Organisation / Organizacija

Nedelja

Če zmanjka narodne zavesti, nas ni več

Matevž Grilc bo prejel 42. Tischlerjevo nagrado za življenjsko delo v prid slovenski narodni skupnosti na Koroškem.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Matevž Grilc bo prejel Tischlerjevo nagrado. (Nedelja)

Dvojezično osnovno šolstvo je zame baza za vse drugo

Prejeli boste Tischlerjevo nagrado. Posebnost vašega odlikovanja s to nagrado je, da ste Joška Tischlerja zelo dobro poznali in bili njegov naslednik kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Kako ste ga doživljali kot osebnost in kaj ga je odlikovalo kot politika?

Matevž Grilc: Zelo dobro sem ga poznal. Bil je moj profesor na Slovenski gimnaziji in potem predhodnik kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. On se je namreč leta 1972 vrnil na to mesto, ker smo mi mladi, med katerimi sta bila tudi Filip Warasch in Karl Smolle, tako želeli in smo z njim odlično sodelovali. Bil je človek s trdnim značajem, ki so ga vsi spoštovali. Bil je od vseh priznana avtoriteta in zelo prijeten sogovornik. To ga je tudi odlikovalo kot ravnatelja Slovenske gimnazije.

On je znal v enem stavku povedati vse. Spominjam se pogajanja v Ljubljani. Takrat je izpostavil našo pozicijo, ko je rekel: Nismo tako rdeči, kot bi vi želeli, nismo pa tudi tako črni, kot vi mislite. Na Dunaju je bila njegova pozicija: državna pogodba leži na mizi. Kot politik je bil zelo odkrit človek in ob njem sem lahko doživel, kako je leta 1972 želel izboljšati odnose s Slovenijo v takratni Jugoslaviji. Po njegovem mnenju Slovenija in Jugoslavija nista bili samo upravičeni, da se zavzemata za pravice koroških Slovencev ampak sta bili za to tudi obvezani.

In še malo o Jošku Tischlerju. Za mnoge poznejše odgovorne osebnosti in predstavnike ustanov koroških Slovencev je bil zgled. Kako zelo so sedaj študentke in študenti povezani s svojimi političnimi predstavniki in na kaj bi morali politični predstavniki in predstavnice nujno polagati večjo pozornost v odnosu do mladine?

Matevž Grilc: Danes odnosa med študentsko mladino in našimi organizacijami in funkcionarji sploh ni. Študentke in študenti se ne vidijo zastopane od katerekoli teh treh organizacij in tudi po mojem mnenju se organizacije tudi zelo malo brigajo za mladino. Edino pri Zboru narodnih predstavnikov vidim trud, kako vključiti mladino. Politične organizacije koroških Slovencev so zastarele do konca. Zato nobena organizacija ni v stanju, da bi zajela študentsko mladino in mlade sploh. Mi smo svojčas kot mladi ljudje v začetku 70-ih let deloma celo v 60-ih letih prejšnjega stoletja močno vplivali na politiko osrednjih organizacij in predvsem na Narodni svet in imeli zaslombo pri ljudeh. To je bilo bistveno. Mi smo šli takrat med ljudi in spominjam se, da sem bil kot predsednik NSKS najmanj dvakrat na teden na podeželju in se pogovarjal z ljudmi. In brez te povezanosti z ljudmi so te organizacije brezpredmetne, kajti organizacija ne mora biti sama sebi namen. Služiti mora ljudem. Ne bi rekel, da smo glede naših političnih organizacij na tem področju na kakem razpotju, vendar obstaja potreba, da se te stvari prilagodijo. Treba bo najti eno strukturo znotraj narodne skupnosti, ki bo v stanju odločati o problemih koroških Slovencev, ko nazadnje obvlada eno mnenje. Tega danes mladini manjka in zato je logično, da je ni blizu. Če pomislimo na leto 1955, takrat je bil ideološki konflikt med Narodnim svetom koroških Slovencev in Zvezo slovenskih organizacij absolutno na vrhu, a kljub temu sta bili organizaciji v stanju pripraviti spomenico na člen 7. Avstrijske državne pogodbe. Danes v bistvu ne vidim kakšnih posebnih stičišč med političnimi organizacijami. Morda so, ampak na zunaj jih ne opazim.

