Zala Pušnik že v pogovoru daje občutek varnosti. To je del njenega poklica, šestnajst let je babica. Ob ženskah je v njihovih najintimnejših trenutkih. Ob tem marsikaj spoznava, med drugim tudi to, da žensk nihče ni učil o vrednosti in dragocenosti telesa. Družba in žal tudi religije so dolgo časa podcenjevale žensko in njeno moč. Skozi stoletja se je dajal občutek, da je vse, kar je povezano z ženskim telesom, povezano s sramom.

Zala Pušnik pripoveduje, da ko spremlja ženske, opazi, kako dojemajo same sebe in svoje moči, kako so premalo samozavestne. »Kot babico me moti, da mami po porodu postavijo pred vrata štorkljo, kot da je štorklja prinesla dojenčka. To ustreza konstruktu, ki se je zelo globoko ukoreninil v vseh naših celicah prek tisočletij patriarhata, da je vse, kar ima zvezo z našo ženskostjo, povezano s sramom. Tudi spolnih organov se ne poimenuje prav, ljudje začnejo uporabljati sinonime. Spremljam mamice med porodom, ki gredo globoko v svojo moč, sebe spoznajo na čisto drug način, rodijo otroka v dostojanstvu in iz svoje moči … In potem stoji štorklja pred vrati. Zaradi tega sem izdelala karto, na kateri piše, da to ni moč štorklje, 'to je tvoja čudovita moč.' Iz te karte je nastala platforma, v kateri delamo na tem, da se ženska moč in žensko dostojanstvo ohranita in krepita. Imamo celo kolekcijo puloverjev z napisom: My Yoni – my power (Moč v tvojem krilu). Yoni je zelo star izraz iz sanskrta, ki poimenuje ženske spolne organe in žensko moč.« Zala Pušnik si želi, da bi vsaka deklica že v ljudski šoli zavestno začela dojemati svoje telo. »Da ne dojema svojega telesa kot nekaj grdega, nekaj umazanega. Ženska moč se je zelo zatirala in se marsikje žal še vedno zatira.« Zatira se tudi ženski cikel. »Lahko ga razdelimo na štiri letne čase: pomlad, poletje, jesen in zimo. Ko sta jesen in zima, je pomembno, da imamo možnost, da pridemo v kontakt s seboj. Če bi to živele in bi rekle: 'Tista dva dni ne pridem v službo, ker imam menstruacijo', ne vem, kaj bi se zgodilo. Tudi če govorimo o emancipaciji, so strukture, ki jih imamo, v bistvu moške, patriarhalne strukture. In če želimo ženske živeti svoje življenje samozavestno, se moramo prilagoditi tem strukturam. Dalje bolj se zavedam tega, kaj se je ženskam prek stoletij dogajalo. Želela bi si, da bi vsako deklico poučili, kako njeno telo deluje, da je nekaj lepega. Da deklice poznajo svoje telo, preden dobijo menstruacijo in da se to praznuje.« Tudi v odnosih zaradi tega prihaja do trenj. Moški imajo pritisk, da morajo poznati žensko telo, pa ga niti ženske same ne poznajo. Prihaja do pričakovanj, ki jih nihče ne more izpolniti, ne moški ne ženske. Ženske, ki se poznajo in sprejmejo, živijo drugače, kot če imajo vedno občutek, da ne ustrezajo normam in da ne ustrezajo temu, kar vidijo od zunaj.

V projektu Daj prostor čudežu (Dem Wunder Raum geben) deset odstotkov dobička podarijo organizaciji Dhara Poor Child v Indiji, ki mladim deklicam pomaga, da sploh lahko hodijo v šolo in se izobražujejo. Zala Pušnik poudarja prav pomen izobraževanja: »Ko poučujem svoje študentke za poklic babice, včasih sploh ne morem več izgovoriti besed, kot npr. sramne ustnice, ampak raje uporabljam latinske izraze ali pa jih kreiram sama. Zanjo pomeni emancipacija, da se dekletom preda znanje. »Dogaja se, da ko punce dobijo menstruacijo, gredo mame z njimi h ginekologu in dobijo takoj kontracepcijske tablete, tako da sploh ne poznajo svojega cikla, sploh ne vedo, kdo so.« Če cikel dobro spoznamo in se naučimo, kako funkcioniramo v 28-ih dneh, je to naša največja moč. Ta pretiran nadzor nad telesom se prenese tudi v nosečnost: »Ko so ženske noseče, je vse tako stresno, vse se kontrolira, imamo zelo visok odstotek carskih rezov, v Avstriji povprečno 30 odstotkov. Porod je proces prenove ženske. Če trem od desetih žensk enostavno prerežemo maternice in ne morejo iti te poti, jih spet odrežemo od njihove moči. Svetovna zdravstvena organizacija predlaga carski rez za 10 do15 odstotkov porodov.«

Zala Pušnik primerja žensko in naravo: »Mi smo kot narava v letnih časih in narava se čez zimo spočije. Ženska moč gre vedno navzven in nato k sebi nazaj, ne pa smo naprej. To se je zgodilo s kapitalizmom, z našimi strukturami na svetu, da gremo samo naprej, da hočemo več, da hočemo novo. To, kar smo naredili z naravo v zadnjih stoletjih, ima veliko zveze s tem, kako živimo življenje – po ženskem principu ali po moškem principu. Po moškem principu nam je v 140-ih letih uspelo naravo uničiti. Svet in zemljo smo pripeljali na mejo, ko vidimo, da tako ne gre naprej. Vidimo, da so tudi moški preobremenjeni. Če gledamo samo na denar, in pohlep po moči – to ni rešitev, to se ne izide.«

