Klavir in beseda. Odrska slika je taka, da je že na začetku jasno: beseda bo imela glavno vlogo pred stiliziranim kamnom, na in ob njem in za mizo, kjer je pisalni stroj, ki ga pa pesnik pri pisanju svojih verzov ni imel. Na odrski sliki v ozadju je portret, ob njem pa zelo jasno zapisane besede »Moja pesem je moj obraz«. In kdor natančneje gleda, lahko bere še prevod v italijanskem in nemškem jeziku. Večer poezije Srečka Kosovela ob njegovi 100-letnici smrti se začne s tipkanjem in se tudi tako konča. Vmes je recital Janka Krištofa s klavirsko spremljavo Ane Tijssen.

Toda najprej stopi pred zbrane glasbenica Ana Tijssen. Pove, kako je prišlo do tega že enajstega recitala, ki ga je pripravil Janko Krištof, ki jo je povabil k sodelovanju. Spregovori tudi o sebi, kako je kot gimnazijka brala Srečka Kosovela. Prizna, da ga je takrat brala bolj površno, »verjetno le nekaj pesmi«. Tokrat pa je bilo drugače. Še preden je začela iskati glasbo, ki bi lahko z njenimi besedili stopila v dialog, »se je precej bolj poglobila v njegovo poezijo« in to je bilo zanjo pravo odkritje. »Njegova umetniška moč in pretresljiva globina sta me povsem osupnili, skoraj pretresli.« Skupaj z režiserjem Aleksandrom Tolmaierjem sta Janko Krištof in Ana Tijssen postavila na oder glasbeno literarni večer in predstavila življenje pesnika Srečka Kosovela.

Preden se je usedla za klavir, je Ana Tijssen zbranim dala na pot še besede, ki so pomagale pri razumevanju besedil. Ni potrebovala dolgo, a kljub temu je povedala mnogo. Srečko Kosovel je umrl pri dvaindvajsetih letih, kar pa je zapustil kot pesnik, govori o avtorju, ki je v svojem kratkem času prehodil razvojno pot, za katero bi drugi potrebovali desetletja. Ko je zbolel, je študiral v Ljubljani. Z upanjem na okrevanje se je vrnil iz Ljubljane v Tomaj. »Rokopise je pustil v prestolnici – saj je kot rosno mlad verjel, da se bo vrnil, dokončal študij, izdal svojo prvo pesniško zbirko in vstopil v javnost kot pesnik svoje generacije.« Umrl je za meningitisom.

Za njim ni ostala niti ena knjiga. Ostala pa je zapuščina. Več ko tisoč besedil. Na listkih na hrbtnih straneh uradnih obrazcev bodisi z razmazanim črnilom, bodisi z bledim svinčnikom.

Na odru je pisalni stroj. Pred recitalom in glasbo se sliši tipkanje stroja. Recitator Janko Krištof je tipkal, Kosovel ni tipkal. Bil je preprosto preveč reven, da bi si lahko privoščil pisalni stroj.

Na klavirju se slišijo melodije, Janko Krištof recitira pesmi, še vedno odmevajo uvodni stavki: Kosovelu ne gre več za to, kako pesem zveni. Gre za to, kaj pesem stori človeku. In morda se prav tu skriva razlog, da njegova poezija še vedno učinkuje. Ne zaradi biografske tragike. Ne kot spomenik. Temveč kot vprašanje.

Recital je pripovedoval zgodbo kraja, kjer je nastajala poezija in kjer je bil doma Kosovel. Tu je tišina kamna, veter v bokih, občutek samote. Melodije in besedila pesmi se povežejo in pripovedujejo zgodbo pokrajine Krasa, so opis in občutek alpsko-jadranskega prostora in širnega sveta, ki pride do izraza tudi v recitalu v pesmih v nemškem, italijanskem, angleškem in tudi francoskem jeziku. To je bilo slišno opozorilo, da je pesnik Srečko Kosovel priznan in preveden v jezike drugih narodov ter da je bil evropsko misleč človek. Tudi nekaj posebnega je ob njegovem tekstu »Mati čaka« slišati na klavirju melodijo pesmi »Nmav čez izaro«. Tako postaja na mnogih mestih težko razumljivi Kosovel takoj bolj domač. In dramaturgija ne bi mogla biti močnejša, ko zbrani prisluhnejo pesmi mladega na smrt bolnega avtorja »Ne, jaz nočem še umreti,« nato še v francoščini … Zdi se, kot da bi se smrt odselila daleč kam v drugi jezik in nazadnje sploh ni več tema, ker daje besedilu življenju spet ena znanih slovenskih melodij ob izjemno uglašenem podajanju znane ali priznane klasične melodije.

Besedi »pesem« in »obraz« v barvi magenta sta na odrski sliki Hanzija Tomažiča spremljali recitatorja Janka Krištofa in omogočili nekaj novih pogledov na literarno ustvarjanje Srečka Kosovela. Izbor pesmi in melodij je lepo pokazal, Kosovelovo sporočilo najde pot do ljudi, tudi če je zapisano z bledim svinčnikom. Da se to pisanje bolje vidi, na to lahko opozori tipkanje na pisalnem stroju. Če pa potem še melodije in besedilo pridejo med ljudi kot umetniška enota, zagotovo ostane ta ali oni verz v spominu ali pa zaživi slika kake posebne kretnje recitatorja na odru ali pa predstava o drsenju prstov glasbenice na klavirju. Recital Kosovelove poezije je črnilo za zapise z bledim svinčnikom.

Vincenc Gotthardt