Kaj je bilo za vas kot političnega predstavnika koroških Slovencev pri delu pomembno, kaj je bila vedno vaša vizija?

Matevž Grilc: Pomembno je bilo vedno, kako bo mogoče skrbeti za obstoj in razvoj narodne skupnosti. Zame nikoli ni bilo bistveno ideološko vprašanje. Že leta 1976, ko sem postal predsednik Narodnega sveta, nisem videl smisla v tej dvotirnosti, ker narodnostno vprašanje vendar ni kako ideološko vprašanje. Pri tem vprašanju gre samo za to, ali bo ta ali oni ostal pripadnik slovenske narodne skupnosti, ne pa ali je pristaš te ali one ideologije. Ko smo v 70-ih letih dejansko bili borbo za obstoj narodne skupnosti, sta bili obe osrednji organizaciji enotnega mnenja.

Pogoj vsakega pametnega delovanja političnih organizacij narodne skupnosti je, da pride znotraj narodne skupnosti do neke koordinacije, v okviru katere bo mogoče sprejeti odločilne sklepe v zvezi z našim obstojem. Meni je šlo v vsem svojem političnem delovanju za skupno zastopstvo koroških Slovencev in tu dejansko nisem bil uspešen. Če hoče narodna skupnost preživeti, mora imeti politično voljo in močno željo po izpolnitvi ustavnih pravic. Če tu ne bomo našli konsenza vsaj v ustavnopravnih zahtevah in predpisih, potem bomo kot narodna skupnost nehali obstajati in se podali na pot folklorizacija. Potem nas bodo še malo poslikali in posneli. To je treba tako jasno povedati. Na začetku mojega predsedovanja smo si izbrali geslo: samostojnost in zaupanje v lastno moč in to velja tudi danes. Mi smo podpirali takrat samostojne občinske liste in jih pomagali organizirati. Tu je bil v ospredju Filip Warasch kot tajnik Narodnega sveta in nato kot nosilec te ideje Karel Smolle, ki je uspel priti v državni zbor. Njegova prisotnost v državnem zboru nam je največ omogočila v drugi republiki. Da je Narodni svet šel v sosvet, smo postavili pogoje, ki so bili uresničeni. Šlo je za ustanovitev Trgovske akademije, šlo je za podporo otroškim vrtcem, šlo je za slovensko televizijsko oddajo in šlo je za podporo političnim organizacijskim strukturam narodne skupnosti. V sodelovanju s Karlom Smollejem, ki je bil v parlamentu, je bilo to mogoče doseči in to je bilo zadnje, kar smo dosegli v odnosu do avstrijske vlade. Vse, kar se je dogajalo potem, je bilo pravzaprav slabšanje našega položaja. Posebej omenjam kompromis iz leta 2011.

Sedaj že nekaj let ne oblikujete več politike koroških Slovencev, temveč jo opazujete od zunaj. Kaj si tako mislite?

Matevž Grilc: Pred tremi tedni sem videl v slovenski televizijski oddaji film, v katerem se je mladina spraševala, zakaj na Koroškem pravzaprav skoraj nihče ne govori slovensko. Če se bo ta razvoj tako nadaljeval, nas bo kmalu zmanjkalo. Ampak ne gledam tako črnogledo. Tu moramo tudi pogledati na plebiscit leta 1920. V sto letih smo bili koroški Slovenci skoraj zdesetkani. In če ne bomo v stanju ta razvoj zavreti, potem slabo kaže koroškim Slovencem. Treba je, da se zavestno govori slovensko v družinah. In mimo narodne zavesti ne pridemo. Tisti, ki so narodno zavedni, na te lahko gradimo. Samo na te. Pa se ti potem med koroškimi Slovenci pojavlja mnenje, da je poudarjanje narodne zavesti nacionalizem. Brez narodne zavesti ne bo šlo. Kakšno drugo motivacijo pa naj imajo koroški Slovenci, kot da se priznajo k narodni skupnosti, razen narodne zavesti, ki je ena od vrednot, ki jo je treba hraniti? Če narodne zavesti enkrat ni več, potem nas ni več. Lipuš je lepo rekel: Z jezikom smo ali nismo.

