Ob prejemu Slomškove nagrade, ki jo je 19. aprila prejelo društvo IniciativAngola, tokrat predstavljamo poslovodkinjo društva Katjo Križnar. Katja Križnar je pa še mnogo več: je pevka, psihologinja, terapevtka medicinske hipnoze in predvsem ženska, ki v svojem življenju povezuje vero, glasbo in skrb za ljudi.

Ko Katja Križnar govori o nagradah, ki jo je društvo IniciativAngola prejela v preteklih tednih, ne govori o sebi, ampak o drugih. »Nagrade, ki jih je v času mojega poslovodstva prejelo društvo IniciativAngola, mi povedo, da je bilo dobro delo prepoznano,« pravi. Pri tem poudarja, da so priznanja pomembna predvsem zato, ker je »prek društva izvedenih veliko dragocenih aktivnosti, ki predvsem otrokom in mladostnikom tako na Koroškem kot tudi v Angoli spreminjajo življenja.« Značilno zanjo je, da osebne zasluge odmika v ozadje. »Nikakor pa si ne jemljem nikakršnih zaslug za prejem nagrad, saj sem v zadnjih letih k temu mozaiku uspešnega delovanja pridala le droben kamenček.« Največja nagrada, ki jo društvo prejema vsak dan znova, je zanjo to, da mnogi prostovoljci njihovo delo prepoznajo kot vredno ter darujejo svoj prosti čas in energijo za pomoč društvu. O Slomškovi nagradi pove jasno: »Mislim si, da so Slomškovo nagrado prislužili vsi, ki so v 30 letih sodelovanja z Don Boskovimi sestrami v Angoli patru Hanziju Rosenzopfu in njegovi posadki kakorkoli pomagali pri zagonu in izpeljavi raznih projektov.« V teh besedah je razvidno, da razume delo kot skupno odgovornost in skupno veselje.

Poleg dela v društvu je dejavna tudi kot terapevtka medicinske hipnoze ter psihologinja in tako pomaga družinam v stiski. Delo z mladimi jo spremlja že dolgo. V tem se kaže njena stalna rdeča nit – biti ob človeku, ko najbolj potrebuje pomoč. Pomemben del njenega življenja je tudi glasba. Kot pevka Gorenjskega kvinteta ostaja povezana s slovensko narodno zabavno pesmijo, nastopi in ljudmi. Glasba ji pomeni veselje, povezanost in prostor, kjer lahko človek podari del sebe drugim.

Katja Križnar prihaja z Gorenjskega, danes pa živi v Celovcu. Sama pravi, da tam ni našla le kraja, ampak dom. »Če grem k slovenski maši v župnijo sv. Cirila in Metoda v Celovcu, se vedno veselim še farne kavice, da se srečam s prijatelji in znanci, ki so me tako lepo sprejeli medse, da sem se v Celovcu lahko takoj počutila domače.«

Tudi nedelja ji veliko pomeni. »Nedelja mi pomeni dan, ko vdihnem s polnimi pljuči in dovolim, da si duša sama izbere, kaj bo na urniku.« Čeprav zaradi glasbenih dejavnosti tudi nedelja ni vedno povsem prosta, jo razume kot dan, »ko se mi malo manj mudi iz ene destinacije v drugo.« V teh besedah je mogoče začutiti človeka, ki zna ceniti mir, ritem in odnose.

Njena vera je osebna, iskrena in brez olepševanja. »Moj vstop v krščansko skupnost se mi zdi še kar zanimiv, saj imam s tistega dne svoj prvi spomin.« Krščena je bila v starosti štirih let. »Moj iznajdljiv (pol)brat je bil tudi moj boter. On je precenil, da lahko svečo držim kar sama. Še sedaj se spomnim, kako je bila težka.« O otroštvu pravi: »Odraščala sem v nič kaj posebej poduhovljeni katoliški družini – dokaj redno smo obiskovali nedeljske svete maše in praznovali večje cerkvene praznike, to pa je bilo to.« Vendar vera zanjo ni ostala le navada. »Mislim, da ne bom nikomur naredila krivice, če rečem, da sem v svoji najožji družini v veri našla največjo oporo.« Posebej globoko jo je zaznamovala smrt polbrata. »Čutim, da je izvor moje vere v smrti (pol)brata, ki ga sicer nisem poznala.« Kot otrok je molitev sveti angel razumela kot pogovor z njim. »Še danes trdno zaupam, da ima nad mano razprta svoja angelska krila, ki me ščitijo na vseh poteh.« Njena pripoved zna biti tudi hudomušna. »Ko sem se kot otrok enkrat s triciklom zapeljala po stopnicah in na srečo samo malo popraskala, sem takoj jezno zasikala, da ne bom več molila, ker me angelček ni varoval.«

Ko govori o Bogu, uporablja podobo, ki veliko pove o njenem odnosu do vere: »Moj Bog je tak star modrec, ki me varno vodi po vseh poteh.« Prizna tudi svojo človeško potrebo po nadzoru: »Včasih pozabim, da je to njegova ‘naloga’ in se trudim nadvse skrbno splanirati svoje življenje.« Nato pa dodaja: »Vsakič sproti se izkaže, da ima on zame itak najboljši plan.« Tudi prihod v Celovec razume v tej luči. »Če ga ne bi imel, sedaj ne bi živela v Celovcu.« Ker je bila vedno nekoliko prestrašena pred tujino in jeziki niso njena močna plat, sama pravi, da svoj prihod tja razume »samo kot čudež.«

Ko govori o prihodnosti, ostaja preprosta in realna. »Želim si samo zdravja, vse ostalo bo že tako, kot mora biti. Če ne na prvi pa na drugi pogled.« Bralkam in bralcem Nedelje želi predvsem hvaležnost in veselje. »Vsem vam želim tako iskrenega veselja, kot sem ga lani doživela v Angoli.« Dodaja tudi misel, ki veliko pove o njej sami: »Prepričana sem, da smo vsi kovači svoje sreče, ki bi si vsak večer prav na hitro morali našteti 20 stvari, za katere smo lahko hvaležni.«

In še zahvala, ki jo izreče iskreno in neposredno: »Vam, dragi ‘Nedelja tim’, pa hvala, da nas tako redno objavljate in nam pomagate, da dober glas seže v deveto vas.«