Njen svet se je odvijal v trikotniku med njeno družino doma, skrbjo za lepoto cerkve in delom, ki ji je zagotavljalo preživetje. Imela je tudi dva vrtova: enega doma pred hišo na Brdu, kakih sto metrov dlje pa vrt pred farovžem ob farni cerkvi. Na tem vrtu so ob vseh časih cvetele tiste rože, ki jih je potrebovala za krašenje oltarjev v cerkvi. Sama pravi vrtu »greda«, ko se ga spominja, in še dodaja: »To je bil del mojega sveta.«

Cerkev je bila tudi njen svet, kakor pravi. Pa pokopališče in mrtvašnica ob njej. »Zelo rada in iz vsega srca sem delala, pospravljala, da je bilo lepo.« Tako so jo domačini, ki so njeno delo zelo cenili, radi povabili tudi v vaško gostilno ob cerkvi. »Včasih sem bila čisto umazana in polna trave,« pravi. Včasih je še pozno zvečer gorela luč v farni cerkvi na Brdu, v vasi nekaj kilometrov pred majhnim mestom Šmohor v Ziljski dolini. To niso bile kakšne dodatne polnočnice, ki bi jih vpeljali v tej fari, ampak je tedaj v cerkvi je pospravljala in delala vse potrebno Marjeta Moser, ki je po službi čiščenja na Mokrinah v cerkvi še opravila to ali ono. Delo si je razdelila na dneve, tako da je bilo vsako nedeljo vse pripravljeno in je na duhovnike, ki jim je služila, lahko počakala v zakristiji ali »žagradu«, kakor pravi. Pred mašo je bilo treba nesti na oltar še to ali ono. »Vse gospode sem imela rada, pa tudi oni mene,« pravi. V cerkvi je delala »zelo rada in iz vsega srca.« Po kratkem molku pa še dodaten stavek na vprašanje, zakaj ta njena zasvojenost z delom za cerkev: »Zašribaj – to mi je pomenilo vse. Če sem bila v cerkvi, sem bila najbolj zdrav človek. Tam v cerkvi sem bila doma.«

To je bilo njeno, skrbeti za lepoto cerkve. Pa skrb je nosila tudi domov. Kje dobiti rože, ki na njenih dveh vrtovih včasih še niso cvetele ali so bile že vse kdaj pred oltarji? Te si je izprosila pri domačinih. Radi so jih ji dali. Kadar pa je tudi teh zmanjkalo, pa nobena roža ob reki Zilji od Šmohorja do Blač pred njo ni bila varna. Marjeta je s svojim mopedom tudi tam našla vse rože, pa če so se še tako skrivale. Vsako nedeljo so morali biti oltarji okrašeni. Okrašeni oltarji z domačimi rožami, to so bili čudeži, ki jih je ustvarjala. Toda hipoma je prišel čas, ko je tako rekoč ugasnila luč, ki je pozno v noč gorela v farni cerkvi na Brdu. Marjeta Moser je morala oddati ključ.

»Krašenje oltarjev, to je veliko dela. Rože ustvarjajo domačnost in izpovedujejo veliko spoštovanje do Najsvetejšega, Boga in vernikov, ki prihajajo v cerkev.« Župnik Stanko Trap

Marjeti Moser je bil pomemben vsak kot v cerkvi. Včasih se je usedla v cerkveno klop čisto spredaj ob oltarju, takoj levo, ko se pride iz zakristije. »Na nič nisem mislila. Poskušala sem moliti za vse.« Pravi, da je bila zadovoljna. Na čas ni gledala. To pove tako: »Nisem gledala na uro.« Čistiti cerkev je eno, pravi, okrasiti oltarje z rožami pa drugo. To, da je cerkev očiščena, se ne vidi, z rožami okrašeni oltarji pa ustvarjajo posebno atmosfero, »lepi so za pogledati«. Dolgoletni župnik na Brdu Stanko Trap, ki je na obisku pri Marjeti Moser, ugotavlja: »Krašenje oltarjev, to je veliko dela. Rože ustvarjajo domačnost in izpovedujejo veliko spoštovanje do Najsvetejšega, Boga in vernikov, ki prihajajo v cerkev.«

Cerkev je Marjeti Moser od vedno veliko pomenila. »Cerkev mi je sveta!« Spominja se, kako je še babica z laterno hodila k maši. Njena mama je bila cerkvena pevka, ona sama ni pela, a je rada poslušala stare cerkvene pesmi v domači fari. Rada je tudi poslušala zvonove v cerkvi, kadar so zvonili, včasih tudi med delom. Rada se spominja tudi obiska, ko je prišel v faro Jože Marketz, ko še ni bil škof. In zelo dobro se spominja, kaj ji je rekel tedaj: »V tej cerkvi je tako čisto, bolj kot včasih v kaki dnevni sobi.« Seveda, ona sama je že še videla kje kakšen prah, ki je drugim ostal neviden.

Kot mežnarica je začela skrbeti za cerkev pod župnikom Rudijem Safranom, nato je služila Stanku Trapu, nekaj časa pa tudi še novemu župniku Gregu. Ta ji je, ko za nekaj časa ni mogla iz hiše, prinesel obhajilo in zbrani so zapeli tudi stare slovenske cerkvene pesmi, ki jih je že kot otrok slišala v farni cerkvi, za katero je tako dolgo skrbela. Po svetu ni veliko hodila. Želela si je romati v Medžugorje in kdaj iti na Višarje. Kar si želi, je zdravje, kakršnega je bila navajena do svojih osemdesetih let. Njena prijateljica Jerca Labi, ki je zanjo skrbela, ko ni mogla iz hiše, je prepričana da »ne bo dolgo trajalo in želja iti na Višarje se ji bo uresničila«.

Vincenc Gotthardt