Letošnji april je pester mesec za Romana Robleka. Na začetku meseca je začel službo kot generalni tajnik Slovenske gospodarske zveze (SGZ), 8. aprila pa je bila v Bruslju predstavljena peticija, ki jo je uskladil in vložil še kot referent Slovenskega informacijskega centra. To je velik uspeh, saj le majhen del vloženih peticij pride do predstavitve. Njegov domači kraj je Sele-Šajda in v Selah je še vedno aktiven kot kulturnik. Z družino živi v Celovcu in je vesel, da hčerka Nora odrašča v dvojezičnem okolju.

Po zaključenem študiju prava v Gradcu ga je pot za pet let vodila v Nemčijo. V Federalistični uniji evropskih narodnosti (FUEN) v Berlinu je bil koordinator evropske državljanske pobude Minority SafePack. Že med študijem je bil dejaven na evropski ravni in bil podpredsednik Mladine evropskih narodnih skupnosti (MENS), kjer je tudi spoznal svojo partnerko Margarito, ki je pripadnica nemške manjšine v Rusiji.

Leta 2022 je nastopil službo v Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Prej je imel vtis, da politične organizacije v narodni skupnosti niso usklajene, a nato je videl, da so na nekaterih tematskih področjih, kot je na primer izobraževanje, zelo enotne in imajo skupna stališča. Predsednik Enotne liste Gabriel Hribar je predlagal, da bi vse odprte teme enkrat predstavili v Evropskem parlamentu. »Maja lani smo bili v medskupini Evropskega parlamenta za manjšine v Strasbourgu in tam smo predstavili teme. Poslanec Loránt Vincze, ki je predsednik FUEN in moj bivši šef, je predlagal, da bi vložili peticijo v Evropski parlament in bi tako dobili večjo pozornost. Zdelo se mi je pomembno, da so pri tem vključene vse organizacije. Imeli smo že izkušnjo, da je Intergroup naslovil pisma na avstrijsko vlado in je prišel odgovor, da so to individualna mnenja in da ta stališča, ki smo jih prezentirali, niso usklajena v narodni skupnosti.« Opazil je, da avstrijske oblasti vedno najprej opozorijo na to, da manjšina ni usklajena. Zdaj so jim dokazali, da so v pomembnih točkah usklajeni. Peticijo so podpisali Skupnost koroških Slovenk in Slovencev, Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij in Enotna lista. Hitro so prišli do skupnega stališča. »Bilo je le nekaj formulacij, ki smo jih prilagodili, da so bili vsi zadovoljni. Novembra smo peticijo vložili, tam je bilo nekaj težav v odboru, ker je predsednica Odbora za peticije (PETI) konservativna Španka, ki je peticijo blokirala. Poklical sem naše kontakte pri posameznih političnih skupinah, tako smo pridobili politično moč. Nazadnje smo uspeli, da smo imeli v ponedeljek, 8. aprila, pred odborom v Bruslju zaslišanje. Republiki Avstriji smo dokazali, da so stališča usklajena.« Roman Roblek s pomočjo kontaktov v Evropskem parlamentu vedno znova pride do novih idej. Lobiranje je zelo pomembno. Prav tako je pomembno, da se narodna skupnost predstavlja pred političnimi oblastmi tudi zunaj Koroške, na zvezni in evropski ravni.

Roman Roblek je imel pri pripravi peticije zelo veliko dela, a kot pravi sam, živi za te čezmejne projekte. Zaveda se velikega pomena tega koraka, a ve tudi, »da s to peticijo ne bomo rešili vseh odprtih vprašanj, tu moramo biti iskreni. S tem da smo skupaj nastopili v javnem gremiju, je ta pozornost na manjšino oziroma na naše teme veliko večja, kot če bi nastopali posamezno ali samo poslali tiskovne izjave. O tem je poročalo veliko medijev in ne nazadnje je tudi avstrijska vlada dobila te vsebine. To je dodatna možnost malo pospeševati pritisk na vlado.« Roman Roblek se je v Berlinu naučil, kako se profesionalno dela v mednarodni organizaciji, »imel sem zelo strogo šefico, a sem se naučil, kako napišeš dobro stališče, kako jezikovno argumentiraš in ne nazadnje, kako stopiš do političnih odločevalk in odločevalcev.« V poklicnem življenju in tudi pri prostovoljnih dejavnostih se hitro opazi, da ima diplomatske sposobnosti, dober občutek za to, kako ravnati z različnimi ljudmi, hitro najde pot do komunikacije in ni zamerljiv.

