Na snemalcu bodo sekunde napovedovale nov čas. V nekaj stotinkah bo preteklo 32 minut in v pogovoru s Karlom Smollejem še vedno ni bilo postavljeno prvo vprašanje. Za mizo na njegovem domu na Bistrici v Rožu je Karl Smolle sredi spominov. Trenutno je »farovški Karli« še v farovžu v Škocjanu, nato na Plešivcu, potem v Celovcu in na Gospe Sveti. To je še pred letom 1959, preden se je srečal z Joškom Tischlerjem, po katerem je poimenovana nagrada, ki jo bo v kratkem prejel.

Pa poglejmo, kaj je do sedaj povedal. Spomnil se je strica župnika Jožefa Kogleka pri katerem je delala njegova mama in je z njo prišel tja iz Šmarjete v Rožu. »Ta mi je predvsem pokazal eno: treba se je seveda ozirati na ljudi, ampak ne v tem smislu, delati po njihovi volji, temveč da imaš svoje mnenje, svoje prepričanje ter da greš čisto mirno po poti, o kateri si prepričan, da je pravilna.« In že v drugem razredu ljudske šole se je naučil naslednje drže: »To, kar moreš prispevati k skupnemu, prispevaj tudi, če si otrok.« In k temu je prišlo še nekaj, za kar ga je spodbudila mama: »Mama me je naučila: Ne smeš samo govoriti, moraš tudi nekaj narediti.« To pa je prišlo takole: V drugem razredu ljudske šole je bil v razredu tudi fant, ki si je težko delal. Včasih je zlil črnilo, njegov zvezek je ime cel kup na robu pregubanih listov in če ga je učiteljica okregala, je naredil v hlače, ščipala ga je v lice. Z njim je imel usmiljenje. Ni mu bilo vseeno. Ko je prišel domov, je to povedal mami, ki je kuhala, in gotovo ni imela časa, da ga posluša. Pa mu je rekla, da bi dal mir: »Kaj to meni praviš, učiteljici povej«. To je nosil tri dni v sebi in ko je učiteljica tega sošolca spet kregala, ji je rekel: »To pa ni lepo, gospa učiteljica, kar delate z njim.« V farovžu pa se je naučil še nečesa. »Mi vsi delamo na skupnem projektu, ki mu je ime: farovž, cerkev, verniki.« Za Karla Smolleja je potem skupni projekt postalo delo za narodno skupnost. Zaveda se, da »nihče o meni ni rekel, da sem zgleden fant«, vendar »sem zgleden samo v tem, da nisem pustil ležati kamna na kamnu tako, kot je bil. Zame je bilo jasno, če ga lahko prestavim, ga bom prestavil.« In še nekaj je bilo zanj pomembno: »Malodušnosti mora biti konec. Če lahko nekaj naredim, moram to tudi storiti in ne tarnati.«

Smollejeva izpiljena govorniška zmožnost in duhovito pripovedovanje tudi o koncu šolanja sredi trimestra v četrtem letniku na Plešivcu in njegov prihod v Celovec in nadaljevanje šolanja na Slovenski gimnaziji ter politično delovanje za narodno skupnost doma in na Dunaju, enostavno še niso dopustili prvega vprašanja. Pa se že pojavi oseba prvega vprašanja v stavku, ki ga pove tako mimogrede: »Sem zadnja sponka med generacijami Joško Tischler, Vinko Zwitter, prelat Aleš Zechner – vse te ljudi sem še doživel v aktivnem odnosu do mene osebno ter v slovenskih cerkvenih vprašanjih, v vprašanjih politike in kulture.« Zdaj je čas za obligatno vprašanje vsakemu Tischlerjevemu nagrajencu ali nagrajenki.

Prejeli boste pomembno odličje narodne skupnosti Tischlerjevo nagrado. Ob tem najprej obligatno vprašanje: Kakšen je vaš spomin na Joška Tischlerja, ste se z njim osebno srečevali in kakšnega imate v spominu. Kaj je pomenil in pomeni za narodno skupnost?

