Tudi letos so Celovec obiskali maturantje skupine RAST XLVII (Roj abiturientov srednješolskega tečaja). To je skupina, ki letos šteje 27 slovenskih dijakov iz Argentine in ob zaključku srednješolskega Tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa svoje dijake popelje nazaj v deželo korenin, ki so jo njihovi zdaj že stari starši iz kakršnihkoli razlogov že, morali zapustiti. Letošnja generacija pripada že 3. in 4. rodu močne in svojevrstne slovenske skupnosti v Argentini.

Z mano sta se pogovarjala Saši Selan in Damijan Malovrh. Oba prihajata iz Buenos Airesa in sta stara 17 let. Čeprav živita v Argentini, imata slovenske korenine, katerih se ne samo s ponosom zavedata, ampak jih tudi ohranjata in živita. Saši ima dva starejša brata. Vsi trije trenirajo odbojko. Njena starša pojeta v zboru. Damijan ima eno sestro in dva brata. Ob petkih v domu igra nogomet, ob sredah trenira tudi odbojko. Doma vsi govorijo slovensko.

Saši Selan je bila tokrat na obisku v Sloveniji sicer že drugič, vendar je bila ob prvem obisku še tako majhna, da se ga ne spomni. Damijan je Slovenijo tokrat obiskal prvič in obema je bila neizmerno všeč. Povedala sta: »Slovenija je veliko bolj čista kot Argentina. Je tudi precej manj ljudi kot v Argentini. (Samo v Buenos Airesu, kjer živita Saši in Damijan, živi 12 milijonov ljudi.) V Argentini je veliko avtov, tu je veliko koles in ljudje veliko hodijo. Narava pa je sploh čudovita!«

Damijan Malovrh v Argentini obiskuje Balantičevo šolo, Saši pa Slomškovo šolo. Samo v Buenos Airesu je namreč 6 slovenskih šol oz. društev in domov, ki jih slovenski otroci pridno obiskujejo. Pouk poteka ob sobotah dopoldne, na šolah pa učijo prostovoljci, mnogi med njimi so tudi učitelji na argentinskih šolah. Vsi domovi in društva so plod pridnih rok slovenskih priseljencev, vse so zgradili in tudi vzdržujejo sami. Saši: »Mislim, da je zelo pomembno, da obdržimo, kar imamo. In ne samo zaradi starih staršev, ki so prišli in vse to naredili za njih in predvsem za nas. To sta naši kultura in tradicija. Včasih se ni najlažje zjutraj zbuditi v soboto in iti v šolo, ampak potem vidiš, da je vredno, da je dobro.« Damijan: »Mislim, da ima slovenska skupnost svoje posebnosti in tudi drugače se učimo kot drugi, naši sovrstniki iz Argentine. Njim se včasih zdi čudno, da tudi ob sobotah hodimo v šolo. Mislim, da si drugačen, če imaš slovensko skupnost. Drugačen na dober način. To je naše dodatno bogastvo.«

Pouk je samo v slovenščini, predmetnik pa je sestavljen iz slovnice in slovstva, zgodovine, verouka itd. Zelo pomemben je tudi šport, saj otroci veliko skupaj igrajo in trenirajo nogomet in odbojko. Tako se družijo, skupaj preživljajo čas, odraščajo in živijo slovenščino. Posebnost slovenske skupnosti je tudi maša v slovenskem jeziku, kjer se ob nedeljah zberejo in po maši skupaj zajtrkujejo. Maša poteka v vsakem domu. Saši in Damijan sta povedala, da imajo tudi skupne mladinske dneve in obletnice vsakega doma. Konec leta imajo slovenski dan, kjer sodelujejo vsi slovenski domovi. V skupnosti delujejo tudi zbori in folklorna skupina Mladika. V vseh teh stvareh pa niso aktivni samo otroci in mladina, temveč tudi njihovi starši in stari starši.

Ob zaključku osnovne šole se otroci vseh šol združijo in skupaj obiskujejo srednješolski pouk slovenščine, katere zaključek predstavlja obisk Slovenije, ki se ga neizmerno veselijo. Saši in Damijan sta povedala, da se na ta obisk pripravljajo že od prvega letnika naprej, par mesecev pred odhodom pa so skupaj sestavili tudi kulturni program plesa, petja in recitacije, s katerim so nastopili po različnih krajih po Sloveniji. V Evropo so prispeli 26. junija. Najprej so si ogledali Rim in Vatikan, potem so se mudili na Tržaškem in Goriškem in nato je sledil osrednji postanek v Ljubljani, kjer so se udeležili dvotedenskega tečaja slovenščine. Dopoldne so tako imeli pouk in še izboljševali že tako odlično slovenščino, popoldne pa so hodili na razne izlete po Sloveniji (Bled, Bohinj, Piran, Triglav, Postojnska jama) in čas preživljali tudi s svojimi sorodniki in prijatelji iz Slovenije. Obiskali so tudi Celovec, kjer so si ogledali Vetrinj, Gospo Sveto, po kosilu pa še Minimundus in Vrbsko jezero.

Saši in Damijan sta bila izredno dobra in prijazna sogovornika. Njuna zvedavost, prijaznost, mladost in ljubezen do slovenščine človeka ganejo in navdušijo. Kot argentinska Slovenca imata bogastvo dveh dežel in dveh domovin ter ljubezen do slovenskega jezika in slovenskih korenin, ki jima bodo dali možnost še lepšega razcveta v življenju.

                                                                                                                               Tanja Klančnik