Organisation / Organizacija

Nedelja

Človek potrebuje človeka, ki ga zazna kot človeka

Pogovor z ravnateljem koroške Caritas Jožetom Marketzem in vodjem Dušnopastirskega urada Tončem Rosenzopfom-Jankom 

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Teden Caritas pripravljata Tonč Rosenzopf-Jank in Jože Marketz (Nedelja)

Koliko različnih obrazov ima v današnjem času revščina. Kako jo zaznati in kako se približati ljudem, ki potrebujejo pomoč, je veliko vprašanje, ki je tudi v središču Tedna srečanja v dekanijah okraja Velikovec, ki bo potekal od 9. do 17. novembra. Prav v tem času godujeta zavetnika, ki sta živela ljubezen do sočloveka – sv. Martin in sv. Elizabeta. O pomenu službe bližnjemu, o bistvenih kooperacijah in o tem, kaj človek potrebuje danes, smo se pogovarjali z voditeljema organizacij, ki Teden srečanja pripravljata v kooperaciji: z ravnateljem koroške Caritas Jožetom Marketzem in z vodjem Dušnopastirskega urada Tončem Rosenzopfom-Jankom.

Caritas je lani organizirala teden srečanja v Špitalu. Dušnopastirski urad je že organiziral Kontaktne tedne. Letos pa se Caritas in DPU povezujeta v skupnem tednu v dekanijah okraja Velikovec. Zakaj je pomembno, da pripravljata teden v kooperaciji dve cerkveni organizaciji?

Jože Marketz: To je nekaj novega. V Špitalu smo sicer tudi sodelovali, a pripravljali smo teden sami. Prva misel, zakaj kooperacija, je bila, da je pri nas zelo malo slovensko govorečih, v Caritas pa seveda okraj Velikovec vidimo kot dvojezičnega in zato smo imeli priprave skupaj z Dušnopastirskim uradom, ker je tam kompetenca v slovenščini. V teku priprav je DPU vnašal svoje misli in svoje prispevke, zato se je program tedna izboljšal tudi kvalitetno.

Tonč Rosenzopf-Jank: Moja srčna želja je, da dobita socialno vprašanje in služba bližnjemu v pastorali večjo težo in da se zavedamo, da je temelj našega delovanja tudi po naših farah ravno služba drugim – tistim, ki so v stiski. Moja želja je, da bi rasla zavest pri ljudeh. V kooperaciji se mi zdi zelo pomembno, da se lahko učimo drug od drugega. Prav v kooperaciji vidim veliko priložnosti tudi za naprej. Sedaj smo bili v pogovoru še z drugimi socialnimi ustanovami v tem okraju in v kooperaciji se vidi, koliko dobrega se že dela ter koliko je še potenciala.

Jože Marketz: Mislim, da bo tudi z našo kooperacijo postalo bolj jasno, da sta Caritas in pastorala – dušnopastirstvo – dva pristopa k istemu, k temu, kar imenujemo in kar živimo v Cerkvi. Caritas smo mnogokrat bolj na robu Cerkve, v nas vidijo organizacijo, ne pa dimenzijo krščanskega življenja. Mislim, da nam je že pri pripravah zelo dobro uspelo pokazati, da smo vsi znotraj Cerkve. Tudi tega sem zelo vesel.

Teden srečanja ima bogat program, v katerem so zastopani predstavniki javnega življenja, civilne družbe in seveda tudi Cerkve. Kako bi lahko opisali namen tedna? Kaj želite doseči?

Tonč Rosenzopf-Jank: Že s samim geslom »MI.skupno« nakazujemo, na primer tudi farnim skupnostim, da nismo sami, ampak da smo povezani, da je življenje več ko le majhen kraj, da se veliko stvari dogaja v okraju, v regiji. Namen tedna je, da se povežemo, da čutimo, koliko dobrega se že dogaja, a tudi, da vidimo, kje so izzivi danes, ko gre za socialna vprašanja. Ugotavljamo, kje lahko damo pobude za prihodnost, da bi bilo to res v pomoč ljudem, ki so v stiski. Odločilno je zame skupno, saj je Bog tisti, ki nas povezuje. Če se mi povežemo, je mogoče več. Cilj je tudi ta, da se zaznamo, kaj kdo vse naredi in tako krepimo zavest službe bližnjemu.

