Bernarda Fink Inzko in Marcos Fink že pet let vodita Mojstrski tečaj petja v Tinjah.

Dom prosvete Sodalitas v Tinjah in Krščanska kulturna zveza sta letos že peto leto vabila na Mojstrski tečaj petja. Svetovno znana mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko in basbaritonist Marcos Fink, rojena slovenskim staršem v Argentini, sta nastopala že na največjih odrih, svoje znanje pa rada predajata naprej. Korepetitorja sta Irina Milivojević in Vladimir Mlinarić. Sklepni koncert v cerkvi v Tinjah je bil tudi letos vrhunsko glasbeno doživetje.

Kaj vam pomeni glasba?

Marcos Fink: Glasba je življenje. Ne morem si predstavljati tega sveta brez glasbe: že od ptičjega petja pa vse do naših najlepših oblik pesmi, kjer je globina človeške duše tako jasno izražena, kjer se pokaže, kaj smo kot ljudje. V glasbi in v poeziji se vse izraža.

Bernarda Fink Inzko: Glasba kot umetniška zvrst najbolj gre med ljudi. Nam glasbenikom daje hrano za dušo, s tem pa hranimo tudi druge. Glasba dobesedno odmeva, gre skozi eter in skozi stene in skozi naše osebne duševne stene. Glasba nam daje veselje, posebno veselje pa je tudi delati z mladimi.

Marcos Fink: Od vseh umetnostnih zvrsti je glasba tista, ki najprej pride do človeka. Še ko je otrok v materinem telesu, že čuti vibracije, in to je fascinantno.

Kako je glasba povezana z vašo identiteto, družino, koreninami?

Marcos Fink: V družini smo radi peli. Oče ni bil profesionalec, ampak so s Kvartetom Fink – pridružil se je sestram – zelo resno izvajali tudi zahtevne stvari.

Bernarda Fink Inzko: Oče je pel samospeve, čisto amatersko. Stric je igral klavir, tako da so imeli pianista kar v družini. Že v Ljubljani so prepevali. Prve Wolfe, Schuberte, Schumanne smo slišali od očeta.

Marcos Fink: In skladbe od strica, ki je bil tudi skladatelj. Tudi mamina družina je bila glasbeno nadarjena, tudi v njej se je veliko pelo in igralo instrumente.

Irina Milivojević: Nisem iz družine glasbenikov, mama in oče sta bila odvetnika. Vedno sta bila ljubitelja glasbe in kot otrok sem bila velikokrat na koncertih in otroških predstavah, povezanih z glasbo. V operi sem bila že v osnovni šoli. Zelo sem hvaležna staršem, da sem tukaj, kjer sem.

Udeleženci Mojstrskega tečaja so običajno študentke in študenti, ki so na začetku svoje glasbene poti. Kako se sami spominjate svojih glasbenih začetkov? Je bilo kdaj tudi težko?

Irina Milivojević: Že kot zelo majhna sem povedala, da bi rada bila pianistka. Sploh nimam v spominu, da bi me zanimalo karkoli drugega. V vrtcu je bila vzgojiteljica, ki je igrala klavir. Mami sem rekla, da želim igrati kot ta vzgojiteljica. Doma smo imeli pianino – in ga imamo še danes. Je od moje prapraprababice. Seveda ima samo antikvitetno vrednost, ampak ga ne bomo prodali. Zelo mlada sem šla na akademijo. S šestnajstimi leti in pol sem bila že študentka, pri enaindvajsetih sem že diplomirala. Takrat nisem vedela, kam bi šla naprej. Na svojo največjo srečo sem prišla v Slovenijo k sedaj že pokojnemu Aciju Bertonclju, ki je bil moj angel.

Bernarda Fink Inzko: Čeprav iz iste družine, ima vsak svojo zvezdo, svojo pot. Tako je bilo tudi pri naju z Marcosom. Pri meni se je glasbena pot pokazala kasneje. Nikoli nisem sanjala, da si bom z glasbo napolnila svoje življenje, dolgo sem iskala. Do glasbe sem prišla pozno, potem pa se je vnelo. Stara sem bila 22 let, ko sem začela resno vaditi. Nato je trajalo še par let, preden sem se odločila, da bo šlo naprej. To je proces, kar opažamo tudi sedaj pri naših mladih, s katerimi delamo. Čeprav je to iskanje včasih mučno, pridejo vmes »eureka« občutki, da si nekaj našel in potem spet greš naprej, nadgradiš in nadaljuješ. To traja vse življenje. Tudi v naši starosti, ko mišice popuščajo, se na novo učiš, kako priti do rezultata. Tehnika je pomembna, je orodje, nosita pa te ljubezen do glasbe in muzikaličnost.

Marcos Fink: Spomnim se, ko smo doma v Argentini dobili radio, ki ga je naredil družinski prijatelj. Sestavil ga je še na star način. Imeli smo tudi gramofon. To smo dobro izkoristili. Doma se je v glavnem poslušal državni radio, kjer so vrteli klasiko. Še danes se spomnim melodij od takrat.

