Dokler bodo nekateri gospodje verjeli, da so Bog, bom feminist:_ka. Ta stavek – v slovenščini in nemščini – je na ogled na Mestni cerkvi sv. Egidija v Celovcu. Tudi o tem, kako je prišlo do tega sodelovanja med kulturo in Cerkvijo, smo se pogovarjali z Alino Zeichen iz Žamanj, predsednico interesnega združenja avtonomnih kulturnih iniciativ na Koroškem (IG KIKK) in ustanoviteljico Kulturnega društva Barba.

Alina Zeichen o sebi pove, da je doraščala »čisto klasično kot koroška Slovenka na Koroškem: to pomeni dvojezični vrtec v Celovcu, dvojezična ljudska šola v Celovcu, Slovenska gimnazija. »Šele po maturi sem bila prvič izven slovensko govorečega izobraževalnega sistema.« Da so kulturna društva med koroškimi Slovenkami in Slovenci zelo aktivna, je lepo spoznanje. Prav to delovanje v kulturnem društvu je zaznamovalo njeno poklicno pot. Sodelovala je tudi s KDZ, spominja se filma in odra mladje, »vse to je bilo pri nas zelo aktualno in aktivno. Pravzaprav sem padla v kulturno delovanje. Strukture so vedno skrbele za to, da imajo otroci in mladina možnost kreativno delati.« Tudi sama je bila aktivna v igralski skupini in v pevskem zboru. Spominja se, kako rada je sodelovala v filmih, ki jih je snemal Miha Dolinšek in v projektih, ki jih je organizirala Sabina Zwitter-Grilc, »vse te velike figure koroškega-slovenskega ustvarjanja so del moje biografije.« Veliko je stala na odru, potem pa je odkrila, »da odrsko življenje na odru ni zame, ampak vse za odrom, to pa ja. Organiziranje, prirejanje in konceptualno delo.« Na Tirolskem je študirala športni, kulturni in prireditveni menedžment. Najprej je v Stuttgartu pri IFA delala v programu, ki se zavzema za kulturo in medije nemško govoreče manjšine po Evropi. Čisto druga perspektiva. Če je na Koroškem doživljala nemščino kot močan in velik jezik, je z vidika nemških manjšin v drugih državah spoznavala, da imajo iste težave, kot skoraj vse manjšine: asimilacija, pridobivanje podpor, pomanjkanje možnosti v javnosti govoriti manjšinski jezik ...

Potem se je zaposlila na avstrijskem kulturnem forumu v Beogradu. Čeprav je delala v kulturi, se ji je zdelo, da je stran od baze. »Odločila sem se, da pridem nazaj na Koroško, potem sem tukaj še enkrat študirala na celovški univerzi, in sicer uporabne kulturne študije. Za nekaj let je bila v različnih projektih v prosti sceni kot asistentka ali vodja produkcij. Različne pozicije so začele delovati med seboj, na univerzi je začela poučevati strategije in vodenje neprofitnih organizacij in financiranje kulture in umetnosti. Vmes je bila tudi v inozemstvu, v glavnem v špansko govorečih državah.

Povabili so jo v IG KIKK, interesno skupnost kulturnih iniciativ na Koroškem. A pot jo je še vodila drugam. Prek Magdalene Kropiunig in Mihija Kristofa-Kranzelbinderja je spoznala Matejo Koležnik. Z njo je bila štiri leta na poti v nemško govorečem prostoru, kjerkoli je režirala. Alina Zeichen je bila njena prevajalka in dramaturška sodelavka v velikih gledališčih: tudi v Berlinu in Münchnu. »Prek tega sem spoznala spet nove ljudi, npr. Sabrino Zwach, ki me je povabila, da pridem z njo v Burgtheater.« Ko je v Burgtheatru na Dunaju delala v dramaturgiji, je še enkrat in še močneje odkrila, da je delati na Koroškem, na bazi, nekaj drugega. Spomnila se je vseh oseb, ki so njo od otroštva vodile po poti kulture in ugotovila, da lahko z delom na Koroškem odpira drugačne vidike, da ima tukaj več možnosti kot pa v velikih gledališčih. Ustanovila je prvo koroško-slovensko društvo KD Barba, ki dela po feminističnih principih, in sicer: enakovrednost in enakopravnost spolov, vsem osebam na istih pozicijah ista plača. »Ne gre se samo za ženske, ampak za enakopravnost vseh ljudi.« Skupaj z režiserko Miro Stadler sta lansko leto v okviru CarinthiJA2020 pripravili odmevno predstavo: priti, oditi, ostati.