Karel Smolle: Ko sem leta 1959 moral Plešivec po tamkajšnjem mnenju zapustiti zaradi disciplinskih težav – sam moram dodati, da disciplinskih težav nisem imel, imel sem pa vedno eno stališče – me je nagovoril Joško Tischler, da naj nadaljujem šolanje v petem razredu Slovenske gimnazije. Od takrat dalje sem se z njim vsak teden najmanj dvakrat na teden srečeval pri njem doma. Na Slovenski gimnaziji, kjer je bil ravnatelj, sem se čudil, da dijaštvo ni organizirano. Zame je bilo jasno, da je treba ustanoviti dijaško organizacijo. In sicer po zgledu Slovenske dijaške zveze v Ljubljani, ki je imela dve veji, eno visokošolsko in eno nižješolsko. In sem s somišljeniki ustanovil Koroško dijaško zvezo za dijake, visokošolska je spodletela, ker so klubaši ostro protestirali, češ da so oni nadstrankarski, meni pa je edino šlo za povezovanje srednješolske in visokošolske mladine. In ob tem sem osebno spoznal Tischlerja, ki mi je pri pripravi statuta popravil in dopolnil kako pasažo.

Od takrat je bil Joško Tischler meni močen svetovalec v konkretnih političnih zadevah in ne pomeni, da sem se vedno strinjal s Tischlerjem. Za narodno skupnost je Tischler pomenil osebo z največjo sposobnostjo integriranja vseh elementov slovenske narodne skupnosti od srednje levih do desno konservativnih. Vsi so Joška Tischlerja imeli za voditelja koroških Slovencev. Za nas dijake je bil neosporavana osebnost. Neosporavan pa ne pomeni, da se nismo z njim sporekli. Zgodilo se je, da smo na Slovenski gimnaziji izvedli stavko. Bil je zelo jezen, tudi name osebno, kljub temu smo bili z njim v dobrih odnosih, ampak ne v smislu, da ne bi bili kritični.

Da bi prišel v avstrijski parlament po dolgem času spet koroški Slovenec, to je bila dolgoletna želja. Z vami se je uresničila. Kaj je to naredilo z vami in kaj z narodno skupnostjo?

Karel Smolle: Ne morem pomagati, ena mojih sposobnosti je bila in je, če je kaka priložnost, jo izrabim. In ko so se zeleni začeli zbirati, so obiskali vse vodilne koroške Slovence. Od nekaterih so bili zelo razočarani. Srečali so se tudi z menoj in so rekli, da so pripravljeni dati mesto kakemu koroškemu Slovencu. Pripravljeni smo podpisati pogodbo, da lahko v vprašanjih, ki zadevajo narodne skupnosti, glasujete avtonomno. To pogodbo smo podpisali in zame je bilo jasno, to je gibanje, ki je izpolnjuje dva pogoja: enkrat je sveže, ni črno, ni rdeče in drugo: imeli so določen posluh za človekove pravice. Tu sem videl, to je tisti predalček, kamor jaz lahko potisnem zadevo koroških Slovencev in pozneje tudi vseh drugih avstrijskih narodnih skupnosti. Bil sem pa tudi jasen, da želimo imeti zagotovljen mandat. Ko sem bil izvoljen v parlament, sem bil zelo vesel, veseli so bili tudi koroški Slovenci in Slovenke, vladala je prava evforija. Po domače bi rekel, da se je evforija splačala, kajti izkupiček je viden tudi danes.

Nekaj pa je bilo tudi jasno, v parlamentu nisem moral biti dober samo na področju, kar zadeva narodne skupnosti, zanimiv sem moral postati tudi kot govorec in predlagatelj na drugih področjih. Ko sem si pridobil pozicijo, da je to en resen človek, ki obravnava tudi druge pomembne teme in da ne gre samo za manjšine, temveč tudi za širše gledanje šele potem sem mogel določene kompromise najti v zadevi šolstva, radia in televizije, Trgovske akademije in še česar. Moraš si pridobiti dobro ime in na osnovi tega lahko skrbiš za lastno skupino. Zame je bilo od vsega začetka pomembno, da sem imel na vidiku vse avstrijske narodne skupnosti.

Vedno je tako. To je poslanec in to je posoda. Kaj je notri in kaj bo iz tega, še ni jasno. Pomembno je, da je okusno, kar je not, in da je sploh kaj not. Funkcija sama ne pomeni nič, če je ne izpolnjuješ. Še enkrat na glas poudarjam: brez sodelavcev, kot so bili Marjan Pipp, Rudi Vouk, Rihard Grilc, Sabina Grilc-Zwitter, uspeha, ki sem ga imel, ne bi bilo. In tudi tu je bilo pomembno, da sem k sodelovanju takoj pritegnil mlade. Skupaj smo ustvarjali. Pri takem delu je potrebno zbrati skupino, ki je kritična, ki ti pomaga in z veseljem dela, prav to se je zgodilo. Zato sem bil po mojem v parlamentu kar uspešen, tako v prvem in kot tudi v drugem mandatu.

Odločitev vstopiti v sosvet v narodni skupnosti je bila močno osporavana. Vendar ste na to pristali, ker ste zanjo lahko še pred vstopom nekaj iztržili. Rekli ste, če bo Dvojezična trgovska akademija in če bo slovenska televizijska oddaja, gremo v sosvet. Kaj vas je to naučilo?

Karel Smolle: Ko sem kandidiral za zelene, je bilo glavno spet znano tarnanje koroških Slovencev. Kaj pa bo samo eden. Eden ničesar ne bo mogel premakniti. Bodo vsi proti tebi glasovali. Pa sem rekel: mogoče, še ne vem, še nisem bil v parlamentu. Pa so rekli to je »ibrčno«, pomembneje je, da socije podpremo, tam imamo vsaj nekaj od tega. V glavnem, kako bi rekel, je tale malodušnost v narodni skupnosti skoraj prirojena in prišita na dušo. Zelo redko sem slišal: pomagali ti bomo. Že vnaprej so razlagali, kako eden nič ne more, kar pa sploh ni res. Ker enega, ki nastopi, ga morajo poslušati in kdaj posneti tudi za radio in televizijo. Ne morejo mi jezika zavezati. Večina se je kljub temu veselila in predvolilni boj je bil poln pomislekov. Če kdo išče zaveznike, potem ni »koj sam«. Tipična je tudi miselnost koroških Slovencev: samo če zvezni predsednik nekaj reče ali napiše, to je nekaj. Vendar to, kar spreminja svet, se dogaja predvsem na občinski ravni in tudi še na deželni ravni. Sam sveta nisem spremenil, ampak v določenih točkah sem tako uspel, da imamo danes od tega koristi ne le mi koroški Slovenci, ampak tudi druge narodne skupnosti. Samo vizijo potrebuješ in dela se je treba lotiti.

Vaše delo v parlamentu je bilo osredotočeno na krepitev položaja avstrijskih narodnih skupnosti, seveda s posebnim poudarkom na koroške Slovenke in Slovence. Kaj pravite o odločitvi, ki so jo vzeli na znanje člani slovenske narodne skupnosti v sosvetu, da Nedelja, ki bo kmalu praznovala 100-letnico izhajanja, iz medijske podpore za narodne skupnosti ne dobi prav nobene podpore. Ali ne bi morali imeti na obzorju vseh medijev?

Karel Smolle: Vloga, ki jo pri nas igra Nedelja za ohranjevanje slovenskega jezika na Koroškem, je izjemna. Pri Nedelji gre vedno tudi za vprašanje drže. Nedelja je zame slovenski koroški časopis, ki je absolutno potreben enake podpore kot vsaki drug časopis. Je to pametna drža naših zastopnikov v sosvetu? S tako držo, da Nedelje naši zastopniki v sosvetu niso podprli, se ne strinjam.

Ob neki priložnosti ste izjavili, da niste šli v politiko, da bi bili ljubljeni, temveč da bi kaj premaknili. Koroški Slovenci in Slovenke so vas v parlamentu videli kot svojega in neke vrste orodje, s katerim je mogoče kaj premakniti. Kako vam je šlo, če ste v narodni skupnosti za odločitve poželi neodobravanje ali vam je pihal v obraz kar močan veter nerazumevanja?

Karel Smolle: Kadar se zgodi to, da ti piha v obraz močan veter nerazumevanja za delo, ki ga načrtuješ, je pomembno takoj preveriti, ali sem res na napačni poti. Kritika zame ni pomenila, zdaj pa imam jaz še bolj prav. V šolskem vprašanju je bilo že tako, da sem se vprašal, ali s svojim početjem delam prav. To se moraš vprašati in kritika, hvala Bogu sem bil deležen toliko nepotrebne in prazne in slamnate kritike, da tudi danes, ko gledam nazaj, je škoda časa ukvarjati se s takimi opazkami. Slovenski vestnik je imel vsak teden en članek, v katerem je opisoval, kako izdajam slovensko narodno skupnost.

V šolskem vprašanju sem mnenja, da sem se pravilno odločil. Ene stvari pa nisem dosegel, to je zapis v zakon o konkretnih pogojih evalvacije dobrega ali slabega pouka. To je gotovo nekaj, čemur tedaj nisem posvečal toliko pozornosti, ker sem mislil, da so povsod učitelji in je njihova skrb, da bodo dobro poučevali. V zakon bi morala biti sprejeta paritetna komisija, ki ugotavlja, ali učitelji glede slovenščine dejansko naredijo to, kar bi morali narediti. Tisti, ki se na novo učijo, bi morali znati reči »dober dan«, tisti pa, ki že znajo slovensko in bi morali biti usposobljeni napisati spis v slovenščini.

Vaš največji politični neuspeh in kakšne temelje je treba zasaditi še zastaviti za dobro prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem?

Karel Smolle: Moj največji neuspeh je, da mi v času svojega parlamentarnega dela ni uspelo uveljaviti demokracije v okviru političnih organizacij koroških Slovencev. To me zelo boli, kajti demokracija omogoča sodelovanje, hkrati pa pokaže tudi posledice nesodelovanja. Nimajo samo tisti odgovornost, ki gredo na volitve, temveč tudi tisti, ki ne gredo na volitve.

In s tem smo že pri temeljih. Naslednji trije bi kazali, ki bi nakazali kam hočemo. 1. Izvoljeno demokratično zastopstvo in do omejitev mandata za največ dve periodi. Da do tega pride, ima škarje v rokah Slovenija. Lahko bi rekla: do danes ste za nas reprezentativne organizacije, od jutri dalje pa ne več, pogovarjali se bomo samo še z demokratično izvoljenim zastopstvom. 2. Ne sme biti otroka na dvojezičnem naselitvenem ozemlju, ki ne bi bil deležen dvojezične oskrbe v dvojezičnem vrtcu in jaslih. 3. Nujno je treba ustvariti mrežo animatorjev, ki pomagajo, če tega društva ne zmorejo, pri ustvarjanju prostorov, kjer otroci lahko uživajo v slovenskem govornem okolju, se pogovarjajo med seboj slovensko ali se jim slovensko okolje ponuja pri drugih dejavnostih.

Ko je Slovenija postala lastna država ste bili tako rekoč njen prvi ambasador v Avstriji. Kaj ste takrat lahko storili za Slovenijo in kaj je vam ob pogledu na slovensko narodno skupnost ni uspelo?