Kakovost prej ali slej prodre. Včasih je trdo, ker je konkurenca velika, a če je nekaj resničnega v glasu in interpretaciji, iskra prej ali slej preskoči. (Bernarda Fink Inzko)

Letos obhajate polokrolgi jubilej, pet let Mojstrskega tečaja v Tinjah. Vseh pet let ste že v isti ekipi. Kako doživljate ta tečaj?

Irina Milivojević: To je mojih najlepših sedem dni v letu, ki jih komaj čakam. Tukaj doživim duševni mir in osebno napredujem. Hvaležna sem Bogu, da sem lahko tukaj en teden, to me navdihuje. Vsako leto imamo edinstvene študentke in študente, ki potrebujejo naše znanje, ljubezen in podporo. Pa tudi mi se učimo od njih.

Marcos Fink: V teh petih letih smo prestali covid in smo kljub vsemu šli naprej. Smo na trgu in konkurenca je tudi v bližini, na primer dober kolega Thomas Hampson ima tudi Mojstrski tečaj na Koroškem. Predlanskim smo bili v situaciji, ko se je na naš tečaj javil starejši gospod, star 77 let, ki je želel peti za dušo Schubertov Winterreise. Odločali smo se, kaj naj naredimo. Sprejeli smo ga kot pasivnega tečajnika in potem je povedal, da je moral po času v bolnišnici na novo sestaviti svoj nevrološki sistem, se naučiti, kako se govori, kaj šele, kako se poje. Ni vedel, ali bo preživel. V tistem času je razmišljal, kaj je zanj najpomembnejše. Ugotovil je, da je glasba zanj v središču njegovih zanimanj, da ga glasba osrečuje. Za prijateljski krog je želel pripraviti svoj koncert. Tudi takšne zgodbe srečamo tukaj.

Bernarda Fink Inzko: Od tečajnic in tečajnikov slišim, kako je tukaj lepo in kako dobro se počutijo v Domu v Tinjah. Daniel Sturm je zelo prijazen in ustrežljiv. Od tukaj ne odnesejo samo glasbenih pripomočkov za nadaljnje delo, ampak je to poseben teden, kjer lahko pridobiš mir in tudi duhovno dimenzijo. Ta teden je nekaj lepega in harmoničnega in kaže, da v glasbi ni samo svet konkurence. Ko si v »karieri« je tega veliko. Družbeni mediji, ko je treba vedno kaj objavljati, naredijo notranji pristisk, ki je zelo škodljiv za rast v glasbi. Človek naj ne bi rasel samo navzven kot veje pri drevesu, rasti moramo v globino. Če nimaš zadosti korenin, zgornji del ne more biti zdrav in stabilen, ampak se hitro podre. Zame je to lepa slika.

Kako bi odgovorili na tipično vprašanje za uspešne glasbenike ... Kaj vodi k uspehu: talent, trdo delo, sreča, kombinacija vsega naštetega ali še kaj drugega?

Marcos Fink: Tudi to, da te družina podpira. Po posredovanju za avdicijo v Salzburgu sem dobil ponudbo za dvoletno pogodbo. Iz Argentine priti z družino živet v Evropo ... In kaj, če ne bo šlo? V Buenos Airosu smo imeli novo hišo, zbirali smo še zavese, pa je bilo treba na pot. Žena je to razumela. »Saj nazaj še vedno lahko pridemo,« je rekla. Po 17-ih letih sem odpovedal službo na agronomski fakulteti, kjer sem poučeval. Ogromno težav je bilo treba rešiti in te so rešljive samo, če imaš podporo družine in če veš, kam hočeš. Ko se ti odpirajo nova vrata, pridejo novi izzivi, moraš vklopiti glavo in razmisliti, ali je to izvedljivo. Ali imam zadosti časa, da se naučim obsežno vlogo? Ali je ta vloga zame? S pomočjo molitve in miru se moraš o tem odločati. To je v naši realnosti najtežje – kdaj nekaj sprejeti, kdaj si zrel za določeno vlogo, pri tem ne smeš hiteti. Z Bernardo sva pred kratkim posnela Wolfove duhovne pesmi. Če bi jih posnela prej, bi morda izvedba ne bila dovolj zrela. V tem Wolfovem opusu gre za molitve, ki imajo obliko samospeva. Z leti pridobiš na zrelosti.

Bernarda Fink Inzko: V pravem trenutku se je treba znati umakniti, tudi to je znak spoštovanja – ne samo do občinstva, ampak do glasbe same. Osebno sem vesela, da se lahko zdaj več posvečam učenju, za kar prej ni bilo časa. Na vprašanje na začetku pa lahko odgovorim, da so potrebni vsi trije elementi. Če ni prirojene podlage muzikaličnosti, senzibilnosti in glasu, se tega ne moreš priučiti. Lahko pa ogromno pridobimo s tem, da delamo. To ni trening kot v fitnesu, ampak brez dela ni nič. Na odru moraš funkcionirati tudi na dan, ko se ne počutiš dobro. Takrat je bistvena tehnika. Srečo pa moraš tudi imeti. Kakovost prej ali slej prodre. Včasih je trdo, ker je konkurenca velika, a če je nekaj resničnega v glasu in interpretaciji, iskra prej ali slej preskoči.

Pogovarjala se je Mateja Rihter