»Z menoj je že tako, da se me noben, še tako izbrušen arhitekturni biser ne more nikdar dotakniti kakor ljudje,« piše Darka Zvonar Predan v predgovoru k svoji knjigi Tržaški pogovori, ki jo jpredstavila tudi v Celovcu.

Iskreno zanimanje za zgodbe ljudi ter veselje do pisanja sta bili glavni usmeritvi za poklicno novinarsko pot, ki jo je rada opravljala dolga leta, in to zelo uspešno. Med drugim je prejela Jurčičevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju novinarstva, v obrazložitvi pa so zapisali, da jo prejme za osebnostno širino, nepopustljivost do avtoritet in izzivalne razčlembe. 

»Zelo rada sem imela knjige, že v otroštvu. To so bili časi, ko še ni bilo televizorja, odraščala sem pri babici in dedku, mama je bila učiteljica in ko je prihajala za obisk, mi je nosila knjižice. Mislim, da sem bila stara štiri leta, ko sem že brala. Slovenščina je bila tudi vedno moj najljubši predmet, rada sem pisala spise,« se spominja soproga generalnega konzula Darka Zvonar Predan svojih začetkov, ko se je odločila, da če ne bo pisateljica, bo pa novinarka, saj si tako sredi življenja. »Želela sem študirati primerjalno književnost, a ker sem bila otrok samohranilke, od desetega leta sem živela pri mami učiteljici, so ji to odsvetovali, saj da s tem študijem ne bo kruha in prihodnosti,« nato pa je pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič predlagal študij novinarstva. In res se je odločila za to, dobila štipendijo mariborskega Večera ter na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (zdajšnja Fakulteta za družbene vede) začela s študijem novinarstva ter se nato preusmerila na sociologijo, kjer je dobila široko znanje. Ob začetku dela v časopisni hiši Večer so ji kaj kmalu ponudili delo v tedniku Sedem dni (7D), kjer je postala znana po svojih reportažah, ki so odpirale marsikatero temo. Sredi devetdesetih je odšla k dnevniku Večer, kjer je bila nekaj časa tudi urednica notranje politike. 

Leta od 1990 do 2000 imenuje »zlata leta Večera« in na to obdobje ima lepe spomine. Zaposleni in bivši zaposleni so postali večinski lastniki, lahko so si sami izbrali svoje vodstvo, kompetentne ljudi, in vmes je bilo tudi leto, ko je Večer po branosti, ne po nakladi, prehitel celo Delo. Nato so se razmere, tudi lastniške, zelo spremenile. Ko je mož Milan, tudi novinar ter nekaj časa glavni in odgovorni urednik, nato pa tudi direktor Večera, našel svojo novo poklicno pot v diplomaciji, ga je žena pri tem podpirala in spremljala. Vmes le nekaj časa, tudi zaradi operacije na srcu, ki jo je medtem srečno prestala, ni pisala. Potem se je njena novinarska strast začela, na veselje bralk in bralcev, spet oglašati. »Najprej sem pisala Tržaška pisma, kjer sem opisovala, kaj se dogaja v kulturi, zlasti slovenski, v Trstu. Potem pa sem kmalu začela tudi intervjuvati. Videla sem, da to ljudje sprejmejo z zanimanjem.« V poklicnem življenju jo je okupirala notranja politika, zdaj pa se je lahko posvečala kulturi. »Če bi lahko izbirala načrtno, bi bila novinarka v kulturi, a nekako so me dogodki (demokratizacija, pisateljska ustava, Dachauski procesi) usmerili v politiko, v katero sem padla, ne da bi si jo izbrala.« Kot medijska strokovnjakinja misli, da se bodo tiskani mediji obdržali, »potreba po poglobljenem branju se bo vrnila. Morda bodo tiskani mediji res bolj butični, a vedno manjšina žene svet naprej.« Darka Zvonar Predan pa ne piše samo iskrivih člankov, ampak ji pero gladko teče tudi v umetnostnih zvrsteh. Na literarnem natečaju tržaške revije Mladika je s svojo novelo osvojila prvo mesto. 

Kaj se ji zdi pri delu, ki mu je zvesta že vse svoje življenje, najlepše in najbolj osrečujoče? »Pri novinarstvu je najlepše, da dan ni enak dnevu, spoznavaš zanimive ljudi, prideš do zgodb in ob tem imaš občutek, da zgodbe in ljudi iztrgaš pozabi.« Strinja se z mislijo, kako pomembno je, da je novinar tudi dober človek. Novinar določene stvari odkriva in razkriva ne zaradi lastnega ega, ampak zaradi plemenitejših ciljev. Med najbolj grenke spomine sodi tisti, ko je bila v obubožani tovarni, kjer so delavke shranjevale koščke kruha od malice za otroke sodelavk, ki so že izgubile delo. Ko se je v tej zgodbi opisala, kaj so ji delavke in delavci pripovedovali, je doživela tudi tožbo na sodišču. Po dolgih bojih je bila sodba oprostilna, sodnica pa se njenega govora spominja kot najbolj prepričljivega v celi karieri. Darka Zvonar Predan je poskušala razumeti tudi drugo stran. 

Prek novinarskega poklica je spoznala svojega moža Milana, ki je uspešno novinarsko kariero začel že kot maturant. Zadnji letnik gimnazije je končal v Kaliforniji in v tistem letu pisal za Večer zgodbe iz Amerike, ki so bile zelo brane, saj se takrat o Ameriki ni toliko vedelo. Te zgodbe je zelo rada brala tudi Darka. »Lepo je, da imaš partnerja, ki te podpira. In najlažje te razume nekdo, ki tudi sam počne enake ali podobne reči.« Zaveda se, da brez moževe diplomatske kariere ne bi imela takšne možnosti, da je res dobro spoznala Trst in Beograd, sedaj pa lahko od blizu spoznava Celovec in Koroško. Hvaležna je za to in to hvaležnost izraža prek svojih člankov. Če ne bi živela v teh okoljih, ne bi spoznala toliko zanimivih sogovornikov in naredila toliko zanimivih intervjujev, ki so bili najprej objavljeni v Večeru, nato pa v knjigah Beograjski in Tržaški pogovori (obe sta izšli pri Kulturnem centru Maribor), kmalu bo sledila knjiga o Borisu Pahorju, nastalo pa je že kar nekaj zanimivih pogovorov na Koroškem. Ne zmanjka ji idej za naprej. »Ne maram stereotipov, potem pa padem točno v stereotip, ki pravi, da upokojenci nimajo nikoli časa,« se zasmeje. V prostem času zelo veliko bere, se rada sprehaja po gozdu in pozimi smuča. Na prvem mestu pa so tri vnukinje, ki so se navadile, da si babica posebej zanje izmišlja imenitne zgodbe in ustvarja posebne pravljične junake. Samo želimo si lahko, da se bodo tudi ti kdaj iz pripovedovanj preselili na knjižne police.  

Mateja Rihter