Ludvik Karničar je predaval v Gradcu, Trstu, v Sloveniji in tudi v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju. Vedno ga je zanimalo ukvarjanje z jeziki v teoriji in praksi. Prejel je mnogo pomembnih nagrad in odlikovanj za dialektologijo in slovaropisje, za znanstveno-raziskovalno dejavnost v slovenistični stroki in za promocijo slovenskega jezika in kulture v Avstriji in svetu, je tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. O svojih uspehih pravi: »Vse, kar človek ustvari, navadno ustvari s pomočjo drugih, ki mu gredo na roko z idejami in delom, z informanti na terenu, s kolegi, ki imajo dobre ideje in dobro voljo. Vsak uspeh ima več očetov. Zato sem vse, kar je bilo namenjeno meni, posvetil vam, domoljubom, ki vam slovenščina ni le sredstvo sporazumevanja, s katerim bi služili denar, pač pa srčna stvar, bogastvo neprecenljive dragocenosti in glavni steber identitete.«

Pred 70-imi leti ste se rodili na Obirskem kot najstarejši od osmih otrok. Kakšne spomine imate na otroštvo? Kako ste obhajali božične praznike?
Ludvik Karničar: "Visoke starosti sem se šele zavedel, ko sem zagledal na voščilnici število 70, se pravi produkt prafaktorjev popolnega števila 7 x 10, in pri priči doživel šok. Nato sem pomislil, da je starost v glavnem le kategorija dirkalnih konj in da vsako obdobje v življenju prinaša nova spoznanja, prijetna in trpka. Ko si toliko star, začneš po malem misliti nase in na to, da bo čez nekaj časa pesem izpeta, kakor pač zahteva narava. Pomembno je, da še kaj ustvarim, dokler dela pamet. Pravljično otroštvo sem preživel na Obirskem, najprej v Peručevi kajži, kjer je na vsakem koraku tičalo kako mitološko bitje, od gornega in povodnega moža do žalik žena, Miklavževe koze in Šmeliševega dedca. Nato se je mama s štirimi otroki končno poročila na Varše, kjer sem na romantični kmetiji užival do desetega leta. Tam je bilo tedaj s starimi starši, tetami, strici in hlapci vedno okoli dvajset ljudi. Trenutno sem pa jaz najstarejši pri hiši. Groza. Letos je umrla štirinajsta oseba iz naše hiše, ki se je spominjam in s katero sem odraščal. Hiša je bila stara 250 let in brez sanitarij, a gosposko prostorna, v svoji skromnosti in funkcionalnosti pa prijetna in topel dom. Dnevna soba je bila tako velika, da so po vojni imeli v njej redne plese. Pozimi je služila celo kolinam, v njej pa je stari stric redno zbijal krste za Obirčane, kadar je bila žalost. V enem kotu je bila krušna peč, v drugem nečke, v tretjem kolovrat z motovilom in drugimi ženskimi aparaturami, v četrtem pa velika miza. Okoli nje smo sedeli ali stali in jedli vsi iz ene sklede, kot se za Praslovane spodobi. Moram reči, da sem se tako navezal na domače, da eno leto nisem hotel v šolo v Kaplo, da bi se naučil nemško. Kaj boš tam, sem si mislil, same gostilne in pijanci, na Obirskem pa samo dve gostilni in nič pijancev. V gimnazijo pa so me nato bolj ali manj prisilili. Tudi učitelj, znani pesnik, in župnik, ki je znal potegniti vse retorične registre, oba mojstra slovenščine, sta bila zelo za to in se nisem mogel več upirati. Prostovoljno pa nikakor ne bi bil šel. Sčasoma sem tudi sam uvidel, da sem za težko pavrško delo verjetno prešvoh in da mi bukle bolj dišijo kot hlev. Vsak ponedeljek zjutraj, ko sem moral v Kaplo na fikeja ali avtobus, sem bil tako žalosten, da bi se kamnu zasmilil. Po štirih letih me je žalost minila, razen da sem moral zaradi avtobusa, izpod katerega se je valil črn dim, večkrat bruhati na celovški postaji. Kako naj potem vzljubiš Celovec z lintvernom? Nemogoče. Božič smo obhajali kot sedaj: na sveti večer in na ostali dve bili smo kadili po vseh poslopjih, ki jih je bilo za majhno vas (kmečka hiša, mala hiša, hlevi, kašče, čebelnjaka, paštba, raderca itd.), škropili in molili smo v procesiji rožni venec, nato kaj lahkega povečerjali in se okrepčani odpravili k polnočnici. Darila tedaj še niso bila v navadi. Kako le, ko niti za nujne potrebe ni bilo denarja."