Šele nekaj dni je staro novo leto. Leta 2020 smo na Koroškem praznovali 100-letnico plebiscita. Zvezni predsednik Van der Bellen se je opravičil koroškim Slovencem za krivice in zamude pri uresničitvi ustavnih pravic. Kaj vam pomeni takšno opravičilo?

Matevž Grilc: To je prav, da se kdo opraviči. Samo opravičilo je premalo. Moramo videti, kaj je treba na osnovi tega opravičila zahtevati. Če se jaz danes pri tebi opravičim, potem moram tudi gledati, kako to napako popravim. Predsednik Alexander Van der Bellen se je koroškim Slovencem opravičil, da Avstrija ni ustrezno uresničevala državne pogodbe oziroma ustavnih pravic koroških Slovencev. Prav tu pa se moramo zavedati, kaj je bilo prvo, kar je na Koroškem leta 1958 padlo: to je bil obvezni dvojezični pouk na južnem Koroškem. To je treba kot prvo popraviti. Zato sem absolutno mnenja, da morajo slovenske politične organizacije zahtevati, da se v vseh šolah obveznega šolstva na dvojezičnem ozemlju Koroškem uvede obvezni dvojezični pouk. In če danes vsi govorijo, kako zelo dragocen in spoštovan je slovenski jezik na Koroškem, potem je ta zahteva samo logična in bo dobila tudi dosti podpore za uresničitev. Dvojezično osnovno šolstvo je zame baza za vse drugo.

Bili ste odvetnik in ste pravnik. Če povzamemo, je slovenska narodna skupnost v preteklih letih uveljavljala svoje ustavno zajamčene pravice samo po pravni poti. Zakaj sploh potrebujemo osrednje politične organizacije, ki potem dosežke po pravni poti spet zmanjšajo s kakimi kompromisi?

Matevž Grilc: Saj ne potrebujemo takih osrednjih političnih organizacij, kakršne so. Mi potrebujemo eno strukturo, v kateri bodo koroški Sloveni sami odločali, kdo jih zastopa. In znotraj tistih, ki to določijo, je treba potem iskati neke dogovore, da se v sodelovanju z ljudmi pride do nekih obveznih sklepov, drugače se bo nadaljevalo izigravanje, kakršnega smo navajeni zadnjih 50 let. Te politične strukture so tako zastarele, da jih je treba spremeniti.

Kje bo na Koroškem narodna skupnost čez 20 let, če bi šlo po predstavah Matevža Grilca?

Matevž Grilc: Po mojih predstavah bi bila seveda narodna skupnost živa bolj kot prej. Vendar nam za politične pomembne odločitve primanjkuje mehanizmov, kako priti do sklepov, ki bi bili za vse veljavne. Ker tega nimamo, so člani narodne skupnosti frustrirani in siti prepirov. Zato bomo morali ljudi dobro poslušati in jim na političnem področju dopustiti odločanje, kdo jih zastopa. Če bomo med člani narodne skupnosti zmogli zbuditi narodno zavest in zavestno govorjenje slovenskega jezika, potem bomo uspešni in nas ni treba biti strah pred folklorizacijo. Kar zadeva študentsko mladino, sem optimist. Narodna skupnost bo doživela novo samozavest, ker bosta Avstrija in Slovenija med seboj tekmovali, katera lahko za razvoj stori čim več, in koroški Slovenci tako ne bodo več drobiž za različne meddržavne interese.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Pravnik, obnovitelj NSKS in politični vizionar Matevž Grilc (Nedelja)

Tischlerjeva nagrada za Matevža Grilca

Uvodoma moram opozoriti, da sem objektivno verjetno najmanj primerna oseba, da bi kaj napisal o Matevžu Grilcu. Pristranski sem iz najmanj štirih razlogov: kot zet, kot njegov odvetniški pripravnik in kasneje pisarniški kolega, kot soodbornik v raznih narodnopolitičnih organizacijah in ker sva skupna člana kvartopirskega društva Oskar Krahvuss. Toda če me uredništvo Nedelje prosi za prispevek, bodo že vedeli, kaj delajo.

