Organisation / Organizacija

Nedelja

Deus caritas est – Bog je ljubezen

Pastirsko pismo 2020 škofa Jožeta Marketza: sporočilo Božje ljubezni podarja zaupanje in moč za življenjski vsakdan

Pastirsko pismo škofa Jožeta Marketza (Gotthardt)
Pastirsko pismo škofa Jožeta Marketza (Gotthardt)

Deus caritas est – Bog je ljubezen

Drage sestre in dragi bratje!

Papež Benedikt XVI. je svojo prvo okrožnico začel z besedami iz Prvega Janezovega pisma: »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo (1 Jn 4,16).« Deus caritas est – Bog je ljubezen! V svojem življenju sem vedno bolj jasno spoznaval, da je to sporočilo bistvo krščanske vere, zato mi ni bilo treba dolgo razmišljati, ko sem se moral v nekaj dneh odločiti za škofovsko geslo. Svoje prvo pastirsko pismo želim posvetiti tem svetopisemskim besedam. Želim si, da bi to sporočilo mnogim kristjankam in kristjanom na Koroškem vlilo upanja in moči za življenjski vsakdan. Posebej hvaležen in vesel sem, da tudi papež Frančišek svoja sporočila in svoje življenje in delovanje v Cerkvi in svetu gradi na tej temeljni verski izkušnji.

Verovali smo v ljubezen in to bomo storili tudi v prihodnje! Kako pomembno je to sporočilo v času, ko nas vsak dan z vseh strani preplavljajo ponudbe za srečno oblikovanje življenja in le pridemo do spoznanja, da so mnoge od teh ponudb »fake news«, lažne novice. V koga še lahko verujemo? Čemu še lahko verjamemo?

Seveda želimo verovati v Boga. A mnogi, ki iščejo Boga, ga ne morejo najti. Njegovo ime se izgubi v množici odrešenikov tega sveta. Če hočemo in moremo verovati, da je Bog sam ljubezen in je prisoten povsod tam, kjer hrepenimo po ljubezni, kjer jo doživljamo, bomo lahko živeli intenzivno življenje z Bogom!

To nam omogoča nov pogled na skupnost v Cerkvi. Pri tem ni prvenstveno, kako ljudje najdejo pot do Cerkve, pač pa, kako nastaja Cerkev sredi življenja ljudi. Kar papež Frančišek v posinodalni spodbudi »Querida Amazonia« (Ljubljena Amazonija) zahteva s pogledom na indigene, domorodne kulture, velja za vse kulture. Najprej je potreben spoštljiv odnos do vsega, kar je tu. S tem Cerkev sprejema vse to, kar je Sveti Duh v sleherni kulturi že sejal (štev. 68). To je osnova za srečanje z evangelijem. V skupnem življenju ljudi ter v prizadevanju za druge je Bog prisoten. Hvaležno smemo sprejemati kulturo spoštovanja, ljubezni do bližnjega in medsebojne pomoči. V takih držah nam Kristus prihaja naproti.

Obogateni s to izkušnjo se lahko vedno bolj poglobimo v skrivnost, da nas Bog ljubi. Kakor Adamu iz današnjega berila tudi nam skupaj z dihom življenja vdahne svojo ljubezen. Mi smo nepreklicno njegovi ljubljeni in smemo, ne da bi se predali samovšečnosti, ljubiti samega sebe, sebi zaupati in samega sebe sprejeti pred vsakim dosežkom in kljub marsikateri krivdi.

Napolnjeni z Božjo ljubeznijo dobimo moč, da v vsej svobodi ljubimo bližnjega kakor samega sebe. Tako bomo doživeli, da se odnosi poglobijo, da napetosti in konflikti prerastejo v nove prijateljske vezi. Predvsem pa nam Božja ljubezen odpira oči in srce za tiste, ki nimajo ugleda, ki živijo na robu naše družbe, za priseljence, za tiste, ki še niso našli mesta v naši družbi. Pri tem jih ne sprašuje o njihovih dosežkih, o njihovi krivdi, o izvoru in verski pripadnosti! Mi pa bomo vedno spet postali priče čudežnega spremenjenja, kakor nam poročajo evangeliji.

V delovanju Caritas sem mogel zaznati, kako so se ljudje, ki živijo na cesti in me mnogokrat prosijo pomoči, začeli spreminjati, ker so doživeli ljubečo sprejetost in spremstvo sodelavk in sodelavcev doma za brezdomce. Tako je neki mož zopet začel govoriti in se umivati, drugi niso več toliko pili, spet drugi so prevzeli odgovornost za še bolj revne in sami postali prostovoljci. Prav tako sem bil vesel razvoja pri sodelavkah in sodelavcih, ki so doživeli spremenjenje in globoko zadovoljstvo, hvaležnost in veselje.

Ta vera v moč ljubezni, ki nam jo Bog sam podarja, nam pomaga, da v trpljenju, v sporih in v notranjih krizah odkrivamo poti v prihodnost. Bog sam nam bo na robove naše eksistence poslal angela, ki nas, tako kot Jezusa v puščavi in na križu, pripelje nazaj v življenje, v življenje na tem svetu in dokončno v izpolnjeno obljubo večne ljubezni, ki jo imenujemo nebesa.

Naša skupna vera, da ljubezen nikoli ne mine, ker je Bog sam ljubezen, naj vam in mnogim ljudem v tej deželi prinaša blagoslovljen postni in velikonočni čas z mnogimi izkustvi sreče.

S to željo in s prošnjo za vašo molitev vas prisrčno pozdravljam

+ Jože Marketz
škof

Celovec na prvo postno nedeljo, 1. marca 2020