z Romanom Verdelom, ki je deset minut vadil z zbranimi za zaključno pesem – da, kakšno že – seveda za novo himno Slovenske gimnazije. Odmeva stavek z melodijo: »Zrastemo v močno drevo, ki je v zemlji domači zakoreninjeno.«

Zaključni del akademije je bil spet v avli, ki je bila za to akademijo komaj dovolj velika. Zgodovino preteklih 50 let je pokazal film Veronike Kušej, ki je bil posnet za televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška«. Povezanost Slovenske gimnazije z društvi je bila izpovedana navzočnostjo Mešanega pevskega zbora Bilka iz BIlčovsa. Z njim je bila predsednica Slovenskega prosvetnega društva Bilka Marija Weber. V svojem govoru je poudarila naslednje: »Prepričana sem, da mladi nosijo v sebi zagon svojih prednikov, duh svobode in v njih živijo velike ideje. Naloga šole in kulturnih ter športnih društev je, da spodbujamo razvoj njihovih potencialov in njihovo ustvarjalnost. Gimnazija ima nalogo, da zagotavlja kakovostno izobraževanje mladine. Dobra izobrazba, prav posebej pa jezikovna izobrazba, je ključ za prihodnost, je pomembna za obstoj slovenskega jezika. Slovenska kulturna društva pa delujemo kot dodatna podpora. Obšolske dejavnosti v društvih so bistvenega pomena. Mladi se srečavajo v teh skupinah, gradijo prijateljstva in imajo možnost, da izboljšujejo in nadgrajujejo jezikovno znanje.«

Poseben ponos je izražala slika, ki so jo pripravili dijaki 5. in 7. razreda, ko so stopili na oder s fotografijami svojih prednikov z naslovom »Priče naših korenin«.

V imenu Združenja staršev in Volbankove ustanove je spregovorila Nada Zerzer, ki je poudarila, da je temeljno poslanstvo Združenja staršev trden odnos med dijaki, starši in učitelji. Opozorila pa je tudi na pomembno vrednoto: »V vsem času obstoja Slovenske gimnazije so morali dijaki znova in znova dokazovati, da je izobraževanje v našem maternem, srčnem slovenskem jeziku vrednota, ki je ni mogoče izmeriti, kaj šele nadomestiti. Dokazovati smo morali, da je večjezičnost dar, ki nas bogati, in da odpira okna v svet, ne da bi pri tem izgubili svojih korenin. Z leti s je vedno bolj uveljavljalo spoznanje, da je naša šola dragocen del širše večkulturne stvarnosti, ki nas vse bogati.« Nato pa je prešla k dodatni nalogi, ko je spregovorila v imenu Volbankove ustanove. Šlo je za nagrado dr. Jožeta Volbanka, namenjeni posameznikom za njihovo dolgoletno predano delo in prispevek k razvoju Slovenske gimnazije. In sedaj smo pri na začetku omenjeni napovedi, da bo Roman Verdel še dvakrat v središču pozornosti. Nagrado je Nada Zerzer izročila Romanu Verdelu v zahvalo »za desetletja neutrudno pedagoško delo, zlasti za tvojo izjemno vlogo pri glasbenem opismenjevanju in umetniškem razvoju naših dijakov. Že 35 let vodiš zbor višje stopnje in si številnim generacijam s pesmijo in melodijo podaril nepozabne spomine in glasbeno popotnico za življenje.«

Nato pa se je Roman Verdel podal vidno ganjen pred zbor višje stopnje in ga še zadnjič dirigiral. Pred 50 leti je prvič na akademiji Slovenske gimnazije stal na odru kot pevec in igral na harmoniko Slakovo pesem »Visoko nad oblaki«, tokrat pa je dirigiral zadnjič na akademiji, saj odhaja v pokoj. Vendar je stal pred največjim zborom, ki ga je Slovenska gimnazija kdaj imela: dirigiral je vsem zbranim v avli, kajti peli so novo himno Slovenske gimnazije in bilo je slišno, deset minut vaj je zadostovalo, da se je slišal in čutil močni srčni utrip šole, ki je vzeta sredi iz slovenske narodne skupnosti.