Za mnoge ljudi je trenutno prihodnost negotova. V teh tednih doživljamo, kako lahko majhen virus povzroči velike spremembe po vsem svetu. Ekonomske in socialne stiske se večajo, preizkušnje doživljajo tako tisti, ki so sami, kot tisti, ki živijo v družinah. Kako v svet, ki tako trpi, prinašati upanje in Božjo ljubezen ter ljudem pomagati v njihovih konkretnih stiskah, smo se pogovarjali s krškim škofom Jožetom Marketzem.

Po vašem posvečenju ni trajalo dolgo in že ste bili soočeni s krizo, ki jo je v deželi in po svetu povzročil koronavirus. Zdi se, kot da mu je vse podrejeno. Ljudje so v tem času preizkušani na mnogo področjih. Kakšen je občutek, ko morate kot škof ljudem povedati, da ne bodo mogli prisostvovati sv. mašam?

Škof Jože Marketz: Sveto mašo smo oblikovali iz Jezusovega vstajenja in predhodnega trpljenja. Pot vsakega človeka skozi krizo in trpljenje vodi v novo življenje. Jezusovo poslanstvo je bilo, da človeka nauči živeti in ga ozdravi vsega, kar je proti ljubezni. Greh je tisto, kar storimo proti ljubezni, ki bi jo morali živeti. Jezus je ves čas učil, kako to ozdraviti, kako spremeniti svoje življenje vedno znova, potem pa je prišel v svojo zadnjo krizo, ki je podobna sedanji krizi. Mnogi sedaj doživljajo eksistencialno krizo, ki je podobna temu, kar je doživel Jezus. Križev pot lahko gremo z njim. Naše sporočilo za svet je bilo od vsega začetka, da na koncu ni smrt, ni tema, ampak je luč in je vstajenje, je življenje. To je sporočilo krščanstva in to smo strnili pri sv. maši, zato obhajamo mašo in je dobro, da jo obhajamo. Tam je Jezus na misteriozen način med nami. Takšna je naša vera, da je on res navzoč – on, ki je tudi šel skozi krizo. Zdaj smo v stanju, ko doživljamo druge postaje te krize. Nekateri sami zelo že trpijo, drugi se trpljenja bojijo, mnogi so pred smrtjo in vsem tem lahko pokažemo na Jezusa in na luč, ki bo zasijala – ne šele po smrti, že na tej poti vedno znova zasije luč. To je tisto, kar je naše krščansko naročilo za ta svet. Morda v tem času ni slabo, da se bolj zavedamo, kaj pravzaprav je sv. maša in kaj je tudi zunaj maše krščanskega. V maši je samo strnjeno tisto od zunaj in če ostanemo samo pri maši in ta ne vpliva nazaj v življenje, potem maša izgubi na moči, nima učinka. To sem doživel v Indiji pri Materi Terezi, ko je sestram dejala: Če ne boste do ljudi na cesti tako spoštljive, kot ste spoštljive do Najsvetejšega, potem Jezusa niste razumele.

Naše sporočilo za svet je bilo od vsega začetka, da na koncu ni smrt, ni tema, ampak je luč in je vstajenje, je življenje.

V krizi se lahko tudi veliko naučimo. Kaj je v tem času koronavirusa postalo jasneje in pomembnejše?

Škof Jože Marketz: Po eni strani gre v taki krizi za preživetje človeka, za eksistenčne potrebe, za denar, za skrb, ki jo imamo za druge, za hrano, za morebitne dolgove ... To moramo upoštevati tudi mi kot Cerkev. Po drugi strani spoznavam, da tisti, ki prej ob vseh svojih aktivnostih niso imeli dovolj časa, da bi molili za ljudi, zdaj ta čas koristijo za molitev. Poznam lepe primere duhovnikov in imam zelo lepe izkušnje, da so koristili kairos, ki ga imamo sedaj. Seveda bi bilo dobro, da bi v tej molitveni drži ostali, ko sedaj vidimo, kako je pomembna molitev, kako je pomembno, da duhovniki molijo za vernike, da molimo drug za drugega, na primer matere za otroke .... Za to si je treba vzeti čas, ampak najprej je treba ta čas iskati. Navajeni smo bili, da vero posredujemo iz obraza v obraz, zdaj pa spoznavamo, da so še druge možnosti, zato po sili razmer koristimo socialna omrežja in razne medije. Ta možnost nam je dana. Prej smo na sejo vabili deset ljudi, vsak se je pripeljal s svojim avtom, nekateri so se pripeljali 50 km v eno smer, zdaj pa vidimo, kako lahko seje opravimo tudi po pametnih telefonih. To, da se ne vozimo toliko, bo naši naravi zelo koristilo.

Mladi prav tako doživljajo težek, neobičajen čas, niso navajeni šolanja na domu, težko jim je, ker ne srečujejo vrstnikov. Tisti, ki se pripravljajo na birmo, se sprašujejo tudi, kako bo letos z birmami. Kakšno opogumljajočo besedo namenjate mladim?

Škof Jože Marketz: Kot se sedaj na daljavo učijo za šolo, se lahko pripravljajo tudi na birmo. Nekatere župnije imajo birmski pouk na spletu. Verouk pa ni samo učenje. Mladi imajo sedaj več časa za pogovor s starši, z babico in dedkom, če živijo skupaj, ali po telefonu. Pri teh pogovorih se bodo mnogo naučili. Imajo priložnost, da so bolj pozorni na druge, da pomagajo starejšim ljudem, kolikor je sedaj mogoče. Priprava na birmo je tokrat drugačna – ne samo eno uro na teden, ampak kot življenjska drža. Potem bomo gotovo našli priložnost za birmo. Sveti Duh naredi svoje, ni pomemben tisti, ki zakrament posreduje.