Že v času gimnazije ste eno šolsko leto šolo obiskovali v Sherillu v zvezni državi New York. Takrat šolske izmenjave niso bile tako popularne in pogoste kot sedaj. Kako ste prišli na idejo, da bi se šolali v Ameriki? Kaj vam je prineslo to izobraževanje v tujini?
Ludvik Karničar: "To je bila enkratna izkušnja, ki je ne bi hotel pogrešati. Profesor angleščine gospod Čegovnik nam je povedal, da v 7. razredu obstaja možnost enoletne brezplačne izmenjave v Ameriki (American Field Service), vendar je treba do božiča maturitetnega razreda opraviti zamujene izpite sedmega razreda ali pa zaprositi za štipendijo po maturi. Prijavil sem se za sedmo leto, ne da bi doma kaj povedal. Pred božičem je bil termin za intervju na ameriškem konzulatu v Salzburgu. Bilo je toliko snega, da je imel vlak tri ure zamude in sem zadnji trenutek prisopihal v tretje nadstropje, kjer so že gledali na uro in me nato spraševali razne stvari. Žensko sem dobro razumel, ker je imela jasno artikulacijo, dva moška pa ne, ker sta požirala zloge in govorila kot John Wayne v kakem filmu z Divjega zahoda. Intervju se je končal tako, da so mi rekli, naj zapojem kako pesem, če se upam, pa sem povedal, da nemških ne znam, slovenskih pa, kolikor hočejo. Nato sem pogumno dvignil tisto vinsko Ko se je Noe postaral. Malo so gledali, ko pa sem hotel zapeti še eno kitico, so dejali, da je dovolj.
Okoli velike noči je prišlo pol kilograma formularjev z vsemi mogočimi in nemogočimi vprašanji in šele tedaj sem doma povedal, kaj nameravam. Vem, da mama nato en teden ni spala. Videla je že, kako se ladja potaplja! Junija je prišlo povelje, kdaj moram biti na Dunaju na vlaku za Rotterdam, nato pa z najmanjšo ladjo, najeto posebej za evropske štipendiste, naprej v New York, kjer me je čakala nova družina in me popelja proti severu države. Tam sem se vse leto odlično imel kot član simpatične družine s petimi otroki.
Dali so me v zadnji razred, kjer sem junija odlično opravil tamkajšnjo maturo. Ne čudi, ko pa sem imel le pet predmetov. Podelili so mi diplomo, da bi lahko obiskoval vsako ameriško univerzo, le da so mi pozabili dodeliti ameriškega strica! In kaj sem počenjal ob šoli? V bližnjih srednjih šolah in v raznih dobrodelnih klubih sem imel predavanje z diapozitvi o Avstriji (po dvajsetem predavanju sem ga seveda znal na pamet), lokalni časopisi pa so pridno poročali. Včasih so pa vse pomešali. Nekoč sem rekel, da imamo doma od 6 do 9 krav, časopis pa je napisal, da jih imamo kar 69, kolikor jih ni bilo na vsem Obirskem. Ob nedeljah sem hodil najprej h katoliški maši, pa je bila ravno tako dolgočasna kot kaka nemška, in sem prosil Boga, naj mi ne zameri, če se kratkodobno izneverim papežu, češ da nisem sam kriv, če tako pojejo, da ni za moja ušesa. Začel sem raje hoditi v evangeličansko cerkev, kamor je hodila tudi moja družina. Tam so imeli zahteven zbor z organistom in sem se mu z veseljem pridružil. V šoli sem igral celo nogomet in dal prvi in zadnji gol v življenju, ker so bili Američani še večje nerode kot jaz. Bil je tak stres, da se nisem zavedal, kdaj je leto minilo. Podobno kot zdaj pri nas.
Ugotovil sem, da angleščina zaradi svoje preproste strukture in sistema ni zaman poglavitni svetovni jezik, ki ti mimogrede osvoji možganske ganglije in se ni treba čuditi, če potomci migrantov v Ameriki v tretji generaciji ne obvladajo več svojega jezika. Plaz te mimogrede zasuje. Za nas je to precej nevarna zadeva, kajti spodbujati angleščino kot učni jezik na univerzah, kot to počenjajo na primer globalisti v Sloveniji, je smrt za strokovne zvrsti slovenščine. Slovenščina je vedno hodila v koraku z nemščino. Na graški univerzi so bila sredi 19. stoletja predavanja v slovenskem jeziku celo na pravu, medicini in teologiji. Najstarejšo katedro slovenskega jezika pa je tam že leta 1811 ustanovil J. N. Primic. Ali so si zato prizadevale velike glave, da bomo zdaj poslušali globaliste in se predali angleščini? Mislim, da po breksitu angleščina kot poluradni jezik v Srednji Evropi nima več kaj iskati! Za turiste pa je vsekakor nujno potrebna."

