Krista Mödritscher gre skozi življenje z odprtimi očmi in zelo prijaznim nasmehom. Krista, rojena Hutter, prihaja iz Večne vasi, z možem pa sta si dom in družino ustvarila v Vetrinju. Svoje talente in čas rada podarja v dobro skupnosti, za faro in kulturo. Že od samega začetka je zelo povezana z društvom IniciativAngola, ki v začetku septembra praznuje 20-letnico.

Ko je še obiskovala Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu, je bil Hanzej Rosenzopf njihov duhovni spremljevalec. Vprašal je, če bi želeli opraviti volontariat v Angoli in Krista je bila takoj za. Tako se je skupina deklet po pripravah leta 2000 napotila v Angolo. »Od tega časa naprej sem vedno povezana z Angolo,« se spominja Krista, ki je nato obiskala to državo še v letih 2002, 2004, 2006 ... Ko je na Dunaju zaključila študij teologije, se je kar za celo leto odpravila v Angolo kot prostovoljka, nato pa je tja še večkrat spremljala skupine.

Ko se je po enem letu vrnila iz Angole, je začela delati pri društvu kot prva zaposlena. »To je bil zelo lep in intenziven čas. Takrat smo začeli veliko projektov, veliko smo zgradili in vsak je doprinesel svoj delček,« se rada spominja. Tudi sedaj, ko je v prvi vrsti mama, je z društvom IniciativAngola še vedno zelo povezana. »Želja, da bi šla v Afriko, je bila že od nekdaj v meni. Da se je to tako hitro uresničilo, sem bila kar presenečena. Že ko sem prvič prišla v Angolo, sem se zaljubila v to državo. Bilo je kar hudo, ko smo se vrnili nazaj. Seveda se veseliš doma, ampak tam sem se res dobro počutila. Potem sem hitro ugotovila, da se lahko spet vrnem,« z nasmehom pripoveduje. Zelo so jo prevzeli otroci in Don Boskove sestre, hčere Marije Pomočnice. »Zame je pomembno, da v prostem času narediš nekaj smiselnega. Ne moreš spremeniti sveta, a nekaj časa lahko podariš.« In človek vedno več prejme, kot podari.

Ob 20-letnici IniciativAngola je Krista Mödritscher hvaležna, »da društvo tako lepo uspeva, da smo rasli počasi, korak za korakom. Nekaj lepega je, da sodeluje toliko ljudi. A brez Hanzeja Rosenzopfa to nikoli ne bi uspelo, on je naša gonilna sila in steber vsega, zelo zavzeto deluje in vedno najde pot naprej.« Pri delu za društvo vidi smisel, »majhen delček lahko doprineseš za boljši svet. Ko sem videla delo sester v Angoli, je to zelo vplivalo name, da se tudi v svojem okolju zavedaš, da nisi sam na svetu, ampak da si empatičen in odprt za druge ljudi. Naša hiša je vedno odprta hiša, radi sprejmemo ljudi,« pomembno ji je, da tudi otroci vidijo, kakšna raznolikost je na svetu. Društvo spodbuja pri mladih solidarnost z ljudmi, ki živijo v revščini, tudi v našem delu sveta.

Hanzej Rosenzopf, predsednik društva, Don Boskov salezijanec, zna nagovoriti mladino in »Hanzejeva zasluga je, da se lahko vsak najde na dobrodelnih prireditvah – ali je to kakšen športni dogodek, koncert, tombola, mladinske izmenjave ... Mladim nekaj ostane in to lahko uporabijo za svoje življenje,« pripoveduje Krista Mödritscher in nadaljuje: »Če lahko pomagamo, je pomembno, da pomagamo. Ne boš spremenil vsega sveta, ampak svet ene osebe.« Krista je pri delu uživala, ker se je pri stiku z ljudmi tudi sama veliko naučila in ker je lahko spremljala mlade. Ko je bila eno leto v Lueni, je srečevala mlade različnih veroizpovedi. Na svojih potovanjih v Angolo je videla napredke v centrih, ki jih vodijo sestre. Mlade vzgajajo z ljubeznijo in odprtim pogledom na svet.

Zelo rada je mama, uživa ob svojih otrocih, »to je pravi luksuz, da imam to možnost in smem biti doma in da vidim odraščanje otrok. Odraščala sem na kmetiji in mama je bila tudi vedno tu.« Za otroke pravi, da so čudež. Pot ni bila enostavna, Miro je bil nedonošenček. Mož Paul in družina sta ji stala ob strani, pomagala pa ji je tudi vera v Boga. »Imava še dva otroka, ki sem ju izgubila med nosečnostjo. To so bili hudi in težki časi,« pripoveduje Krista. Otroka sta dobila ime, imata svoje mesto in sta angela cele družine. Tudi otroci rečejo, da jih je pet bratov in sester. »To je del našega družinskega življenja,« pripoveduje Krista Mödristcher, ki je za svojo družino neskončno hvaležna.

Mateja Rihter