»Nikogar ne bomo pustili samega,« pravi zvezna vlada, ki je napovedala ogromen finančni paket, da bo reševala delovna mesta in pomagala ljudem, ki zaradi ukrepov nimajo dohodkov. Kako pa lahko pomaga Cerkev kot skupnost in kako lahko pomaga vsak posameznik?

Škof Jože Marketz: Cerkev kot skupnost lahko ponudi neko varnost. Predvsem tistim, ki morda nimajo družine, ki bi stala za njimi in bi jim lahko pomagala. Mora pa tudi Cerkev upoštevati ukrepe. Zelo težko je sedaj, ko se ne smemo družiti. Ampak lahko telefoniramo. Zanimanje za drugega in pozornost do drugega – to je tisto, kar lahko kot Cerkev in kot posamezniki nudimo. Del Cerkve je seveda Caritas, na katero se ljudje obračajo. Pomembno je, da vsak posameznik in vsaka posameznica ponudi svojo moč, svoj čas, tisto, kar zna. V teh časih se ne smemo skriti pred ljudmi, ki potrebujejo našo pomoč, ampak moramo imeti odprte oči. Cerkev smo mi vsi. Kako je pomembna molitev, sem že omenil. Po drugi strani pa je Cerkev kot taka tudi nemočna. Ljudje najprej nimajo duhovnih potreb, imajo druge potrebe.

V teh časih se ne smemo skriti pred ljudmi, ki potrebujejo našo pomoč, ampak moramo imeti odprte oči.

Kaj pomeni ta kriza za prihodnost katoliške Cerkve na Koroškem? Ponuja priložnost za razmislek, kako naprej, kje so težišča za dobro prihodnost? Kakšno bo življenje po koronavirusu?

Škof Jože Marketz: Zdaj smo šele sredi te krize in ni pametno, če bi že razlagali, kaj se bomo iz nje naučili. Dejansko še ne vemo, kako globoko nas bo prizadela. Pomembno je, da počakamo in potem evalviramo, kaj se je zgodilo. Čutimo, da je naša naloga v taki situaciji duhovne naravne, da je to tisto, kar ljudje od nas pričakujejo. Sprašujemo se, koliko imamo tega, kar lahko dajemo, in ali je to dovolj. V krizi človek pride na dan tako s svojimi slabostmi kot s svojo močjo.

Kaj je tisto, kar vas tudi v tem času težkem času navdaja z upanjem?

Škof Jože Marketz: Krščansko upanje je, da se v vsaki temi pojavi luč. Zaenkrat je temno, nekateri to že močno čutijo, mnogi še ne. Ko je tema, potrebuješ vero in upanje, da se bo pojavila vžigalica. To upanje je v nas, ki vse življenje živimo v veri. Skoraj si ne moremo predstavljati, da po krizi ne bi bilo prihodnosti in novega življenja. In življenje bo tudi veselo, ker bomo spet skušali nekaj ustvariti. Upamo, da se bomo kaj naučili, da ne bomo šli spet v isto smer. Prihodnost Cerkve ni toliko odvisna od te krize, zame je bolj vprašanje, kako bo z duhovniki, ki jih bo vedno manj, kakšno bo sodelovanje med duhovniki in laiki, kako se bomo soočali z vprašanjem žensk v Cerkvi, z vprašanjem, kdo vodi faro ... To so vprašanja, ki so bila že prej in bodo ostala tudi po tej krizi.

Krščansko upanje je, da se v vsaki temi pojavi luč.

Kakšne so vaše želje za ljudi na Koroškem v času, ko praznujemo vstajenje, Jezusovo zmago nad smrtjo?

Škof Jože Marketz: Želim nam vsem, da bi se pogumno soočili s tem, kar je življenje. Da ne bi sanjali o tem, kakšno naj bi bilo življenje, ampak se soočali z realnostjo življenja. Pogum bomo našli tudi v Svetem pismu ob Jezusu. Vsem želim vero, da v težkih in bolečih trenutkih iščejo in najdejo luč. Vedno bolj ugotavljam, da je pri sv. maši najpomembnejše spremenjenje. Nekaj čisto človeškega – kruh in vino – se spremeni. Mislim na naše življenje, na ljubezen, na delo, na vzgojo, na pomoč, na vse, kar boli, na vse, kar se dogaja sedaj, ko se ljudje ne razumejo bolje, vse to je del življenja. In verjamemo, da se to spreminja. Zdaj imamo več časa kot sicer, da se o tem pogovarjamo. Te spremembe ne moremo narediti, ampak se ji moramo odpreti. Mnogokrat nismo imeli časa ali se nismo upali soočati s tem, kar je v nas. Božji Duh, Jezus, je ozdravljal hude duhove, ozdravljal je bolezni. Jezus je pri ozdravitvah človeka ozdravil telesno, hkrati pa mu je rekel: »Tvoji grehi so ti odpuščeni.« Podelil mu je zdravje in notranji mir. Težko je govoriti o svojih ranah, a pogovor je pomemben. In zelo pomembno je tudi verjeti vase, da imamo sami mnogo moči za ozdravljenje v sebi, da lahko v sebi najdemo Boga, njegovo ljubezen. Ljubezen, ki želi prekvasiti naše življenje. To je velika naloga, ki se ji ne smemo odpovedati.

Mateja Rihter