Matevž Grilc si je Tischlerjevo nagrado že zdavnaj zaslužil, to pa iz marsikaterih razlogov:

Obnovitelj NSKS: Konec 60-ih/začetek 70-ih let sta bili obe osrednji politični organizaciji v bistvu privesek velestrank, koroški Slovenci pa na najboljši poti v folklorizacijo. Med študentarijo so se sicer začeli formirati kritičnejši krogi, ki pa niso bili dostikaj povezani s koroškimi Slovenkami in Slovenci na podeželju. Grilčeva zasluga je bila, da je, ob dobrohotnem spremstvu dr. Tischlerja, ki je za kratek čas spet postal predsednik NSKS, NSKS postal spet bolj političen, se zavzel za samostojno politično gibanje in za aktivno manjšinsko politiko na vseh ravneh, tako da je največja organizacija koroških Slovencev celo okrepljena prestala višek narodnostno-političnega konflikta na Koroškem v 1970-ih letih. Skupaj s somišljeniki – izpostaviti je treba Karla Smolleja, Filipa Warascha in Pavla Apovnika – mu je uspelo vzbuditi manjšinsko-politično zavest v najširših krogih slovenskega prebivalstva na Koroškem. Brez vzbujanja te ozaveščenosti bi nam danes, v prijaznejših časih, že zdavnaj manjkalo temeljev, na katerih bi lahko še kaj gradili.

Politični vizionar: Matevž Grilc nikar ni bil dogmatik ali ideolog. Vedno je bil – in je – pripravljen iskati nove poti, če se izkaže, da po starih stezah ne pridemo več naprej. Zato je bil uspešen, npr. pri modernizaciji Narodnega sveta ali kot podpornik samostojnega gibanja. Žal pa so bili tudi neuspehi, ker so se nekateri zbali za stolčke, ker so se pustili zbegati lastni ljudje ali ker mogočnejši niso želeli uspeha. To velja za prizadevanja za skupno organizacijo, ki so ji nasprotovali samo maloštevilni poklicni funkcionarji, ki pa se je je zbala Republika Slovenija. To velja za skupno kulturno organizacijo, ki je niso hoteli vodilni kulturni funkcionarji in kar privede do absurdne situacije, da isti društveniki enkrat glasujejo za politiko NSKS, drugič pa za politiko ZSO (in morda kdo še tretjič za politiko SKS). To velja tudi za potrebno reformo samostojnega političnega gibanja, iz katerega je zraslo, da smo imeli poslanke in poslance pri zelenih in pri liberalcih, kjer pa je bilo zamujeno vzpostaviti institucionalne manjšinske odbore po vsem dvojezičnem ozemlju. Grilc je zagovarjal politiko dialoga, ko se nekaterim zagovornikom »konsenza« o tem še niti sanjalo ni, za kar so mu pomazali pisarno. Vendar bi bil to naj res dialog in ne pohlevnost. Grilc se nikoli ni bal zamere, če je šlo za to, zagovarjati narodnostni interes, prav tako pa nikoli ni iskal poceni aplavza, kot je to danes žal pogosto glavna lastnost nekaterih politikov.

Pravniška kultura: Ne nazadnje se imamo Grilcu zahvaliti, da imamo med koroškimi Slovenci pravniško kulturo in zavest o lastnih pravicah. To najbolj pade v oči, če se pogovarjamo s pripadniki drugih manjšin, kjer je ta zavest manj razvita. Kot pravnik in odvetnik je skrbel za to, da je bilo zavzemanje za manjšinske pravice vedno enakovreden del odvetniške dejavnosti, tudi če ni ravno donosen. Na tem področju je bil pionir in dejstvo, da smo koroški Slovenci bistvene uspehe v boju za naše pravice dosegli po pravni poti, potrjuje, da je njegovo pionirsko delo obrodilo sadove.