V doktorski disertaciji ste obravnavali obirsko narečje, svojo materinščino. Kaj vas je spodbudilo, da ste se narečju, ki je zibelka jezika, približali ne samo na emocionalni, ampak tudi na znanstveni in strokovni ravni?
Ludvik Karničar: "Vse začelo se je na Obirskem. Vsa ljubezen do slovenske besede in pesmi izvira od tam. Naši govori so me prevzeli že v mladosti. Na meji selščine, obirščine in korščine sem bil vedno znova priča novih besed, glasovnih in frazeoloških posebnosti, zato sem se že otrok čudil, kako je to mogoče. Eden od stricev je znal sosedne govorce oponašati tako originalno, da je bilo z njim kot v kinu. V gimnaziji so firbec spodbujali še podjunski in rožanski govori. Sistematično pa sem se začel zanimati za tematiko šele, ko sem se po enem letu vrnil iz Moskve, kjer sem se prvič seznanil s fonologijo kakega jezika. Nato sem v Gradcu opravil izpit za tolmača, pa namesto da bi šel s trebuhom za kruhom, sem raje še pet let študiral slavistiko in se posvečal zlasti zgodovini slovenskega jezika in narečjem. Med počitnicami sem služil denar po nemških tovarnah in ga imel kot listja in trave. Po enoletni štipendiji na Univerzi v Ljubljani, kjer je bil mentor moje disertacije veliki jezikoslovec prof. Jože Toporišič, sem dobil poldnevno zaposlitev pri dolgoročnem projektu o leksikalni inventarizaciji koroškega slovenskega ljudskega jezika ter precej ur poučeval na lektoratu slovenščine na slavistiki in na inštitutu za prevajalce in tolmače. Slovenščina je postala tedaj zelo zaželena, kajti zaživeli so dobri sosedski odnosi in razcvetela se je DS Alpe-Jadran s številnimi delovnimi skupinami. Zato sem se poglobil v tolmačenje in v skupini kolega Erika Prunča konsekutivno in simultano tolmačil vsa osemdeseta leta, dokler nisem dobil asistentskega mesta. Če nič drugega, sem vsaj spoznal, da je slovenščina enakovredna vsem drugim jezikom in kos vsem strokovnim področjem.
Ves študijski čas sem že zbiral narečno gradivo, zapisoval besede in modrosti ter imel včasih tako debelo denarnico, da se je komaj zapirala. Seveda od samih listkov. Prebral sem, da je Fran Ramovš na Koroškem klasificiral podjunsko, rožansko, ziljsko in obirsko narečje, ki sovpada bolj ali manj z območjem kapelske; navedel je tudi najpomembnejše vokalne reflekse, po katerih se obirsko močno razlikuje od drugih narečij, več kaj pa v literaturi ni bilo znano. Zato sem po petnajstih letih zbiranja gradiva sklenil, da bi bila disertacija o tem narečju pomembna zapolnitev bele lise na narečnem zemljevidu. Ko je akademija znanosti na Dunaju izdala obsežno razpravo, se znanstveni svet ni mogel načuditi, da vladajo v tako odročnih krajih taka izrazitost, besedno bogastvo in vsa alpska poetika. Še danes sem hvaležen, da sem imel na voljo stare, idealne informantke in informate, ki so bili bolj ali manj enojezično slovenski, zakoreninjeni še v ustni tradiciji 19. stoletja. Tako sem sproti doživljal, kaj pomeni moč žive besede. Čudil sem se, kako je mogoče, da jim besede kar tako vrejo na dan, čeprav niso videli šole od znotraj. Če je človek polpismen, to še ne pomeni, da živi v umski temi. Nasprotno, stokrat boljši spomin ima kot današnji opismenjeni rodovi. O tem sem prepričan."

