»Bog, kje si, vpraša človek, če stoji pred visoko steno.«. To je zapisano na osmrtnici Antona Korena in prav tako tudi: »Ne vemo, kje si sedaj, vemo pa, kaj smo izgubili.« Anton Koren je umrl po težki bolezni v 75. letu starosti. Anton Koren, to je bil tudi 40 let sinonim za Mohorjevo družbo v Celovcu in to je pomenilo, da je vedno dal več ko 100 odstotkov za to ustanovo. Kadar pa je bil privaten, je bil to tudi več kot stoodstotno. Za njim žalujejo žena, trije otroci in pet vnukov.

Kar je delal, je delal zelo natančno, in kadar je bila kaka zadeva speljana do konca, potem je napočil vedno tudi čas, veliki zaključek tudi dostojno proslaviti. Največkrat so bili dokončani projekti, pri katerih je bil navzoč najmanj en državni predsednik, včasih pa sta bila zaradi pomembnosti projekta navzoča oba: slovenski in avstrijski. V središču sta bila vedno Mohorjeva in čezmejno povezovanje še v času, ko to za to ustanovo ni bilo zaželeno. Eno posebno lastnost je Tone Koren, kakor so ga klicali, imel: stvari je omogočal, nikdar preprečeval, imel je izredno izostren čut za znamenja časa in podpiranja stvari, ki so za razvoj slovenske narodne skupnosti pomembne tudi danes in bodo to tudi v prihodnosti. Mohorjeva dvojezična ljudska šole je takšen primer.

Povzemamo nekaj misli, ki jih je zapisal urednik Mohorjeve založbe Hanzi Filipič v Mohorjevem koledarju, po upokojitvi Antona Korenaleta 2014.

Davnega leta 1975 je ravnatelj Celovške Mohorjeve Janko Hornböck iskal sposobnega poslovodja, ki bi mu pomagal pri vodenju družbe. Našel ga je v Antonu Korenu.

»Najti je treba pravilne odgovore na izzive«

Kot novi poslovodja Mohorjeve se je Koren takoj lotil preobrazbe in posodobitve Mohorjeve. Njegovo vodilo je bilo, »da je na izzive časa treba hitro najti pravilne odgovore«. Med njegovimi prvimi izzivi je bilo predelati finančni zalogaj, ki ga je terjala zidava Slomškovega doma leta 1974. Naslednji izzivi so se kar vrstili. Med drugim se je Mohorjeva vsaj do leta 1990 morala sprijazniti z dejstvom, da je imel režim v Jugoslaviji Celovško Mohorjevo za »sovražno« ustanovo. /…/

Izzive zlasti na področju tiskarne lahko označimo z besedama »stalne posodobitve«. Take posodobitve na prvi pogled niso vidne. A kdor se le malo spozna, ve, da je zgolj dejstvo, da Mohorjeva tiskarna – kljub hudi konkurenci in stečaju številnih tiskarn – še deluje, sad teh posodobitev in investicij. Pozornost dr. Antona Korena, ki je od leta 1989 Mohorjevo vodil kot ravnatelj, pa je veljala prav tako založbi in knjigarni. Pri založbi je podpiral razširitev programa in ob prvi priložnosti po osamosvojitvi Slovenije ustanovil Mohorjevo d. o. o. v Ljubljani. Ta je imela nalogo prodajati mohorjevke iz Celovca tudi v Sloveniji; predtem so bile na seznamu prepovedanih knjig.

Zidave, prezidave, obnove …

Navzven bolj vidne so številne zidave, sanacije, prezidave in obnove, ki jih je vodil Anton Koren. Med najpomembnejše štejejo zidava Modestovega doma v letih 1983/84 v Celovcu, obnova visokošolskega doma Korotan in hiše Knafljeve ustanove v Prvem dunajskem okraju, preselitev tiskarne v Vetrinj (1995), adaptacija prostorov za ljudsko šolo (1989), obnova matične hiše in nadzidava dveh nadstropij leta 2012. Ravnatelj Koren je začel tudi še prepotrebno sanacijo Slomškovega doma ob Cesti 10. oktobra, ki je bila končana jeseni 2014.

Zasebno je Koren bil poznan kot odličen športnik – bil je celo koroški prvak v namiznem tenisu. Za sprostitev bere leposlovna dela – karkoli mu kakovostnega pride pod roke, »od Haderlapove do Heinricha Bölla«.

Dvojezična ljudska šola Mohorjeve družbe

Eden izmed vrhov življenjskega dela Antona Korena je zagotovo ustanovitev zasebne Mohorjeve ljudske šole leta 1989. /…/

Za ravnatelja Korena je bila pomembna predvsem poštenost – svojim sodelavcem je to omenil ob vsaki priložnosti. Tako je razumljivo, da številne običajne kontrole računskih uradov niso nikdar odkrile napak v računovodstvu Mohorjeve, kaj šele kakšne nepravilnosti. Pri svojem delu je kom. sv. dr. Anton Koren vedno dobro premislil svoje vizije, jih skrbno pretehtal in »preračunal« ter jih zavzeto začel uresničevati. Večkrat je delal po tihem, brez velikih besed, in se ni spuščal v nepotrebne konflikte.