Stefan Boschitz delo opravlja s srcem, tiho, vztrajno in samoumevno.

Stefan Boschitz živi z ženo Janjo v Mali vasi pri Globasnici. Poročena sta medtem že štiri desetletja. Skupaj sta vzgojila tri otroke, danes pa ju razveseljujejo trije vnuki. Stefan Boschitz je odraščal na Metlovi in se spominja časov, ko so otroci na vasi še govorili slovensko, čeprav je bila raba jezika v javnosti redkost. Danes ob obiskih doma za ostarele opaža, da so starostniki hvaležni za vsak stavek v maternem jeziku: »Čeprav prej niso govorili niti besede slovensko, zdaj čutijo veselje, da jih kdo razume.«

Prostovoljno delo ga je zaznamovalo še globlje v zadnjih letih. Za svoje delovanje je prejel priznanje. »To je nekaj posebnega, a iskreno – zaslužili bi si ga mnogi drugi,« skromno pripomni.

Že pet let sodeluje z mnogimi drugimi prostovoljnimi v tako imenovani učni kavarni (Lerncafe) Caritas v Celovcu. Otroci po šoli dobijo malico, pomoč pri učenju in prostor za igro. »To so večinoma otroci z migracijskim ozadjem. Imajo voljo, želijo napredovati in so hvaležni za priložnost. Vidiš, kako rastejo,« pripoveduje. Ob tem jim skuša posredovati tudi vrednote, ki so mu osebno pomembne: spoštovanje žensk, odprtost do različnih ver in kultur, pa tudi disciplino in hvaležnost. »To mi je pri Caritas, cerkveni ustanovi, najbolj všeč, da ne gleda, od kod kdo prihaja, kakšno barvo kože ali vero ima. Pomaga. To so krščanske vrednote, ki jih tudi živim.«

Drugi del njegovega prostovoljnega poslanstva je Stefan Boschitz povezan s hospicem. Eno leto se je izobraževal za spremljanje bolnih in umirajočih. »V učni kavarni vidiš začetek, v domu za ostarele pa konec življenjskega kroga. Oboje je posebno. Od otrok dobim energijo, od starostnikov pa modrost,« razlaga.

V domu za ostarele v Velikovcu redno obiskuje tri kliente. Eden izmed njih ga predvsem navdihuje s svojim znanjem o astrologiji in Svetem pismu. »Opazil sem, da vernih ljudi ni strah smrti. Tudi jaz se ne bojim. Če si živel pošteno in spoštoval bližnjega, kaj te je lahko strah?« se sprašuje Stefan Boschitz.

Njegova življenjska pot ni bila vedno lahka. Kot trgovec je bil nekoč usmerjen le v delo in uspeh. To ga je pripeljalo do izgorelosti. »Danes rečem hvala Bogu, da sem takrat padel. Spoznal sem, kaj je res pomembno, namreč družina, žena, okolica. Ne pa denar in uspehi,« pravi iskreno.

Njegova žena Janja ga pri tem dopolni: »Imava srečo, da sva zdrava.« Stefan pa dodaja: »Hvaležen sem, da imam tako ženo. Če otroci radi pridejo domov, če hodijo po naši poti, versko in narodno zavestno, če imajo zdrave partnerje in zdrave otroke, potem si res bogat.«

Skupaj z Janjo redno hodita k maši v Globasnico ali Šmihel, v prostem času pa obdelujeta velik vrt, se pozimi smučata, poleti vozita z motorjem in hodita v gore. »Za partnerstvo je pomembno, da ima vsak svoje kotičke, hkrati pa je pomemben tudi skupni čas. Partnerstvo zahteva delo,« pravi Janja.

Za zakon pa uporablja lepo prispodobo: »Zakon je kot most, ki povezuje dva otoka. Vsak steber mora biti močan in zdrav, sicer se most poruši.« Stefan Boschitz ji ob tem zelo hvaležno reče: »Res si poetična, hvala za tvoje besede.«

Stefan Boschitz je ponosen koroški Slovenec. »Vsak jezik je bogastvo,« pravi, vesel je, da vnuki govorijo slovensko, nemško ter globaško in metlovsko narečje.

Tudi v veri sta Stefan in Janja Boschitz dejavna, nekoč sta sodelovala v mladinskih skupinah, molila s taizéjskimi pesmimi, lani pa prehodila romarsko pot Santiago de Compostela in obiskala Lourdes. »Tam je sodelovalo več tisoč ljudi pri maši. To je bilo zelo slovesno in nepozabno«. Oba verjameta, da je življenje sestavljeno iz majhnih koščkov, ki oblikujejo veliko sliko – mozaik. »Besede so lepe, a dejanja štejejo,« poudarja Stefan. »Če ženi samo rečem, da jo imam rad, to ni dovolj. Poljub in objem štejeta več.«

Na koncu Stefan Boschitz skromno dodaja: »Besede so lepe, a dejanja štejejo.« Njegova življenjska pot je prav to dokazala. Od dela z otroki, ki mu vračajo nasmeh in energijo, do tihega spremljanja starostnikov na njihovem zadnjem koraku. Vse to se zliva v mozaik družine, vere in prostovoljstva. Ko govori o ženi Janji, otrocih in vnukih, se mu zasvetijo oči: »Življenje je lepo. Po dežju vedno posije sonce.« In prav v tem živi tako, kot je rekel Jezus: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«

Alexandra Praster