Habent sua fata libelli/knjige imajo svoje usode! S to starodavno modrostjo sem se srečal že mnogokrat. Zadnjič v četrtek, 25. avgusta, v knjigarni Konzorcij, ki je del založbe Mladinska knjiga, in sicer v Ljubljani na predvečer 109. roj­stnega dneva Borisa Pahorja.

Avtor svojega dne ni več doživel, saj je letos 30. maja za vedno zapustil ta svet, ki mu v svojem metuzalemskem življenju ni bil naklonjen. Svetu, v katerem je preživel tri koncentracijska taborišča, je trdoživo kljuboval do zadnjega, saj si je po vseh hudih izkušnjah želel svetlejši in pravičnejši svet. Njegov »opus magnum«, tj. roman Nekropola, je kot bojišče vzel mladi tržaški ustvarjalec stripov in karikaturist Jurij Dvevetak, doma na Nabrežini, in na podlagi Pahorjevega romana ustvaril risoroman Nekropola. Osredotočil se je na taboriščno izkušnjo »moža, ki je preveč videl«. Na 168-ih straneh mu je s svojo likovno govorico in izjemnimi črno-belimi risbami uspelo večplastnost zgodbe spojiti v atmosfersko bogato in ubrano celoto, kot je založba zapisala v predstavitvi. Verjemite mi, niso pretiravali z oceno.

Nekaj besed velja nameniti tudi mlademu likovniku Juriju Devetaku (roj. 1997). Mladenič je leta 2020 zaključil šolanje na stripovski akademiji Scuola internationale di Comics v Padovi in ga še posebej zanima zgodovina. Pokojni profesor Boris Pahor je bil projektu naklonjen zlasti zato, ker je bila njegova srčna želja ta, da bi mlajši rodovi spoznali, kakšno grozo je 20. stoletje naselilo v posameznikih in ljudstvu.

Naj se vrnem k osebni izkušnji ob reku, ki je zapisan zgoraj. V roke vzamem Devetakov risoroman in odprem knjigo. In spet smo skupaj! Odlomek iz romana, ki je z risbo povezan na dveh straneh, se začne tako: »Vsekakor bi mogel samo celuloid filmske kamere ujeti prerivanje črtastih uniform v tesnem panju zjutraj.« Tako se premaknem v leto 1989, v katerem je češki pisatelj in pesnik Jan Skacel prejel nagrado Vilenica. Ob obisku grada Devin je profesor Pahor svoje branje pričel s tem stavkom. Za kamero je stal mojster Ivan Klarič, posnetek branja pa hranijo v arhivu slovenskega sporeda na ORF.

P. S. Naj zapišem samo še dva namiga, čeprav se je treba bati ene od glavnih slovenskih nečednosti, ki jo vsi poznamo, to je zavist ob uspehu drugih. Slavni Zoran Mušič je zapustil cikel z naslovom Nismo zadnji, ki priča o izkušnji v taborišču, v galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa lahko v zbirki Bogdana Borčiča najdete grafično obdelano delo z naslovom Vrata v taborišče. Slednje prikazuje moreče umetnikove spomine na koncentracijska taborišča. Takih zgledov, ki človeku pridejo na misel ob risoromanu Jurija Devetaka po Pahorjevi Nekropoli, pa se res ni treba sramovati!

Horst Ogris