Rudi Vouk

O Matevžu Grilcu

Matevž Grilc je aktivno vstopil v politično življenje koroških Slovencev, ko se je Narodni svet koroških Slovencev leta 1965 odločil za samostojno kandidaturo na deželnozborskih volitvah in je prevzel mesto glavnega kandidata Mirko Kumer, Črčej z Blata. Ko je Nužej Tolmaier vozil višješolce Slovenske gimnazije ponoči k plakatiranju, je bil med njimi tudi neki Matevž Grilc. In ta tesna povezanost z NSKS se je nadaljevala in utrjevala dolga desetletja.

Takoj ko je končal šolanje, je Matevž postal član odbora NSKS in še v mladih letih postal njegov podpredsednik. S svojim očetovskim šefom, predsednikom Joškom Tischlerjem, ga je družilo izredno vzajemno sodelovanje. Ko Tischler na občnem zboru leta 1979 iz starostnih razlogov ni več kandidiral, je bil izvoljen kot novi predsednik Matevž Grilc, ki ga je kot svojega naslednika pravzaprav določil njegov predhodnik. Četudi je bil takrat star šele 29 let, je čutil močno podporo znotraj organizacije in se je lahko zanašal na dobre sodelavce. V svojem prvem nagovoru se je Grilc najprej zahvalil dr. Tischlerju in ga označil kot zgled vsem koroškim Slovencem za voljo do življenja. Kot prioritete dela naslednjih treh let je imenoval nadaljevanje skupne poti obeh osrednjih organizacij v narodnostnih zadevah, vzdrževanje samostojne poti v zavestnih vprašanjih narodnostnega obstoja ter zaupanje v lastno moč. Prav tako je dr. Grilc poudaril potrebo po dobrih odnosih z vsemi demokrati na Koroškem in v Avstriji.

70. leta so tudi koroški Slovenci izvedli po zgledu Južnih Tirolcev nekaj bombnih napadov, ker so bili očitno mnenja, da bodo s tem izsilili internacionalizacijo svojega problema. Nato ga je policija po vsakem napadu zasliševala, ker so mislili, da je s storilci v kontaktu.

Vedno je bil mnenja, da manjšinsko vprašanje ni ideološko vprašanje, ampak da mora biti naš interes, da zaustavimo asimilacijo. Cilj bi torej moral biti, da dosežemo skupno demokratično izvoljeno javnopravno zastopstveno organizacijo. Temu problemu je bilo posvečenih nešteto pogovorov. Vendar niti na avstrijski strani in tudi ne v političnem vodstvu v Sloveniji tak interes ni obstajal. Očitno je obstajalo mnenje, da je laže obvladati narodno skupnost s tem, da je organizacijsko razdeljena, in izigravati drugo proti drugi.

Leta 1979 je Grilc ustanovil odvetniško pisarno in je nato med drugim zastopal v 70-ih letih v zvezi z manjšinsko problematiko v približno 60 primerih in v 80-ih letih v nadaljnjih 40 primerih svoje rojake, kar pa je komaj kdo honoriral.

Leta 1995 se je končala perioda Grilčevega predsedništva. Leta 2005 pa je znova postal predsednik, ker je bilo mnogo rojakov mnenja, da bi lahko pomiril razhajanja znotraj organizacije. Vendar se je kmalu umaknil, kajti izkazalo se je, da je intencija slovenske politike in diplomacije, da daje prednost dobrim odnosom z Avstrijo pred interesi slovenske narodne skupnosti. Vsega skupaj pa je bil 23 let predsednik NSKS.

Janko Zerzer

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Matevž Grilc je bil vedno povezan z ljudmi na podeželju. (Nedelja)

Helka Mlinar, predsednica Društva upokojencev Podjuna:

»S Tevžem se poznamo že iz dijaških let. Oba sva doma iz Podjune, Tevž iz Libuč in jaz iz Šmihela. Vsi smo bili v domovih, Tevž v Heimlingerju in jaz v Mohorjevi. Takrat smo bili še po ves mesec v Celovcu in nismo šli domov. Ko sedaj pridemo skupaj, se večkrat pogovarjamo o tem. Oba sva maturirala na Slovenski gimnaziji, jaz v drugi generaciji in Tevž v tretji. Potem smo skupaj igrali v gledališki skupini pri Erichu Prunču. Spominjam se na primer igre Scapinove zvijače. Igrali smo po vsem Koroškem in tudi v Italiji, v Sloveniji pa takrat še nismo smeli. S Tevžem sva bila oba v odborih NSKS in KKZ. Ko sta si z ženo Marjano zgradila hišo v Škocjanu, pa smo postali še bolj povezani in zelo dobri prijatelji. Srečujemo se najmanj enkrat na teden ali pa še večkrat. Radi igramo karte. Oddaljeni smo 15 minut peš, s kolesom pa še manj. Zelo radi se vozimo s kolesom. Imamo dobre sosedske odnose – tako da se ni treba prej najaviti, če pridemo drug k drugemu na kavo.

Že leta prej sem pričakovala, da bo Tevž dobil Tischlerjevo nagrado, saj je bil kot predsednik NSKS in pravnik zelo priljubljen pri ljudeh. Vsakega zna nagovoriti po domače, za vsakega ima lepo besedo. Pozna res veliko ljudi in z veseljem jim svetuje, če potrebujejo kakšen pravni nasvet. Oba z ženo Marjano sta tudi člana Društva upokojencev Podjuna in rada se udeležujeta izletov in srečanj. Upam, da bodo izleti in srečanja kmalu spet mogoči.

Vladimir Smrtnik

Kakor je Joško Tischler usmerjal takrat mlado generacijo okoli Matevža Grilca za poznejše odgovorne funkcije v narodni skupnosti, je bil tudi Matevž v mojih šolskih in študentskih letih nekako politični mentor nas mlajših, ki smo šele začenjali svoje politično delovanje.

Še pred tem, torej še preden sem šel na Slovensko gimnazijo v Celovec, sem spoznal Matevža Grilca, saj sta bila z mojim pokojnim očetom dobra prijatelja. Takoj ko je Matevž prevzel vajeti v Narodnem svetu, je bil večkrat gost pri nas doma in politični pogovori ter razmišljanja, kako doseči čim več za slovensko narodno skupnost in domačo govorico, so bili na dnevnem redu. Tem pogovorom sem prisluhnili takrat tudi kot najstnik vedno z velikim zanimanjem. Gotovo so prav ta srečanja z Matevžem že v teh mladih letih zapustila v meni močan pečat in me spodbudila za poznejše politično delovanje.

Tudi okrepitev in sistematizacija samostojnega političnega gibanja na začetku sedemdesetih let ter posledično ustanovitev Enotne liste v Železni Kapli sta tesno povezana z osebo Matevža Grilca. Skupaj s takratnim tajnikom NSKS in prvim predsednikom KSOO Filipom Waraschem sta namreč merodajno pomagala pri nastajanju EL v Železni Kapli in tako posredno botrovala tudi poznejšim uspehom, z viškom leta 2009, ko je Franc Jožef dosegel mesto župana.

Matevž Grilc je bil v svoji aktivni dobi tisti narodni politik, ki ga je posebej odlikovala tesna povezanost z našimi ljudmi na podeželju. Ljudje so ga spoštovali in ga imeli v visoki časti, saj je bil vselej prijazen tudi do povsem preprostih ljudi. Vrlina, ki sem jo tudi sam vedno skušal živeti v svojem političnem delovanju. Poleg politične funkcije je bil dolga leta tudi predsednik pevskega zbora »Kralj Matjaž« v Libučah. To potrjuje prej omenjeno, da je Matevž zelo spoštoval delo na podeželju in pomagal, kjer koli je mogel.

Pripravil Vincenc Gotthardt.