Dolga noč cerkva je v petek, 24. maja, pritegnila mnogo obiskovalk in obiskovalcev na raznolike in zanimive pobude. Pet vam jih predstavljamo.

Hiša stolnega kapitlja v Celovcu

Nekaj korakov do Starega trga, prav tako do Novega trga in še nekaj korakov do Trga Svetega duha v Celovcu. Iz oken pogled na Deželni dvorec, na cerkev Svetega Duha. Na stopnišču in v veži portreti nekdanjih članov stolnega kapitlja, med katerimi sta tudi Rudolf Büml in Stanko Čegovnik. Znašli smo se sredi Celovca v hiši stolnega kapitlja, v kateri je tudi nekaj stanovanj sedanjih članov stolnega kapitlja. Omare iz prejšnjih stoletij in seveda tudi nekaj slik Heme Krške. V središču vseh prostorov je kapela polna dragocenosti. Star krilni oltar s slikami Jezusovega trpljenja, križanja, snemanja s križa in vstajenjem je eden izmed draguljev sakralne umetnosti v krški škofiji.

Stolni župnik Peter Allmaier, sam član osemčlanskega stolnega kapitlja, katerega častni član je tudi župnik Polde Zunder, je zbranim predstavil tudi sejno sobo kapiteljske hiše. Sredi sejne sobe je starodavna miza z osmimi stoli, za katero že stoletja dolgo sedijo člani stolnega kapitlja. Peter Allmaier omeni tako mimogrede, da je v teh mesecih v tej sejni sobi večkrat gorela luč pozno v noč, saj ima stolni kapitelj po odhodu škofa posebno odgovornost pri vodenju škofije. V eni izmed najstarejših hiš se je ohranila dolgoletna tradicija. Zapisniki so od nekdaj napisani z roko, škof v tej sejni sobi nikdar ne sedi za mizo in kar ima stolni kapitelj povedati škofu, mu sporoča ustno.

Hiša stolnega kapitlja v Celovcu je ena redkih gradbenih oaz sredi Celovca. V njej se je sicer čas ustavil glede opreme, h kateri spada tudi starodavna ura, ki miruje, a pogled skozi okna je uprt v prihodnost škofije. Stolni kapitelj čaka novega škofa, ki se tudi v prihodnje ne bo smel udeleževati sej stolnega kapitlja.

Neopazna cerkev

Šele če si v cerkvi Bürgerspitalkirche v Celovcu, postanejo dimenzije te na zunaj skoraj neopazne cerkve, velike. Rektor cerkve Jože Marketz stoji pred oltarjem in pokaže na okna nad njim: »Tukaj za temi okni je moje stanovanje,« pravi. Do konca 90-ih letih prejšnjega stoletja je bil v poslopju ob tej cerkvi še dom za ostarele. Za okni, kjer sedaj stanuje, so v prejšnjih desetletjih prisostvovali sveti maši ostareli, priklenjeni na posteljo. Posebnost te cerkve je, da je v lasti mesta Celovec, prav tako tudi stanovanje rektorja. Pred tremi leti je mesto popravilo stanovanje. Odtlej si ravnatelj koroške Caritas Jože Marketz prizadeva dragulj v mestu zasidrati v javnosti kot cerkev ljudi na obrobju ali še jasneje »cerkev Caritas«. Cerkev, v kateri je tudi nekaj del znanega koroškega slikarja Josefa Ferdinanda Fromillerja, je posvečena Judu Tadeju. Cerkev pa je tudi neke vrste kraj ekumenskega srečanja. V tej cerkvi so bogoslužja rusko-pravoslavne Cerkve. Na Dolgi noči Cerkva pa sta se v tej cerkvi srečala ravnatelj Diakonije Hubert Stotter in ravnatelj Caritas Jože Marketz. Brala sta socialnokritična besedila iz Svetega pisma. Zanju jih je izbral Klaus Einspieler.

Z odprtim avtobusom

Dolga noč cerkva ni ponujala samo odprtih cerkvenih poslopij, ampak tudi odprte avtobuse. Takšna je bila letošnja nova ponudba, ki je pritegnila toliko zainteresiranih, da so potekale tri vožnje, pa še za kakšno bi bilo dovolj potnic in potnikov. Pri cerkvi Sv. Duha je stal »cabriobus« in tam se je začelo križarjenje od cerkve do cerkve. Križna gora in cerkev na njej sta se bleščali v večernem soncu, ko se je cabriobus peljal v tej smeri. Ker je Dolga noč cerkva ekumenska pobuda, je bila pozornost posvečena tudi evangeličanski, Janezovi cerkvi ob Lentu. Pot je vodila blizu škofijske hiše, kjer je cerkev Kristusa kralja, pa do salezijanske cerkve v župniji sv. Jožef Siebenhügel, ki je posebej znana po Marijini procesiji po Vrbskem jezeru. Don Boskova cerkev, cerkev sv. Ruperta, pa seveda še celovška stolnica – vsaka od cerkva, ki se jo je videlo iz cabriobusa, ima svoje posebnosti. Nekatere so bolj moderne, druge še tradicionalne, nekatere so zelo velike, druge simpatično majhne. Pa ne samo na zunaj, tudi pastoralno življenje v njih se razlikuje, področja delovanja so različna. Prav to je bilo tisto, kar je postalo jasno ob vožnji: čeprav so cerkve tako različne, je njihov namen isti: nudijo tišino za srečanje z Bogom, v njih se ustvarja skupnost, ki naj bi bila v podporo ljudem, da bi vero, upanje in ljubezen našli v kakršnihkolih življenjskih situacijah, saj niso različne samo stavbe, edinstveni in enkratni smo tudi ljudje.

Zvonik mestne cerkve

Ob Dolgi noči cerkva so bile tudi prireditve, ki so zahtevale vsaj nekaj napora. Ena takšnih je bila ponudba za koncert, in to ne kjerkoli, pač pa za zvoniku mestne cerkve sv. Egidija. Če besedo zvonar poznamo samo v zvezi z veličastno, a žal v požaru poškodovano pariško katedralo Notre Dame – notredamski zvonar – jo lahko uporabljamo tudi v Celovcu. Horst Ragusch skrbi, da sta v zvoniku življenje in kultura na visokem nivoju (dobesedno in v prenesenem pomenu). Kdor je premagal 225 stopnic do vrha, je v petek doživel najmanj dve presenečenji. Prvo je zagotovo razgled na mesto, ki ga na višini 50 metrov opazujemo iz čisto druge perspektive. Drugo presenečenje ob Dolgi noči cerkva je bil miren kitarski koncert razreda Doris Sohler iz celovške glasbene šole. Nastopili so Melanie Simtschitsch, Philipp Pöllinger, Jana Sliskovic in Magdalena Hofer. Na strunah so pričarali tako klasične kot tudi bolj sodobne melodije.

Horst Ragusch v zvoniku velikokrat prireja predstavitve knjig, razstave in koncerte. Kdor bi rad sodeloval v programu na izjemno zanimivem ambientu nad mestom, ga lahko kontaktira na naslov ragusch@visitklagenfurt.at– zagotovo se bo veselil tudi kakšne slovenske pobude.