Lev Detela je izkusil, kaj so to meje. Mejne zapornice je odpravljal s pisanjem in tako bil že tam, kjer se je svet znašel šele desetletja pozneje, ko so padle meje v Evropi. Doma v Sloveniji se je naselil v Avstriji in se preživljal s pisanjem v obeh jezikih. Preberite v pogovoru, kaj Detela pravi ob pogledu na osem desetletij življenja za in z literaturo.Lev Detela, pesnik in pisatelj, ob svoji 80-letnici čaka na izid pesniške zbirke in nadaljnjih treh knjig

Kot 21-letni ste zapustili domovino Slovenijo in se odpravili na Dunaj. V kratkem boste na Dunaju dočakali 80-letnico svojega življenja. Kako gledate na prehojeno pot svojega življenja? Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Lev Detela: Včasih se mi zazdi, da sem imel kar več življenj. Bilo je otroštvo v drugi svetovni vojni sredi italijanske fašistične in nemške nacionalnosocialistične okupacije, bila so šolska leta sredi ljudske revolucije in realnega socializma v Jugoslaviji – in potem se je dogodil odhod nekam drugam, v umišljeni ali pa morda tudi resnično drugačni svet tako imenovane demokratične svobode v letu 1960 še kar precej konservativni, katoliški, »kapitalistični« Avstriji. In ob tem me je ves čas spremljala stalna želja po pisanju, po literarnem oblikovanju resničnosti sredi realnega življenja v tridesetletni »emigraciji« brez možnosti obiskovanja Slovenije v zakonu s pesnico Mileno Merlak in tremi sinovi. In zdaj, kot nagrada realnega sveta: pet vnukov in vnukinj. Bilo je pestro, zanimivo, velikokrat tudi težko življenje, z dramatičnimi presuki. Vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem, da sem smel doživeti ta veliki, čudni, nenavadni svet, ki se širi neznano kam, navzgor, v duhovni Jeruzalem, v nebo, daleč tja v za človeka skoraj nedoumljive skrivnosti, ki jih na znanstveni način ne moremo obrazložiti, saj jih lahko samo začutimo s srcem, z dušo …

Kruh za preživetje ste si služili s pisanjem. Kakšno življenje si moramo predstavljati, da je to bilo? Kako vedno najti besede za nove tekste ob skrbeh za kritje stroškov življenja?

Detela: Morda je pisateljski boj za preživetje za zunanjega opazovalca nekaj absurdnega. Vendar je za pisatelja popolnoma naravna oblika bivanja. Literatura se ti namreč »dogodi« sama po sebi. Je bolj poslanstvo kot poklic. Če se ne bojiš, pride vse drugo, kar je potrebno za življenje, kljub vsemu na mizo, čeprav se ta ne šibi od obilnih dobrot. Želja po oblikovanju življenjsko bistvenih literarnih tem je namreč poslanstvo v imenu resnice in lepote. To dejstvo zaneti v srcu pogum in ti da moč, ki je potrebna, da preživiš.

Z literarno revijo LOG ste odpirali javnost mednarodni literaturi. Kaj daje literatura svetu? Koliko teže ima? Zmore literatura na svetu sploh kaj premakniti? Kaj lahko povzroči kaka pesem ali stavek? V čem je moč ali nemoč?

Detela: Revija LOG še živi. V pripravi je že številka 161 41. Letnika … A o vsem tem, o čemer me sprašujete, so bile napisane dolge razprave in natiskane debele knjige. Seveda literatura na posreden način v nekem smislu spreminja svet. Lahko ohranja in krepi zavest o zgodovinskih pojavih, o politiki, včasih posega v notranje človekove svetove, tu in tam je učiteljica in vzgojiteljica ali celo zakladnica novih idej. Bolj ali manj intenzivno lahko vpliva na posameznega bralca ali bralko, v določenih srečnih trenutkih celo premika bregove. Vendar ni rečeno, da se ob tem vedno izpolnijo tudi pisateljeve želje. Lahko se namreč zgodi, da bralec interpretira kako misel ali nasvet napačno oziroma po svoje in se sprostijo demoni in demonije. Zato se mora pravi pisatelj zavedati, da je v etičnem oziroma moralnem oziru odgovoren za svoje pisanje. Čeprav verjetno v prvi vrsti vsakdo piše literaturo najprej predvsem za samega sebe. Odgovoriti mora namreč kot prvo na vprašanja: Kdo sem? Ali se sploh poznam? Kam vodi moja pot?

Vaše knjige so bile v domovini Sloveniji do leta 1990 prepovedane. Kako vas je ta odnos vaše domovine zaznamoval? Kaj ste že vedno želeli povedati najvišjim predstavnikom v Sloveniji? Kaj vas moti kot človeka in kaj kot besednega ustvarjalca?