Jože Marketz: Naša velika tema pri Caritas je revščina, ki ima danes zelo veliko oblik, ki je lahko materialna, ki je dostikrat psihična: npr. osamljenost. Mi ne bomo prišli v kraj in kazali s prstom: »Poglejte, tam imate revščino, tam imate revne ljudi, zakaj nič ne naredite?« Tega seveda ne bomo delali. Nas poznajo kot organizacijo, ki je v Celovcu, mi pa bi se radi približali ljudem. Tam, kjer ljudje živijo, bi radi odprli prostore, da se lahko pogovarjajo o tem, iščejo rešitve, ker več oči več vidi kakor pa eno oko. Pomembno je, da skupaj iščemo, kaj je potrebno v tem okraju. Kaj je pomembno za fare, za župnije, ki dostikrat sprašujejo, kje so revni, kako bi lahko pomagali. Druge ustanove, npr. Rdeči križ, imajo zelo jasne naloge. Kljub temu vmes še mnogo ostane. Na to želimo gledati in tam najti ljudi in prostore, kjer so potrebe. Ter seveda pogledati, kdo jim lahko pomaga. Kot je povedal Tonč Rosenzopf-Jank, je tudi za nas zelo pomembna zavest, da lahko skupaj storimo več kot pa vsak posebej.

Kako v teden vključujete ljudi s posebnimi potrebami, migrante in druge ranljive skupine ter teme, ki jim Cerkev, posebej Caritas, že namenja veliko pozornost?

Jože Marketz: Kakšne teme bodo v tednu še nastale, to bomo videli, teme pričakujemo od ljudi. Sam tudi koristim ta teden, da bom obiskal vse ustanove, ki jih ima Caritas v okraju Velikovec. Tam bom pogledal, kako nam gre, kakšno vlogo imamo, kakšne so še potrebe. Imamo nekaj vrtcev, dve ustanovi za ljudi s posebnimi potrebami – Delavnico Florian v Globasnici in Hišo Jožef v Dobrli vasi, imamo Dom Gregor za ostarele v Železni Kapli in se počutimo blizu ter opravljamo določene storitve za dom v Pliberku, ki ga vodijo šolske sestre. V tem okraju bi bili radi prisotni še bolj, zato upamo, da se bodo odprle še nove naloge za nas. Potem bomo pogledali, ali smo jim kos in bomo, spet skupaj z drugimi, skušali to urediti.

Tonč Rosenzopf-Jank: V pripravi na ta teden, ko smo imeli srečanja po dekanijah, smo videli, da so nekatere teme zelo v ospredju, kot recimo osamljenost. Po farah se veliko dogaja okoli tega, kako spremljamo starejše, kako jih povezujemo. Opazili smo tudi, da so nekatere socialne teme zelo ob robu, npr. bolezni, vprašanje ljudi, ki pridejo k nam, migranti … To so teme, ki so na robu. Na robu so tudi stiske mladih in otrok. Koliko je stisk, ki so povezane s tem, da se ljudje sramujejo, npr. družine, ki imajo finančne težave in ne morejo plačati kosila za otroka. Kako pomembno je, da se odprto in spoštljivo srečujemo z ljudmi, jih zaznavamo in jim skušamo pomagati. Ne pa, da jih potisnemo s tem, ker so potrebni pomoči, spet na rob. Tudi glede duševnih stisk se je zelo težko pogovarjati, ker je tema močno tabuizirana, hkrati se vidi, da je ravno teh stisk vedno več. Tu gre za iskanje novih poti, kako se s tem soočati in kako ljudem pomagati in jih podpirati.

Na eni strani je t. i. »velik svet« sprejemov, dogodkov, blišča, na drugi strani pa »mali svet« človeka, ki se bori za vsakdanji kruh. Kakšen je razkorak med tema dvema svetovoma v naši družbi?

Jože Marketz: Velik. Mnogo ljudi je, ki ne participirajo pri tem velikem svetu, ki to poznajo morda s televizije, tam pa se jim kaže idealen svet, nič realnega. Realnost je dostikrat kruta. Na primer odvisnosti, alkohol, mamila. O tem pri nas na južnem Koroškem še ne govorimo, pa vemo, da je to tudi že prisotno. Te stvari zelo oblikujejo »majhen svet«. Pomembno je vprašanje socialne mreže, ki postaja vedno šibkejša, to vemo. Mnogokrat pravim: »Zakaj ne obiščete tega človeka? Saj ga poznate in veste, da je npr. sam ali da pije.« A nihče si ne upa. Ljudje odgovarjajo, da je tam plot, nihče jih ni povabil na obisk in ne morejo kar stopiti v privatni svet drugega. Tukaj imamo te različne svetove. Nismo več navajeni, ne upamo si narediti koraka v zasebni svet drugega človeka, ki pa morda čaka name. Zelo osamljeni ljudje reagirajo tako, da začenjajo sovražiti svet zunaj, postanejo agresivni, na druge prelagajo krivdo za svoje stanje. Potem postaja to še težje. Mi kot Caritas organiziramo precej tečajev za spremljanje. Danes je potrebno, da dobiš prej nekaj izobrazbe, če greš obiskat bolnike ali umirajoče ljudi. Prej včasih so to bili sosedi, so bili ljudje, ki si jih zelo dobro poznal, zanje seveda ne potrebuješ izobraževanja. A če danes obiščeš nekoga, tujega človeka, se moraš na to pripraviti. Tečaji, ki jih ponuja Caritas, ljudem pomagajo prestopiti prag do sočloveka.