Zala Pušnik občuduje novo knjigo Marte Novak Dvorec pod tvojim krilom. »To so tako lepi izrazi. Tako lepih izrazov v otroštvu nikoli nisem slišala, nihče se ni pogovarjal z nami o tem.« Pomembno se ji zdi, da to niso več tabu teme. A iz izkušenj vidi, »da če gremo z ljudmi v pogovor, so moški večkrat bolj odprti kot ženske. Ženske je vedno malo sram. Ženske tudi, ko dobimo pohvalo, mislimo, da tega nismo vredne. Kako globoko je to v nas! Imam štiri sinove in želim, da imajo dostojanstvo do ženskega spola. To moramo mame dati naprej fantom.«

Življenjska pot Zale Pušnik je zelo pestra. V Celovcu je pristala, ker je želela od doma, saj doma ni bilo tako enostavno. Naredila je sprejemni izpit na oblikovalni šoli v Ljubljani, a je želela še dlje, v tujino. S 15-imi leti je iz Slovenj Gradca prišla v Celovec in tukaj končala oblikovalsko šolo. Nato je na jugu Španije delala kot au-pair, želela je študirati kostumografijo in scenografijo v Pragi, a je prišla nazaj na Koroško, ker je bila že zaljubljena v svojega zdajšnjega moža. V Celovcu je študirala ruščino in medijske komunikacije. Po prvem letu je že rodila prvega sina. »Ko sem bila v tej fazi, sem prebirala veliko babiške literature in imela sem veliko stika z babicami. Po porodu sem vedela, da želim postati babica.« Sprejem na babiško akademijo v Celovcu je bil takrat vsako tretje leto, zato je najprej končala začeti študij. »Da so me sprejeli, je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo, ker zelo zelo rada delam kot babica. Sploh si ne bi mogla predstavljati kaj drugega.«

Sedaj Zala Pušnik tudi predava na visoki šoli za babištvo v Celovcu. Zaveda se, kakšna je realnost žensk in na to temo gleda z različnih zornih kotov, tudi v svojih projektih. Najnovejši se imenuje »življenjske linije (Lebenslinien).« V njem delajo na temo svoje ženskosti, svojega telesa in kako prejšnje generacije (naša mama in babica) delujejo na naš, kaj je shranjeno v naših celicah in kakšen vpliv ima družba na sliko idealne predstave o ženskem telesu in ženskosti. »Srečalo se nas je osem žensk in smo se pogovarjale. Kakšne predstave imamo o svojem telesu, kako nezadovoljne smo same s seboj?« Potrebnega je zelo veliko inputa, da ženske sprejemajo sebe takšne, kot so. Zala Pušnik še dodaja: »Dokler bom na svetu, se bom zavzemala, da se ženska moč pokaže na zunaj.«

Marta Novak: Dvorec pod tvojim krilom

Marta Novak (rojena Marinko) je bralkam in bralcem Nedelje že dobro znana. Leta 2013 je v Nedelji kot poletno branje objavila svoj roman Kovček. Dve leti je kot asistentka poučevala slovenščino v Celovcu. Sedaj je mati štirih otrok in pisateljica. Letos je izdala knjigo Dvorec pod tvojim krilom. Posvetila jo je »deklicam, da bi z veseljem odraščale v ženske.«

Tako piše:

Draga punca, ženska, mama,
bi šla z menoj na sprehod?
Vabim te v tvoj dvorec – v telo, v katerem si doma vse od rojstva. Zelo dobro si zamišljena, do zadnjega dvornega zidaka. Zdravo, ljubeče okolje podpira tvoj dvor. Vse v tebi ima smisel in namen, vse služi dvoru in njegovi rodovitni naravi. Če z njo sodeluješ kot s prijateljico, jo spoštuješ in neguješ, potem zacvetiš in obrodiš dvorne sadove. Blagoslovljena si z njo!

Marta Novak deli svoje misli na blogu Besedorodna (in po elektronskem naslovu besedorodna@gmail.com) lahko tudi naročite knjigo. Piše, da knjiga Dvorec pod tvojim krilom »na očarljiv način prebuja znanje v dekliškem in ženskem telesu. Dvorne podobe nazorno in čuteče predstavljajo žensko telesno dostojanstvo, ki je bilo skozi zgodovino (in je še zdaj) pogosto ranjeno.«

Tako razmišlja o moči korenin:

Po dekliško-žensko lepoto in moč ni treba visoko v hribe, na dieto, v kozmetični salon, na maraton, na eksotična potovanja s tisoč fotkami. Ni treba izpeljati neskončno zahtevnih projektov, se iztrošiti do zadnjega atoma moči, doseči gore licenc in nazivov, spremljati nešteto programov ženske rasti ... Ne pravim, da se ni treba truditi. Nasprotno. A trud ni v pridobivanju družbenih kljukic.

Dovolj je biti doma v svojem telesu in razumeti darove, ki so bili vanj položeni. Ženska moč je silno preprosta in preprosto silna. Ko se prebudi, oplaja vse okrog sebe. Zanjo ne potrebuješ primerjav z drugimi. Opremljena si z vsem potrebnim, da izpelješ bogato pot, lastno le tebi. Potrebno je le odkriti svoja zrna, jih izkopati izpod plevela v notranjem vrtu, jih negovati, zalivati, da steblo prebije zemljo in soncu nastavi cvet.

Mateja Rihter