Ste tudi navdušen pevec. Skupaj z Engelbertom Logarjem sta v seriji Pesmi in glasba iz južne Koroške izdala več ko 40 zvezkov. Ste pevec cerkvenega zbora na Obirskem in Kvarteta graških študentov. Kdo vas je navdušil za petje? Kaj za vas predstavlja slovenska pesem?
Ludvik Karničar: "Bertej Logar je velik idealist, človek dela in dejanj. Klobuk dol! Je strokovnjak za slovensko pesem, zlasti koroško, da mu ni para. Bilo mi je v veliko veselje in čast, da sem mu včasih lahko kaj malega pomagal. Enega od zvezkov sva kopirala in vezala vso noč, ko se je zdanilo, pa se je odpeljal na Koroško na delo. Tudi veselje do petja izvira iz domačega kraja. Tete in strici so redno poslušali oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, in kar so peli Fantje na vasi ali kak drug ansambel, so si takoj zapomnili in ob priložnosti triglasno zapeli po končanem delu na njivah ali za mizo. Teta Greti je imela absolutni posluh in je kar dodeljevala vloge, kdo bo pel naprej, kdo čez in kdo tretji glas. Na obisk so prihajali tudi znanci in sosedje ter obujali spomine na vojne čase in druga doživetja, pa tudi pravljic smo se otroci naposlušali. Še zdaj vem, kako sta Vincenc in Neža hodila po svetu in kako se jima je godilo! Komunikacija je bila zelo živahna in če pri toliko ljudeh pri hiši nisi imel močnega glasu, se pač nisi mogel uveljaviti!
Pel sem najprej v gimanzijskem zboru gospoda Cigana, nato doma v cerkvenem zboru glasbenika in narodnjaka Tomaža Holmarja, v Ameriki pri evangeličanih, v Gradcu pa smo imeli na začetku sedemdesetih let najkakovostnejši moški zbor, najprej pod vodstvom J. Kampuša. Kako leto sem pel tudi v selskem moškem zboru. Tisto je bil pravi vrhunec. Peli smo same stare ljudske pesmi, glasove so Selani imeli izjemne, da je zvenelo kot rajske strune. Peli smo brez not, umetniški vodja pa je bila temperamentna in nepozabna gospa Mira. Če smo zapeli kaki lepotici pod oknom, se je glasilo tako milo in otožno, da so menda še »žene od možov gor vstajale«. V Moskvi sem nato pel v mešanem komornem zboru, kjer smo bili samo trije drugi basi in sem se moral tako napenjati, da me je drugi dan bolel trebuh. Tam sem užival tudi pravoslavno petje, v katerem se je vsako soboto zvečer po več ur kopala moja duša. V Ljubljani sem sodeloval v mešanem zboru Antona Foersterja, ki mu je predsedoval tedaj še študent in prijatelj Lojze Peterle. Petja mi – ne vem, zakaj – nikoli ni bilo dovolj, nikoli dovolj lepih akordov in harmonij. Ne vem, zakaj me je tako privlačilo. Dolge ure sem čakal pred vhodom opere, da sem dobil avtogram kake prsate sopranistke. Nazadnje sem se lotil še solo petja, sodeloval v Gradcu v akciji Umetniki za bolnike, kjer sem s tamkajšnjimi opernimi pevci nastopal v raznih bolnišnicah in domovih za ostarele. Seveda sem imel naštudirane samo tri arije. Nastopil sem s študentskim orkestrom v Mozartovi operi Bastien in Bastienne, naštudiral Sarastra iz Čarobne piščali in bil pripravljen leto navrh nastopiti spet na odru, a sem tako zbolel, da sem jo komaj odnesel. Zato sem se po habilitaciji raje posvetil znanosti, pojem pa še zdaj rad, sploh če je na mizi posebno dobro vino, okoli nje pa pevska druščina. Slovenska pesem, ljudska ali cerkvena, je pravi sursum corda!"

Imate vidne zasluge pri obujanju in ohranjanju zavesti o nekaterih pomembnih Slovencih. Postavili ste spominske plošče in spomenike Janezu Nepomuku Primcu, Karlu Štreklju, Benjaminu Ipavcu. Zakaj je za vas pomembna kultura spominjanja?
Ludvik Karničar: "Osebnosti, ki smo jim v Gradcu med letoma 2001 in 2018 postavili vidne spomenike, so si s svojim delom že v času življenja same postavile spomenike, trajnejše od brona: Exegi monumentum aere perennius (Horac). Verjetno vsak pozna prvega znanstvenega slovenista profesorja Karla Štreklja po zbirki Slovenske narodne pesmi, če že po drugih pomembnih delih ne. Groba, kjer je počival, pa ni bilo nikjer več. Vsakdo pozna himno Bodi zdrava, domovina Benjamina Ipavca –, a groba skladatelja in kirurga že zdavnaj nikjer. Tudi Primic je bil pozabljen. Vse je zagrnila pozaba. Zdaj pa smo jih spet obudili k življenju z novimi nagrobniki in ploščo ter jih priklicali v našo zavest. Tako zahteva nova zaveza, če se prav spominjam iz verouka. Še bolj jasna je stara zaveza: Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom. Vesel sem, da je kljub propadanju vrednot še dovolj zavednih ljudi, ki so pripravljeni oddolžiti se spominu ljudem, ki so s svojim delom položili temelje današnjemu času."

Ob začetku novega leta si izrekamo lepe želje. Kakšna je vaša želja za slovensko narodno skupnost na Koroškem?
Ludvik Karničar: "Vse najboljše, seveda. Veliko humorja in narodne zavesti, pa hvaležnosti za to, da smo preživeli krvavi dvajseti vek – s pobožno željo, da bi preživeli še enaindvajsetega. Mogoče je, samo od sebe pa se ne zgodi nič."

Mateja Rihter