Kulisa je osupljiva - beli kamni, naplavljen les, v ozadju šumi potok. Narava se ujema z obravnavama temama – beg in pregnanstvo.

V petek, 31. julija je v Št. Jakobu v Rožu potekala premiera performansa »Dies irae«, ki ga je priredil teater ISKRA v sodelovanju z teatrom KuKuKK. V performansu režiserke Nike Sommeregger stoji v ospredju oblika. Kot sama reče, jo kot umetnico namreč najbolj zanima, kako prikazati določena besedila. In to se vidi, ko sodelujoči, Valentina Inzko Fink, Sabine Kristof-Kranzelbinder in Michael Kristof-Kranzelbinder, pripovedujejo žalostno zgodbo o begu in pregnanstvu.

Režiserka Nika Sommeregger v tem performansu izhaja iz antične Evripidejeve drame Trojank, katerih scene je spojila s spomini koroških Slovenk iz pisem, knjig in intervjujev. V antični drami gre za beg in pregnanstvo Trojank iz Troje in za zasužnjevanje teh kraljevih žensk. Troja je bila visoko kulturna država, v kateri so imele ženske veliko moči. Ampak moški niso verjeli Kassandri, ko jih je posvarila pred konjem. Režiserka vidi ta fenomen – da moški ne poslušajo žensk – v vsem civilizacijskem razvoju do danes. »Na žalost tudi v 21. stoletju ne razumejo, da je svet razdeljen na najmanj dva spola. V usodi je to paralela do danes. To me kot umetnico, kot žensko, kot političnega človeka zelo zanima - zakaj je temu tako? Zakaj se me ženske vedno podrejamo? Če jaz npr. reagiram kot moški, mi takoj rečejo, da sem avtoritarna. Moškemu bi pa rekli: ‚ta pa zna‘«. Poleg te paralele vidi povezavo med usodo Trojank in koroških Slovenk v rasizmu, ki v naši družbi še vedno dominira. »Pred leti sem se začela ukvarjati z usodo koroških Slovenk in to me je zelo pretreslo. Kaj to pomeni, če niti nimaš možnosti zbežati? Imaš samo to usodo, da pridejo ob pol petih zjutraj in ti rečejo, naj vzameš tvoje stvari. To se je koroškim Slovencem in Slovenkam zgodilo, ker je bil rasizem.« Tretja paralela pa je zbor, ki je v dramah antike igral osrednjo vlogo. Za koroške Slovence je pesem v taboriščih in tudi potem igrala pomembno vlogo, kot način predelovanja lastne usode. Nika Sommeregger pripoveduje, da ji je koroška Slovenka pela o svoji usodi, ker je to bil njen način izražanja. »Še danes ne vem, ali je bilo to nekaj lepega, ali nekaj groznega.« Te tri paralele se v predstavi pokažejo enkrat jasno, drugič pa subtilno. Tako nastopa ženski zbor mlajše gledališke skupina KPD Planina Sele (Milena in Monika Olip, Angelika Ogris, Anja Oraže) ki skupaj z glasbenikom Mathiasom Krispinom Bucherjem performans oblikuje s čustvenimi pesmimi. Ampak tudi izgovorjene besede, kot stavek: »Kot svobodna ženska rojena, kot suženj umiram.« se vžigajo. Razburkajo čustva, te žalostijo – in jezijo.

Jeza nastopa že v naslovu. Režiserka vidi jezo kot prvotni človeški občutek in kot motor, ki nas pripelje do delovanja. »Ampak smo tako socializirani, da ne smeš biti jezen. Mislim pa, da je bilo tudi preživetje v taboriščih povezano z jezo, da je jeza predstavljala del preživetja.« Sama postane jezna, če pomisli na situacijo slovenskega jezika na Koroškem. Sprašuje se, zakaj dežela Koroška še vedno ni tako daleč, da bi imela dvojezični logotip in kako dolgo bo še trajalo, da bo slovenščina samoumevna. Za svoj performans je našla rešitev v tem, da je združila oba jezika v en odrski jezik. Ta rešitev se na eni strani zdi tako naravna, istočasno pa je kot neke vrste inovacija.

»Istočasno si pa želim, da ne bi umolknila diskusija o tem, kaj pomeni iti na beg in biti begunka. Želim si, da se ljudi, ki pridejo sem, ne bojimo, da jih vidimo kot ljudi in da jih dostojno sprejmemo. To je človeško. In pravzaprav imamo vse v sebi.« (Nika Sommeregger)

Na vprašanje, kakšno vlogo igra politika v umetnosti, odgovori, da politika ni del umetnosti, ampak da je umetnost politična od tistega trenutka naprej, ko prične reflektirati družbo. »Če umetnost ne reflektira razvoja v družbi, nima fundamenta. Seveda, moja tema je politična, oblika pa ostane estetska.« Spomine Trojank in koroških Slovenk zato povezuje tudi še z aktualno situacijo. Tako so v ozadju vidni portreti begunk, ki bedijo nad dogajanjem. Ženske, ki v naši družbi velikokrat poskušajo biti nevidne, postanejo na ta način vidne. Spominjajo na to, da se je še danes treba ukvarjati z begom in pregnanstvom.

Za prihodnost si režiserka želi, da ljudje nikoli več ne bi bili več soočeni z begom in z izgnanstvom, da ne bi bilo več rasizma in antisemitizma. »Istočasno si pa želim, da ne bi umolknila diskusija o tem, kaj pomeni iti na beg in biti begunka. Želim si, da se ljudi, ki pridejo sem, ne bojimo, da jih vidimo kot ljudi in da jih dostojno sprejmemo. To je človeško. In pravzaprav imamo vse v sebi.«

Elena Marko