Christian Wrulich, oče dveh otrok in učitelj na Ljudski šoli 24, je član skupine Matakustix. Kako se je odločil za glasbeno pot in kako jo usklajuje s svojim učiteljevanjem ter kakšni so njegovi cilji za prihodnost, smo izvedeli v intervjuju.

Ali si že od nekdaj pel in bil aktiven v kulturnih društvih?
Christian Wrulich: Ja, seveda, seveda. Ko sem bil star pet let sem začel peti v otroškem zboru, tako da se je moja kariera tudi tam začela. V bistvu sem že ves čas vpleten v radiško društvo (SPD Radiše), zdaj pa sem vključen še v društvo Slovenska športna zveza. Tam sem trener za nogomet in imamo projekt v šoli in vrtcu, tako da treniramo nogomet v slovenščini.

Kako se je porodila želja, da bi svojo ljubezen do petja spremenil v poklic?
Christian Wrulich: Po maturi, ki sem jo opravil na Dvojezični trgovski akademiji, sem šel študirat na Pedagoško visoko šolo, kjer smo naredili band. Tako sem spoznal Matthiasa Ortnerja in hitro sva postala dobra prijatelja. Igrali smo na zabavi, imenovani Pedag party, vendar tedaj seveda še nismo imeli pravih koncertov, to je bil le hobi, saj nismo dobili plačila. Matakustix se je nato leta 2012 začel tako, da je Matthias naredil solo projekt in že na prvem nastopu sem sodeloval. Matthias me je vprašal, če bi ga spremljal na koncertu, ker je dolgočasno, če si sam na odru. Prvi koncert je bil v Celovcu, drugi, tega se še zelo dobro spomnim, pa v Šmihelu pri Dvorani Rocks. Mi smo bili tedaj predskupina glasbene skupine Bilderbuch in to je bil zame velik dogodek.

Kako pa se je Matakustix spremenil skozi leta?
Christian Wrulich: Najprej smo igrali zelo mirno glasbo, ki jo lahko bolj, kako bi rekel, sam poslušaš. Zdaj se je stil spremenil v večinoma »party« glasbo, da se lahko publika malo premika in je to tudi za nas bolj zabavno. Seveda je zabavno tudi, če je vmes nekaj mirnega, ampak to je mogoče samo, če publika že pozna pesmi. Mnogokrat ljudje ne pridejo prav zaradi nas, temveč zato, ker si mislijo: »Oh, kdo pa danes igra?« Prav zato je težko igrati mirne pesmi in jim moraš v eni uri dati vse.

Ali je težko hkrati biti učitelj in biti dejaven v skupini Matakustix?
Christian Wrulich: Že od vsega začetka sem bil ljudskošolski učitelj in mislim, da se lahko to zelo dobro poveže, ker je v ljudski šoli, predvsem v LŠ24, glasba zelo pomembna. Otroci vejo, da sem glasbenik in se mi zdi, da so ravno zato še bolj motivirani in še rajši pojejo. Seveda moraš imeti tudi ravnatelja, ki to podpira, to pa imam. Ravnatelj bi lahko rekel: »To, kar ti privatno delaš, to mene ne zanima.« Potem bi to drugače izgledalo. Seveda pa včasih pridejo situacije, ko se nabere veliko stresa, junija je bilo na primer zelo naporno. To moraš pač rad delati, samo za denar tega nikoli ne bi delal.

Kaj so bili največji dosežki s skupino Matakustix?
Christian Wrulich: Letos smo imeli na Vrbskem jezeru tako imenovan Matakustix Show (Open Air) in to je bil zame osebno višek. Prišlo je 4500 obiskovalcev in to je bil zelo dober občutek, bil sem tako navdušen in presenečen, ko sem stopil na oder. Ta občutek, ko veš, da so plačali in prišli posebej za nas in radi poslušajo našo glasbo, potem pa tudi zraven pojejo in plešejo, to je pa res lep občutek.

Kaj pa je posebnost vašega novega albuma?
Christian Wrulich: Prejšnji album je izšel leta 2016, zato smo imeli toliko časa za novega. Vmes je bila tudi pandemija, tako da smo imeli res čas za produkcijo. Album je ustrezno dolg, ker so na njem tudi stare pesmi, seveda pa je tudi nekaj novih. Lahko rečem, da je mešanica med tem, kako je Matakustix deloval prej, in med tem, kakšen bi bil rad v prihodnosti.

Kje se vidiš v prihodnosti?
Christian Wrulich: Naš cilj je, da bi mogoče postali uspešni po vsej Avstriji. V zadnjem letu smo igrali po celi Avstriji, na Koroškem smo imeli samo en koncert, drugo je bilo na Štajerskem, v Zgornji Avstriji in drugih regijah. Prav tako pa skušamo narediti vsakoletno stalnico iz našega Matakustix Showa. Osebno sem po drugi strani zelo zadovoljen, da je tako, kot je zdaj, in ne potrebujem ničesar več. Seveda, če je, je, ampak to zdaj ni ravno moja želja, da bomo čez tri leta čisto znani. Če bi me pred desetimi leti vprašala, si ne bi mogel predstavljati, da bomo tako uspešni. Res sem hvaležen in zadovoljen, da smo tukaj, kjer smo zdaj.

Pogovarjala se je Brina Kušej