Detela: V mojih začetnih mladih pisateljskih letih sem hotel spreminjati svet. Pisati novo, drugačno literaturo, ki naj naj bi se ločila od zaukazanih propagandnih literarnih pravljic, kot so bile zaželene v tedanji »delavsko – samoupravljalski« Sloveniji. Hotel sem pisati tudi o zamolčanih temah. O ponižanih in razžaljenih, o pozabljenih in prekletih, ki so morda zagrešili napake ali celo zločine. Tem načelom sem v nekem smislu ostal zavezan do danes. Literatura mora govoriti tudi o temnih straneh bivanja. Pomembno je, da ima etično ozaveščevalno konico in se ne ustraši resnice … Bil sem in sem tako rekoč pisatelj med dvema stoloma … V dveh jezikih … Med različnimi idejnimi in političnimi koncepti … Toda prav to stanje ti da, če se ne zlomiš, posebno moč in zaneti ustvarjalno dinamiko. Mentalno stanje sveta danes seveda ni dobro za duhovno delovanje. Vendar današnjim realnim politikom v Sloveniji in po svetu nočem dajati kakih veleumnih nasvetov. O odnosu moje prve domovine Slovenije do mene nekoč pa tudi zdaj in o odnosu slovenske politike do nas slovenskih pisateljev v svetu, ki bi bil lahko bistveno boljši, nočem izgubljati besed, ker te tako ali tako ne bi bile uslišane. Literatura današnjih politikov v glavnem prav malo zanima, saj po večini ne daje materialnega profita in ne viša državnega bruto socialnega produkta. Toda za današnje negativno stanje niso krivi le politiki, temveč celotna družba. Današnja zahodna družba je namreč vedno bolj ne-literarna in neduhovna. Mentalno je neverjetno lena, tehnokratsko slepo digitalizirana v naravnane programe, skrajno materialistična, topa za duhovne podvige.

Tri četrtine življenja živite zunaj vaše domovine. Kako bi opisali domovino in kaj je za vas danes domovina. Je to kraj, je to občutek ali je to še kaj drugega?

Detela: Za mnoge je domovina nekaj svetega, čeprav je v bistvu relativen pojem, ki ga lahko interpretiraš na različne načine. Večkrat jo je »visoka politika« izrabila za svoje posebne negativne namene. Zame domovina ni le rodni dom oziroma otroštvo in mladost v Sloveniji, temveč tudi življenje v drugi, novi avstrijski domovini z novimi znanci in prijatelji. Moja domovina je v bistvu nekaj zelo osebnega, povezanega z mojim življenjskim delom, s pisanjem v dveh jezikih, v slovenščini in v nemščini. In: rad jo tudi relativiziram, ko jo postavim v univerzalizem velikega sveta, v katerem nam je vedno bolj dano živeti. Prava domovina pa je kljub vsemu temu skrivnost. Nekaj posebnega. Prava domovina je zame Bog.

Za mnoge je domovina nekaj svetega, čeprav je v bistvu relativen pojem, ki ga lahko interpretiraš na različne načine.

Ste kdaj sanjali kake sanje, ki so se uresničile in kakšne sanje sanjate, da bi se vam še uresničile?

Detela: Tozadevno sem realist. Ne sanjam več preroških sanj. Zadovoljen sem s tem, kar imam. Seveda bi si želel v širši javnosti več naklonjenosti kulturi in duhovnosti, toda to so v tem času banalnih relativizacij in površinskih digitalizacij res samo neuresničene sanje.

Pri založbi Fran bo izšla vaša zbirka pesmi. Kako vam gre, če prebirate svoje pesmi? Kaj sprožajo v vaših mislih?

Detela: Svoje tekste prebiram bolj poredko. Vesel sem, ko me kaka zapisana misel ponovno nagovori. Sem pa istočasno tudi kritičen in skeptičen do svojega lastnega besednega ustvarjanja. Zavedam se namreč, da je literatura nekaj relativnega. Ni absolutum, kot bi nekateri radi dokazali. Kljub temu sem vesel, da se je založba Fran oziroma Franc Merkač, ki je tudi sam znan pesnik, odločila, da izda to mojo zbirko, ki je presek skozi moje večdesetletno pesniško prizadevanje in ponuja v drugem delu tudi večje število najnovejših še neobjavljenih besedil. Ta moja nova pesniška knjiga je nekakšno potovanje skozi temo in svetlobo življenja navzgor v duhovni Jeruzalem, kot je nakazano tudi v naslovu.

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt.