Na 620 metrih nadmorske višine stoji cerkev svete Katarine v Črgovičah, vidna daleč po Podjuni. Ni le stavba, temveč orientacijska točka. Prav tu se vsako leto na velikonočni ponedeljek zberejo verniki k prvi maši v letu. Da je vse pripravljeno, urejeno in dostojno, že več ko dvanajst let skrbi mežnar Martin Jernej.

Njegova vloga ni le funkcija, temveč nadaljevanje družinske zgodbe. »Že moj praded je bil tu mežnar, potem oče. Ko je oče umrl, sem prevzel jaz, star 30 let,« pripoveduje. V tej kontinuiteti se prepletata tradicija in osebna odločitev. Funkcija mežnarja vključuje odgovornost za prostor, skupnost in obrede.

Delo Martina Jerneja je pogosto neopazno, a bistveno: skrbi, da je cerkev čista, okolica pokošena, da zvon zvoni, da deluje elektrika. »Gledam, da vse funkcionira,« pove preprosto. Ta skrb za red razkriva držo, ki presega minimum dolžnosti. Gre za zanesljivost, ki jo skupnost prepozna in nanjo računa.

Cerkev sv. Katarine spada pod župnijo Šmihel pri Pliberku. Poleg petih rednih maš letno je priljubljen kraj za poroke in krste. Poseben poudarek ima praznik 15. avgusta, ki ga je uvedel Martinov oče. Takrat se po maši zbere okoli 140 ljudi. »Stojijo skupaj, se pogovarjajo,« pravi Martin Jernej. Iz tega se je razvila vaška prireditev, ki jo danes soustvarjajo družina, sosedje in gasilci. Verski obred se prelije v družabno srečanje, kar kaže na tesno povezanost religioznega in socialnega življenja na vasi.

Podoben značaj ima tudi srečanje na velikonočni ponedeljek. Po maši se ljudje zadržijo še nekaj ur. »Radi pridejo, tudi tisti iz Šmihela ali Strpne vasi,« pravi. S cerkvijo sv. Katarine je Martin Jernej tesno povezan. »Zelo posebna je, ker jo vidim vsak dan.«

Posebno poglavje njegovega življenja predstavlja sodelovanje pri pogrebih. V Črgovičah ohranjajo staro navado, da vaščani sami pokopljejo svoje pokojne. »Ko sem bil star 16 ali 17 let, sem že kopal prve grobove. Danes tudi organiziram, če kdo umira,« pripoveduje. Ta praksa ima močno skupnostno dimenzijo: smrt ni odmaknjena v institucionalne okvire, temveč ostaja del skupnega življenja. Ob tem Martin Jernej ne skriva teže teh izkušenj: »Tudi tragedije so. Pokopal sem že tri, ki so bili mlajši od mene.« »Vera me drži pokonci. Če ne bi verjel, da so naši pokojni na boljšem, bi bilo veliko težje.« Vera ni ideološka drža, temveč eksistencialna opora. Vsak večer molijo skupaj z otroki. Tudi to je prinesel Martin Jernej iz lastnega otroštva.

Martin Jernej je po poklicu kmet. Na domačiji, po domače Šotor, kjer je odraščal že njegov ded, danes skrbi za 4.800 piščancev. Njegova pot ni bila enostavna: delal je v industriji, tudi v Nemčiji, nato pa se vrnil in prevzel kmetijo. Po očetovi smrti je prevzel odgovornost za celotno gospodarstvo in družino. »Vse sem si moral sam naštimati,« pravi Martin Jernej.

Delo na kmetiji razume kot vir moči: »V naravi dobim energijo. Ko vidiš, kaj si naredil, in so ljudje zadovoljni, gre lažje naprej.« Tu se kaže povezava med delom, smislom in notranjim ravnovesjem.

Ob tem je Martin Jernej izjemno dejaven tudi v skupnosti, predsednik vaške skupnosti je, sodeluje pri gasilcih, poje v moškem zboru Kralj Matjaž iz Libuč. Aktiven je pri sedmih društvih, sodeluje tudi pri cerkvenem finančnem odboru in pomaga pri obnovi cerkve svete Katarine. Pogosto je posrednik med župnikom in izvajalci, kar kaže na zaupanje, ki ga uživa.

Zanimiv vidik njegove osebnosti je ustvarjalnost. Doma ima majhno delavnico, kjer izdeluje lesene izdelke. Tudi križ za cerkev sv. Katarine je naredil s svojimi rokami. Ta kombinacija praktičnosti in ustvarjalnosti dopolnjuje njegovo podobo kot vsestranskega človeka.

V središču njegovega življenja pa ostaja družina. Z ženo Milico sta poročena deset let, skupaj imata tri otroke. »Pomembno mi je, da so otroci doma, da imajo svobodo, kot sem jo imel jaz,« poudarja. Njegov pogled je nekoliko kritičen do sodobne naglice in digitalizacije: zagovarja preprostejši način življenja, bližje naravi in odnosom.

Na vprašanje o vrednotah odgovarja neposredno: poštenost, odprtost in pripravljenost na pogovor. »Kar me najbolj moti, sta pohlep in zavist,« dodaja. Njegov poudarek na dialogu kot načinu reševanja napetosti kaže na zrelo razumevanje skupnostnega življenja.

Nedelja ima zanj poseben pomen: »To je dan miru. Da si z družino, da se ustaviš.« V času, ko se delo razteza čez ves teden, takšno razumevanje nedelje ponovno odpira vprašanje ravnovesja med delom in počitkom.

V ospredju življenja Martina Jerneja je zadovoljstvo. Zanj ne pomeni imeti vedno več. Pomeni ceniti to, kar je. Majhne stvari. Opravljeno delo, čas z družino in prijatelji. Prav v tem je njegova moč: da zna biti hvaležen in ostati preprost. »Če bo šlo tako naprej kot zdaj, sem zelo zadovoljen.«