Z Leno Freimüller iz Galerie3 in Flux23 je Alina Zeichen že sodelovala, skupaj pa sodelujeta tudi pri novem projektu v Celovcu. Umetnica Katharina Cibulka, ki oblikuje stavke »Dokler … bom feminist:_ka«, dela vedno po istem principu: poišče gradbišče. Ko je ogrodje že postavljeno, obesi tja svoje mreže. Ko so vprašali dekana Petra Allmaierja in mestnega župnika Gerharda Simonittija, če smejo to narediti na zvoniku, ki se obnavlja, sta takoj bila za to. »Cerkev kot institucija zelo močno podpira umetnost. Čisto jasno je bilo tudi, da bo napis dvojezičen.« Nastalo je zelo zanimivo partnerstvo, pripoveduje Alina Zeichen. Duhovniki in škof so bili absolutno pripravljeni, da se o tem diskutira. »Ta stavek: 'Dokler bodo nekateri gospodje verjeli, da so Bog, bom feminist:_ka' je nastal v sodelovanju s Cerkvijo. Stavek teološko zelo dobro funkcionira, ker se nihče na tem svetu ne sme postaviti kot Bog, ker je Bog samo eden.« Alina Zeichen se veseli, da so odzivi izredno pozitivni. Seveda se vedno najde kdo, ki je proti, pa tudi slovenščina koga zmoti, ampak večina reakcij je zelo dobrih. »Znotraj Cerkve je nastala iz tega pozitivna diskusija, sami so presenečeni, koliko odprtih ljudi sodeluje v Cerkvi.«

Pri feminizmu gre v smislu ženskega gibanja za enakopravnost in da imajo tudi ženske enake možnosti, da se jih v službi ne plača manj. Alina Zeichen vidi to kot celoto, če ženska dela in zasluži manj, mora moški delati več, potem mu ostane manj časa »in je pravzaprav žalostno, da se jim vzame priložnost za boljše življenje, ker delo ni enakopravno razdeljeno.« Kritična je do vzgoje, če že fantom rečemo, da ne smejo jokati. »Potem se že fantje naučijo, da morajo vse emocije potisniti nekam stran.« Seveda je vprašanje, kje in na kakšne način potlačene emocije spet pridejo na dan.

Alina Zeichen ustvarja že nov projekt, raziskuje položaj žensk na gledališkem in glasbenem sektorju na Koroškem ter na področju vizualne umetnosti. Pri vsakem področju ima povabljenih osem žensk, da predstavijo svoje vidike in nato diskutirajo. V vsakem krogu je najmanj ena koroška Slovenka, najmanj ena migrantka oz. ena umetnica, ki ima migracijsko ozadje. Iz tega projekta bo po zamisli Aline Zeichen nastal velik projekt: 24. oktobra bo Dolga noč žensk v Mestnem gledališču v Celovcu. To bo prva dolga noč žensk v nemškem prostoru, kjer so dobro poznane že dolga noč cerkva, muzejev, znanosti … Pa še nekaj se bo zgodilo prvič: prosta scena gre v Mestno gledališče, to bo kot dan odprtih vrat. »Intendant Aron Stiehl je zelo odprt, želi si kooperacij.« Alina Zeichen želi tudi s tem projektom zmanjšati izgovore. »Velikokrat se reče: žensk ni. Ali pa se reče: če bi bila kakovost dosti dobra, bi imele ženske že priložnost. Rada bi pokazala, da kakovost je tukaj, ženske so tukaj, samo včasih se jih ne vidi.«

Mateja Rihter