Že pri trinajstih letih se je začela ukvarjati z bobnanjem, pri čemer je imela posebno zgodbo o pridobivanju znanja. »Za ta čas na Slovenski glasbeni šoli še niso imeli učitelja za tolkala, tako da sem obiskovala nemško glasbeno šolo. Moj učitelj je tedaj enkrat prinesel džembe, kar je bilo zelo nenavadno. Informacije o tem, kako igrati določena tolkala, smo dobivali od glasbenikov na Dunaju,« pripoveduje Nataša Konzilia.

Po maturi je bilo jasno, da bo študirala inštrumentalno pedagogiko s težiščem na predšolsko glasbeno vzgojo. Po zaključenem študiju se je posvetila poučevanju tolkal na Slovenski glasbeni šoli. »Šla sem na glasbeno šolo in sem rekla: Vzemite me ali pa ne. In so me vzeli. Tako sem potem začela poučevati tolkala,« dodaja. Čez nekaj let se je usmerila v socialno smer, kjer je začela poučevati na šoli za socialne poklice. Ko je delo postajalo bolj zahtevno, je nehala delati na glasbeni šoli in se povsem posvetila socialni šoli.

»Delo na socialni šoli se zelo močno razlikuje od glasbene šole. Na glasbeni šoli je težišče na vsak način na inštrumentalnem pouku, na socialni šoli pa je zelo veliko prostosti. Lahko vnesem mnogo stvari v pouk, ki jih drugače ne bi mogla. Tematika glasbe na socialnem področju me je začela zelo zanimati, kajti vedno znova sem delala z osebami s posebnimi potrebami,« razlaga Nataša Konzilia.

Poleg poučevanja na socialni šoli vodi tudi delavnice v zaporu, projekt, ki ga je začela v sodelovanju z Edijem Oražejem, ki prav tako vodi pevski zbor. »Edi me je poklical in vprašal, če bi želela delati z zaporniki in jaz nisem dolgo premišljevala, temveč sem enostavno šla«. Hitro je opazila, da se delo z zaporniki močno razlikuje od vseh drugih projektov. »To so osebe, ki imajo čisto drugo preteklost kot na primer otroci. Zato se moraš tudi kot učiteljica prilagoditi in spremeniti določene stvari na načinu posredovanja. Navodila moram veliko bolj glasno in jasno razložiti, da me res razumejo«. Ideja za tem je, da lahko zaporniki obiskujejo različne tečaje in se naprej izobražujejo, četudi so v zaporu. »Res vidim, da glasba posreduje pozitivne emocije, med drugim tudi minimira agresije in je za socialni razvoj izredno pomembna. Mnogokrat opazim, da popolnoma pozabijo na vse okoli njih in se enostavno potopijo v glasbo«.

Prav tako redno pomaga pri zborih društva ICS Zmaj. »Jaz sem skoraj izključno v nemškem okolju in je to pravzaprav skoraj moj edini stik do manjšine. Ko grem na vaje, to včasih občutim, kot da bi šla domov. To mi je res zelo veliko vredno«.

Nataša Konzilia se izredno zanima za soljudi, spoštuje druge kulture in se aktivno vključuje v delo z otroki s posebnimi potrebami. En tak dobrodelni projekt je vsakoletni koncert za Angolo. Kljub raznolikosti projektov, s katerimi se ukvarja, ostaja prizemljena oseba z velikim srcem. »Ker igram bobne, imam še poseben stik z Angolo. To je koncert, kjer lahko res popolnoma afriško bobnam, to je res super«.

Že kot 20-letna se je začela zelo zanimati za patchwork. »Mama mi je dala hlače mojega očeta in me prosila, če bi jih lahko popravila. Ko pa sem iskala pravi motiv, so bili vsi povsem otročji. Tako sem se začela sama poglobiti v to, med drugim sem tudi obiskovala tečaje za patchwork«. Razvilo se je močno navdušenje za to umetnost in porodila se je želja, da ko bo v penziji, bo začela s svojim podjetjem za patchwork. »Potem je moja mama utrpela možganski napad, kar me je spodbudilo, da bom to željo začela uresničiti že sedaj«. V času korone se je razvil projekt z nekaterimi umetnicami. »Pri projektu gre za to, da povežemo glasbo in druge tipe umetnosti«. Ta projekt je še v razvoju, sicer pa lahko naslednje leto pričakujemo predstavitev projekta v obliki razstave.

Poleg glasbe posveča izredno veliko pozornost na njeno vlogo kot mama. »Moja hčerka je na vsak način najbolj pomemben del mojega življenja. Vseeno kaj ravno delam, če bi moja hčerka kaj potrebovala, bi vse pustila in ji šla pomagat«. Izredno pomembno ji je tudi spoštovanje do soljudi in njihovih kultur.

Nataša Konzilia je izjemna ženska, ki s pozitivnostjo in veseljem opravlja svoje delo. Tudi v prihodnosti lahko pričakujemo še mnogo novega od nje. »Stalno se kreativno izobražujem naprej, to se enostavno zgodi. Če se ukvarjam z glasbo, pozabim na čas in celo okolje, ki me obdaja, in se počutim, kot da bi bila spet otrok«.