Dobri ljudje me zelo ganejo. Če se v sebi spomnim takih dobrih ljudi, so to presenetljivo stari ljudje. Najprej mi pride na misel babica. Vedno je bila tu, ko sem prišla iz šole. Mama je bila na polju, oče na delu, babica pa je pogrela kosilo. Sedela je pri meni, ni veliko spraševala, bila je preprosto vesela, če je bil krožnik prazen. V bistvu je bil revna, vendar je izžarevala zadovoljstvo. Poleg nje si bil lahko dober. Ko sem jo kasneje le obiskovala in se spet vračala, me je vedno spremljala njena želja »Dobro pridi domov!«. Spustila me je na pot, nikoli me ni poskušala privezati na svoje življenje. Tisto malo, kar je imela, je še razdelila, ko je živela. Na koncu sta ostali omari s starimi oblekami in z nekaterimi malenkostmi. Toda bolj je ostal spomin na človeka, v njeni bližini se ni bilo treba truditi, ne ustrezati. Pri njej si se počutil varno.

TOPEL POGLED DRUGEGA ČLOVEKA Podobne izkušnje sem naredila pri maloštevilnih srečanjih z benediktinskim patrom Davidom Steindlom-Rastom. To je oseba, ki se na noben način nikomur ne vsiljuje ali išče naklonjenost, ki je neopazen, da ga skoraj spregledaš. Ravno zato je prisoten na način, ki izžareva dobroto. Ta naklonjenost name vpliva tako, kot da ve, kar človek potrebuje. Ni treba vedno kopati v kotičkih duše, ni treba vsega do konca razpravljati in analizirati s pametnimi besedami. Nasprotno, pogosto lahko doživimo več v tišini, skupnem molku, v toplem pogledu drugega.

VIDETI CELOTNEGA ČLOVEKA, NE SAMO DEL Spomnim se še tretjega človeka, ko pomislim na dobroto. Ruth Pfau je bila zdravnica in redovnica. V Pakistanu je delala neverjetne stvari. Uspelo ji je ozdraviti lepro. Tega ni naredila kot vojakinja. Začelo se je z ljubečo naklonjenostjo. Nemka je ravno postala redovnica in se je podala na pot v Indijo, kjer naj bi na privatni šoli učila hčerke uglednih staršev. V Karahiju se je kratko ustavila in v slumih pakistanskega mesta sreča bolnika z lepro. To jo je močno ganilo. Ganilo jo je trpljenje tega izobčenega iznakaženega človeka. Vedela je, da povem v verskem jeziku, da je v tem bolniku srečala Boga. To je spremenilo njene načrte in njeno življenje. Ostala je, začela je iskati izobčence, pogosto so bili skriti, ker so se sramovali. S svojim znanjem kot zdravnica ter s pametno in široko mrežo je s potrpljenjem in ljubeznijo začela graditi oddelke za bolnike z lepro po vsej državi. Zdravljenje te bolezni je bil eno, zdravljenje človekovega dostojanstva drugo. Videla jih je njihovi človeškosti, ne reducirane na njihovo bolezen.

ODVISNI OD DOBROTE DRUGIH Če danes srečam dobre ljudi, me gane do solz. Nekaj premaknejo v meni, kar je povezano z zgodnjo izkušnjo sprejetosti. Vsi začenjamo svoje življenje v varnosti materinega naročja. Če imamo srečo, smo želena nova bitja. V prvih devetih mesecih svojega življenje smo odvisni od tega, da skrbijo za nas. Ne moremo nič poplačati. To se le malo spremeni, ko nam prerežejo popkovino. Naši gibi, naš prvi nasmešek, naše učenje so poplačilo staršem za neprespane noči, naše kričanje in naša navezanost pa sta lahko tudi breme. Včasih je težko biti dober do otroka.

VSAK ČLOVEK IZKUSI DOBROTO Pravijo, kdor je izkusil kaj dobrega, kdor je bil kot otrok ljubljen, je lahko lažje radodaren kot drugi. Morda je tako. Lažje je celo zaupanje v življenje in osredotočanje na druge, če smo nasičeni z ljubeznijo. Toda mora biti vedno ljubezen zgodnjih dni, da smo bolj naklonjeni drugim? Krščansko sporočilo pa postavlja drzno tezo. Kot kristjani smo ljubljeni, vseeno v katerih odnosih, s katerimi ljudmi, s katerimi telesnimi in duhovnimi vrlinami ali pomanjkljivostmi stopamo v življenje. Ljubeči, to je Bog, ki je oseba in kljub temu ni viden za nas. V krščanskem krstu je to zapečateno z imenom in obljubo edinstvenosti, v kateri smo želeni. Brezpogojno sprejetje je tako rekoč zagotovljeno v Bogu. V to naj verjamemo. Je to mogoče, kdor še nikoli ni naredil realne izkušnje z realnimi ljudmi?

NEKAJ SE ZGODI V VAS SAMIH Za dobroto je verjetno potrebno tudi to, kar imenujemo milost. To je dar, nekaj, česar si nismo zaslužili, pridelali ali izprosili. Zgodi se z nami. Na primer lahko verjamemo v brezpogojno ljubezen, ker nas je nekaj ganilo. V primeru Ruth Pfau je bila milost bolan človek, vsaj tako je sama tako pripovedovala. Če nas kaj gane, je to več kot sentimentalnost. To je temeljna pretresenost. Če smo ganjeni, pomeni, da izhajamo sami od sebe. To ni ogledalo, ki zrcali lastno izjemnost. V pogledu dobrih ljudi se tisti in tista, ki jo gledajo, vidi kot ljubljen, sprejet človek. Ne v svoji popolnosti, temveč v svoji krhkosti, v svojih dvomih, v svojem prizadevanju. Dobri mu od tega nič ne vzame. Samo posreduje – boš že dobro opravil. Vse, kar potrebuješ, je v tebi, in sreča naj te spremlja. »Dobro pridi domov« – kjerkoli je to zate.