Letos aprila je začel novo poklicno pot, postal je generalni tajnik Slovenske gospodarske zveze. »Slovenska gospodarska zveza dela zelo zanimive projekte, kot je na primer aprilski dogodek v Novi Gorici Ženske v vodenju – srečanje slovenskih podjetnic iz regije Alpe-Jadran. Pri SGZ mi ugaja, da je pozorna na več vidikov. Sedem let sem bil v neposrednem političnem zastopstvu manjšin na evropski in na lokalni ravni. Sedaj pa opažam, da je to mogoče videti širše. SGZ se zavzema za slovensko narodno skupnost v gospodarstvu, slovenščina se krepi s čezmejnimi projekti, krepi se regija, to je zame lepa zamisel. Želim se tudi osebno razviti in pridobiti še več znanja na gospodarskem področju. V odborih SGZ in v pisarni so ljudje, ki so zelo podkovani na svojih področjih in imajo veliko znanja. To si želim krepiti.«

Kultura je pomemben steber identitete za Romana Robleka. Zelo dobro se znajde kot igralec na odru, je tudi odbornik KPD Planina Sele. »V Berlinu sem najbolj pogrešal aktivno kulturno delovanje – imeti vaje, stopiti na oder, druženje v društvu, napetost pred generalko ... To mi da veliko, ker ljubim kulturno delovanje v Selah, sploh gledališko dejavnost. Preden sem šel v Gradec, sem igral v gledaliških prestavah KDZ in v Selah, večkrat tudi dve paralelni igri na leto. Zelo sem vesel, da sem nazaj in da sem del tega društva. Sem tudi odbornik pri Teatru Rampa v Celovcu. Res pomembno je, da imamo ta oder, kjer se veliko ustvarja, saj vemo, da v Celovcu živi največ koroških Slovenk in koroških Slovencev. Predstava Realisti mi je bila zelo všeč.« Letos je prevzel tudi organizacijo konference Mohorjeve »gemeinsam:skupno«. »Tema letošnje konference je, kako lahko manjšina vpliva na gospodarski razvoj regije. Tukaj imam dobro ekipo. Pomembno je, da se teme narodne skupnosti tudi strokovno obravnavajo. Tema je letos širša, ker gre za vidno dvojezičnost in gospodarstvo.«

»V Berlinu sem najbolj pogrešal aktivno kulturno delovanje – imeti vaje, stopiti na oder, druženje v društvu, napetost pred generalko ... To mi da veliko, ker ljubim kulturno delovanje v Selah, sploh gledališko dejavnost.

Berlin kot mesto mu je bilo zelo všeč, ampak želel si je, da bi hčerka odraščala na Koroškem, blizu gora in jezer, zato so se z družino preselili nazaj. »Velika dodana vrednost je, če lahko otrok odrašča v dvojezičnem okolju, da imaš stare starše v bližini, da lahko obiskuje dvojezične jasli Mohorjeve v Celovcu,« pripoveduje in dodaja: »Dvanajst let sem živel zunaj Koroške, kar je gotovo krepilo politično mišljenje o regiji, dobil sem veliko drugih mnenj in pogled od zunaj na Koroško. Naposled sem v teh dvanajstih letih tudi odkril, kaj mi pomenijo družina, narava, jezik, kultura, in kako sem jih pogrešal.«

Mateja Rihter