Tonč Rosenzopf-Jank: To se lahko lepo dopolnjuje: ljudje, ki so izobraženi na tem področju, in tisti, ki to živijo vsak dan. Človek v stiski potrebuje eno in drugo. Dostikrat potrebuje nekoga, ki ga usmeri po pomoč in mu pokaže pot, ki je sam še ne vidi. Če bi nam uspelo, da bi se tukaj dopolnjevali, če bi vsak našel, kje lahko sam pomaga in če bi vsak vedel, da se njegova pomoč dopolnjuje s pomočjo drugega, potem nekaj nastane. To je moja vizija. Tudi sam sem v stiski tako doživel, kako lepo je, če se to dopolnjuje. Izhodišče je evangelij. Če spoštljivo zaznaš drugega in v drugem zaznaš Jezusa, potem ne moreš narediti kaj narobe, ker sočloveka sprejmeš z vsem, kar je v tem trenutku tukaj. Izhodišče za novo pot, ozdravljenje in novo upanje je: »Dobro je, da si.«

Tako Caritas kot Dušnopastirski urad se trudita biti blizu ljudem v njihovih realnih življenjskih situacijah, v katerih so. Večkrat smo danes že omenili, da so stiske zelo raznolike. Kaj po vašem mnenju potrebuje človek v današnjem času?

Jože Marketz: Človeka. To postaja največja stiska ljudi, da smo obdani s tolikimi socialnimi omrežji, da skoraj mislimo včasih, da človeka ne potrebujemo več, ampak tisto, kar te najbolj oblikuje, so zagotovo ljubezen človeka, zaupanje, pomoč. To čutenje ti lahko da le človek. Tudi na socialnih omrežjih ali po telefonu lahko svetujemo, to je del našega sveta in naših življenj, ampak ob tem ne smemo pozabiti, da najbolj hrepenimo po človeku. Papež Frančišek je razglasil oktober za izredni misijonski mesec in ob tem sem se večkrat spraševal, kaj je naš krščanski misijon. Veselo oznanilo oznanjujemo in praznujemo v liturgiji že več ko 2000 let, ampak to živeti je vsakdanji izziv. V liturgiji smo se navadili na ritual, in to je nekaj dobrega, to zelo potrebujemo, s tem mislimo, da prideš do Boga, ampak to, kot je že omenil moj sogovornik, da je v sočloveku Jezus, pa je vsakdanji izziv – da sočloveka vidiš in da ga sprejmeš kot Jezusa ali vsaj kot bitje z dostojanstvom. Papež vedno pravi, da je Caritas tako pomembna, saj je to izziv za vsakega krščanskega človeka. Namen tega tedna je, da skušamo govoriti tudi o tem, da svojo vero živimo z ljubeznijo do bližnjega.

Tonč Rosenzopf-Jank: Človek potrebuje človeka, ki ga zazna kot človeka. Da ga ne vidi kot tistega, ki ima funkcijo in naj bi opravljal neke naloge … Če odkrijemo bogastvo, tisto božje, kar vsak nosi v sebi, potem dobimo moč, da lahko pomagamo drugemu. Če se pri sebi tega zavedam, lahko pomagam sočloveku. To se kaže v čisto konkretni pomoči in tudi že v tem, kako pogledam človeka. Ali dam človeku občutek, da ga v tem trenutku sprejmem, kakršen je? Včasih je v stiski v neverjetno pomoč že človek, ki je samo ob tebi. Morda ne more veliko narediti, a dovolj je že, da zdrži, ko včasih samega sebe težko zdržiš – ravno pri duševnih stiskah je to najbolj pogosto. Pomaga že to, ko veš, da je nekdo takrat ob tebi, da to zdrži, a tudi nosi v sebi upanje, da se nebo vedno znova odpira.