Zahomc, majhna ziljska vas z dvojezičnim krajevnim napisom, v teh dneh gre od ust do sut. Za svoje življenjsko delo za nordijski šport in delo za Športno društvo Zahomc je Franc Wiegele starejši pred kratkim prejel odlikovanje dežele Koroške.

Ko ga dosegajo prve čestitke, je že spet na zahomški skakalnici. »Nekdo mora narediti,« pravi počaščen trener, ki je že 70 let aktiven v športu – 55 let od tega v nordijskih disciplinah.

Več ko 170 skakalk in skakalcev je treniral Franc Wiegele. Med njimi tudi zelo znane zahomške orle. Franc Wiegele se rad spominja začetnih let, ko so gradili prvo skakalnico v Zahomcu. Že kot 15-letni je leta 1952/53 pomagal pri gradnji 30 metrov dolge skakalnice. Istega leta so uradno registrirali »Športno društvo Achomitz/Zahomc«. Ustanovitelji so bili Franc Wiegele, starejši brat Janko Wiegele, Hanzi Millonig, Franc Schnabl in Franci Zwitter. Prve zahomške skakalce, med njimi tudi sedanji trener nagrajen Franc Wiegele, je treniral Ljubljančan Janez Saksida. »S krplkjami smo tedaj tlačili sneg in smo uštimali skakalnico. Tako smo začeli in prva tekma v novem letu 1954 je bila uspešna. Trikrat sem skpčil in trikrat sem padel, pa mi ni škodovalo. Če človek kaj hočeš, vse narediš, da uspe.«

Rad se Franc Wiegele tudi spominja časa, ko je treniral s štirimi fanti, ki so postali svetovno znani: Hans Wallner, Sepp Gratzer, Hans Millonig in Karl Schnabl. Ko je zmagal domačin Karl Schnabl leta 1976 pri olimpijskih igrah v Innsbrucku, so zahomški fantje, skakalci in trener sedeli v Petrovi hiši pred pečjo in gledali tekmo na televiziji, se spominjata Franc in soproga Lojzca Wiegele. »Izbo sem morala večkrat pobrisati, ker so fantje prinesli smuči k nam v hišo in so se tukaj srečavali, jedli in trenirali,« pripoveduje gospodinja.

Lojzca Wiegele spremlja moža medtem že 60 let, junija bosta obhajala diamantno poroko. Pozimi Franc ni bil veliko doma. Ves dan je bil na skakalnici ali na poti s skakalci pri raznih tekmah v Avstriji, Sloveniji, Nemčiji in na Češkem. Treniranje ni bilo vedno enostavno in se je čez desetletja zelo spremenilo, pravi Franc Wiegele. »Vsak dan smo bili skupaj, vmes sem le bil doma, da sem nakrmil živino. Načrta za trening nismo imeli. Če je bilo dosti snega, smo trenirali v snegu, če pa ne, smo pa kaj drugega naredili.« Kegljali so, igrali nogomet in šli so se kopat v kopališče v Bad Bleiberg. »Ker so puabi vedno skakali z roba v vodo, so nam prepovedali, da spet pridemo, in to za tri mesece,« se smeji eden izmed ustanoviteljev športnega društva.

Več ko 70 let je Petrova hiša v sredini Zahomca že izhodišče in središče skakalcev, čeprav je ŠD Zahomc od leta 1998 naprej doma tudi v večnamenski hiši v tako imenovani šiši. Tam je vse na voljo za skakalke in skakalke, tam delujejo trenerji in funkcionarji in tam tudi danes še pripravlja Franc Wiegele opremo in voska smuči. In vsak dan je vsaj eden od družine na domači skakalnici.

Franc in Anni Wiegele imata pet otrok, devet vnukov in vnukinj in eno pravnukinjo. Vsi so odraščali na domači skakalnici. Vsak iz družine Wiegele je podpiral očeta in športno društvo na ta ali oni način. Eni kot skakalci, drugi pa na domači kmetiji. Dolga leta so pri športnem društvu trenirali le fantje. Vnukinja Sonja je kot triletna deklica začela skakati. S tem so se odprla skakalna vrata tudi za deklice, ki trenutno niso manj uspešne kot fantje. Kot trener je ponosen Franc Wiegele na vnukinjo Hannah Wiegele, Julijana Šmida in na Daniela Tschofeniga. Vsi trije člani društva so trenutno zelo uspešni na tekmah. V 70-ih letih se je marsikaj spremenilo. Od 37 skakalnic na Koroškem, na katerih je bil Franc Wiegele, je ostalo le dvanajst. Spremenila se je tudi oprema skakalcev. »Svojčas so bili oblečeni le s puloverjem in kapo. Danes je vse drugače,« se spominja in dodaja, »kar se ni spremenilo, je, da mora dober skakalec znati dobro smučati. Preden začneš s skoki, moraš res znati dobro smučati.«

Iz nič je pred 70-imi leti v Zahomcu nastalo nekaj svetovno znanega in pomembnega. Franc Wiegele je od vsega začetka vključen in tudi ena izmed gonilnih sil in duša športnega društva Zahomc. Sam se opisuje kot zelo kritičen človek, vsaj pri določenih stvareh. Rad dela v ozadju in vedno spet poudarja, da je treba po tihem priti naprej. »Lepo je, če dobiš aplavz. Tedaj se poklonim in se zahvalim.« Priznanja in lepih besed Karla Schnabla in deželnega glavarja Petra Kaiserja ob podelitvi nagrade za življenjsko delo se veseli. »Najlepše je, če dobiš aplavz. Tedaj se je treba pokloniti in zahvaliti. Vse drugo ne trpim.« Za prihodnost si želi zdravja in »da bom enkrat mirno in fajn zaspal.«

Alexandra Praster