V fari Št. Vid v Podjuni so blagoslovili nov oltarni prostor. Velik leseni križ z Jezusom, delo umetnika Staneta Jarma, je našel novo mesto na zunanjosti cerkve v Št. Primožu, nov oltarni prostor pa krasijo dela Valentina Omana.

Hanzej Rosenzopf je pri sv. maši dal prostor tudi tišini, da vsak sam v tišini svojega srca začuti nov oltarni prostor. Ko si ogledujemo dela Valentina Omana, se pojavita vprašanji: »Kdo je človek? Kdo sem jaz?« Na to se je navezal Hanzej Rosenzopf v pridigi: »V teku cerkvenega leta se zbiramo z različnimi občutji, z različnimi notranjimi doživljanji. Sem prihajamo iz različnih družinskih in drugih situacij, da bi črpali moč, da bi začutili, da je Bog vedno znova tu.« Izrazil je svoje veliko pričakovanje in upanje, da bi s pogledom na ta novi križ lahko čutili Božjo bližino in bi doživeli, »da me Bog nagovarja prek tega znamenja, ki postaja znamenje odrešenja, ne samo v preteklosti, ampak tudi v sedanjosti – meni, ki tukaj sedim.« Če kdo ob pogledu na križ pogreša korpus, Jezusa, se lahko ustavi ob križevem potu v cerkvi, »ki zame predstavlja to, kar nas povezuje z zgodovino naše fare, s prejšnjo cerkvijo v Št. Primožu, z ljudmi, ki so ob tem križevem potu lahko delili svoje trpljenje z Jezusom.« Rosenzopf spodbuja, da lahko svoje misli, želje, trpljenje podelimo z Jezusom tudi ob Omanovem križu, ko vidimo na spodnjem delu številke od 1 do 14, številke križevega pota. »Včasih morda doživljam postaje križevega pota kot svoje postaje in jih lahko položim k temu križu, ki vsebuje rumeno barvo, ki zame predstavlja upanje oziroma že sije skozi trpljenje in smrt v vstajenje.« Hanzej Rosenzopf si želi, da bi ob tem vprašanju, kdo sem, vedno znova začutili svoje dostojanstvo, kot nam ga podarja Bog, ki nam govori: »Ti si ljubljen Božji otrok. Pridi k meni, okleni se me, okleni se mojega križa in doživljaj podporo in pomoč, upanje in tolažbo.« Velik leseni križ so iz notranjosti prestavili na zunanjost cerkve, kjer bo sedaj spremljal vse, ki bodo našli pot mimo cerkve in jim bo tako dajal oporo.

Valentin Oman križ vedno oblikuje kot tau. Znamenje tau se pojavi tudi v Ezekijelovi knjigi v Svetem pismu. Ob križu pa je v oltarnem prostoru v Št. Primožu še 10 slik iz Omanovega cikla Ecce Homo (Glejte, človek). Številka 10 ni bila izbrana naključno.

Deset ljudi je prišlo k Jezusu s prošnjo za ozdravljenje, vseh deset je bilo ozdravljenih. Res pa je, da se je le eden prišel nato zahvalit ... Martin Traxl je zapisal, da Valentin Oman »prikazuje človeka v njegovi naravnanosti in samovoljnosti. Odločnega, pa tudi šibkega, v njegovem poželenju po večnosti in njegovi minljivosti. Omanove podobe človeka so večplastne v pravem pomenu besede. Oblikovane druga nad drugo in mnogoumne. Oman dopušča neostrino, še več, zavestno jo išče. Pušča prostor razmišljajočemu opazovalcu.«

Pri darovanju se je opazilo, kako živa je fara. Predstavniki mnogih skupin iz fare in društev iz občine so prinašali na oltar svoje darove: kruh, svečo, uro kot znamenje, da bi se spomnili osamljenih ljudi, vodo, pesmarico, rožni venec, vino, pecivo … Ob tem so zbrani na oltar položili še svoje prošnje in zahvale. Mnogim se je na koncu sv. maše zahvalil Hanzej Rosenzopf, tudi umetniku Valentinu Omanu: »Hvala, da ste bili pripravljeni št. primško cerkev obogatiti s svojo umetnino, s svojim umetniškim sporočilom, s svojo vero, s svojim upanjem in s svojo ljubeznijo.«

Še nekje se je pri sv. maši v Št. Primožu čutila velika ljubezen. Pri petju. Cerkveni zbor in mladinski zbor sta prepevala s takšnim navdušenjem, da je bilo poslušanje veliko veselje, na trenutke pa tudi prav ganljivo.

Mateja Rihter