Karel Smolle: Dimitrij Rupel in Lojze Peterle sta leta 1990 pristopila na Dragi k meni in me vprašala, če bi bil pripravljen biti tako rekoč podaljšana roka Dunaju za nastajajočo novo Slovenijo. To ponudbo sem sprejel in takoj, ko je bil mandat končan leta 1991, sem dobil dekret Peterletove vlade, da naj zastopam vlado Republike Slovenije v Avstriji. To sem tudi storil z odobritvijo z avstrijske strani. Seveda ni bilo težko te pozicije izkoristiti tudi zato, ker sem bil na koncu zunanjepolitični govorec zelene frakcije in s tem imel že kup omrežja, ki sem se ga lahko poslužil in precej dobro prijateljstvo iz davnih časov z zunanjim ministrom Aloisom Mockom. Tako mi je lahko Slovenija na desno uho povedala in sem jaz to povedal naprej Mocku, on pa odločilnim ministrom v Nemčiji, ki je imela najmočnejši vpliv na druge. Ob tem pa sem kljub temu, da je bila polovica Evrope proti razdružitvi Jugoslavije le zmogel prepričati, da je pametno, da se spopadi preselijo za nekaj sto kilometrov stran od avstrijske in italijanske meje. Seveda so mi pri tem pomagali tudi stiki, ki sem jih imel do držav, ki so vedno predsedovale Evropski uniji. To je bila sreča, ki jo je država Slovenija imela. Bil sem slučajno na tistem mestu, ki ga je Slovenija potrebovala. Bil sem kolešček, ki se je vrtel in je tako vrtel tudi druge elemente v Evropi. Bilo je srečno naključje. Naključje pa spet pomeni, da moraš izkoristiti možnosti. Jaz bi se lahko igral ambasadorja, sedel na stolu in sprejemal stranke. Toda moj značaj je takšen, da sem šel tudi v sporne debate. Nisem sedal na svojem stolu in čakal in tudi diplomatski kodeks zame ni veljal.

Kar pa mi kot zastopniku Slovenije ni uspelo, je, da bi vprašanje slovenske manjšine tako zasidral v slovenski zunanji politiki, kot bi si to vprašanje zaslužilo. Moje mnenje je bilo vedno, da ne potrebujemo ministra za Slovence. Takoj ko smo imeli mi kot narodna skupnost nastop pri drugih ministrih, rečejo: to se pa morate zmeniti z ministrom za Slovence po svetu. S kom naj se sreča v Avstriji minister za Slovence po svetu? S kulturnim ministrom, morda. Z zunanjim ministrom? In če se bo srečal z zunanjim ministrom, ga bodo takoj vprašali, kaj pa s krškim? In kaj bo rekel? Prva brazda je odločilna, te pa v tem vprašanju nisem prav zaoral.

Nekateri trdijo, da sta star politični maček. Pa se je vse začelo z Miškom Mačkom, vašim psevdonimom, pod katerim ste pisali in izdali tudi odmevno pesniško zbirko Ujeti krik. Kaj je literata pripeljalo v center avstrijske politike?

Karel Smolle: S Florjanom Lipušem sva se srečala na pogrebu in sem mu tedaj zaupal: Florjan, mislim da imam talent za poezijo in literaturo, ampak slabše kot v literaturi nam gre v politki. Zato bom šel v politiko.

Z izdajo prve številke Mladja se je začel neke vrste nov razvoj slovenske poezije in proze na Koroškem in alternativno razmišljanje v literaturi. In moramo biti tudi pravični: prvo številko Mladja smo lahko izdali, ko je Mohorjeva pristala, da izkupiček prve številke lahko uporabimo za izdajo naslednje. To je v Mohorjevem odboru dosegel Valentin Inzko. Miško Maček, to je pač psevdonim kot Boro Kostanek in Niko Darle in drugih, ki so takrat objavljali v Mladju. Nam je bilo pomembno, da ljudje ocenjujejo naše pisanje po vsebini in literarni kakovosti in ne po tem, kdo je besedilo napisal in kake grehe si je že nabral. Moram pa še na nekaj opozoriti. Pripravljenih sem imel že pesmi za drugo zbirko. Ampak moje preseljevanje na Dunaju v 13 stanovanj je povzročilo, da se je ena škatla z mojimi zgodnjimi dragocenostmi izgubila in tako tudi teh pesmi ni več.

Če bi napisali knjigo, kakšen bi bil njen naslov?

Karel Smolle: Kdor čaka, dočaka.

Letos boste stari 80 let. Če pogledate na prehojeno pot od farovškega Karlija do parlamentarca in sedaj osebe v delovnem nemiru, kaj vas je življenje naučilo in kaj je za vas pomembno?

Karel Smolle: Proti delu ni zelišča. Ne moreš ga odpraviti. Če kaj ustvariš, mora nekdo nekaj uspešno kontra ustvariti ali pa bolje narediti, ampak mora nekaj narediti.