Jože Kopeinig je pretekli teden predal po 56-ih letih vodstvo Misijonske pisarne na Dušnopastirskem uradu v Celovcu v roke Hanzeja Rosenzopfa. V ta namen se je srečal tudi z uslužbenci Dušnopastirskega urada, Katoliške akcije in Nedelje. Najprej so se zbrali, da se zahvalijo v kapeli Mohorjeve hiše za to dolgo obdobje rodovitnega dela z božjim spremstvom.

V imenu sodelavcev se je Jožetu Kopeinigu v govoru zahvalila glavna urednica Nedelje Mateja Rihter, ki ja zastopala odsotnega vodja Dušnopastirskega urada Andreja Lampichlerja. Povedala je tudi to: »Danes smo se tukaj v kapeli zbrali, ker je prišel poseben čas, in sicer čas, da se vam iskreno zahvalimo. Kar šestinpetdeset let ste z vso zavzetostjo in velikim navdušenjem vodili Misijonsko pisarno. Ob vsem svojem širokem delovanju na mnogih področjih ste velikokrat rekli, da so vaša prva ljubezen misijoni. Sami ste se odločili, da boste to nalogo predali, pa kljub temu vidimo, da vam je težko. Je čas sprejemanja in čas oddajanja. In je čas, da se ozremo nazaj na vaše delo. Brez vas Dušnopastirski urad, Katoliška akcija in Nedelja ne bi bili to, kar so. Imeli ste ideje, a to še ni dovolj. Vi ste ideje tudi uresničili. Vaše zaupanje v ljudi je omogočalo rast. Imeli ste že kar nekaj voditeljskih nalog v naših uradih, bili ste vodja Dušnopastirskega urada in glavni urednik Nedelje. Povsod ste znali razbrati znamenja časa, posodabljati in nato poiskati dobrega naslednika. Za svojega naslednika kot glavnega urednika Nedelje ste našli Hanzija Tomažiča, kot vodja Dušnopastirskega urada pa Jožeta Marketza, sedanjega škofa. Tudi naslednika za Misijonsko pisarno ste izbrali sami. V Hanzeju Rosenzopfu ste našli nekoga, ki sledi Don Boskovemu zgledu in živi za mladino in misijone. Prav salezijanci so pričeli prve misijonske akcije na Koroškem in lepa simbolika je, da sedaj misijonsko pisarno prevzema salezijanec. In krog se sklene.

Kot rektor Doma v Tinjah na obiske sprejemate mnoge slovenske misijonarke in misijonarje. Upamo, da boste to počeli še naprej. Ne sprejemate pa samo slovenskih misijonark in misijonarjev, spletli ste prijateljske vezi z vsem svetom. Z mnogimi akcijami ste nagovarjali dobrotnice in dobrotnike na Koroškem, da darujejo in vedno znova poudarjali, da so finančni darovi za misijone pomembni in dragoceni, prav tako pomembna in dragocena pa je molitev. Misijonarke in misijonarji so zaupali v vas in res jih niste pustili na cedilu. Pomoč, ki ste jo z Misijonsko pisarno pošiljali njim, je obrodila sadove in pomagala mnogim, za katere skrbijo: možem, ženam in otrokom. Najboljši primer za to je Akamasoa, vas, kjer deluje Pedro Opeka. Ljudem daje delo, omogoča jim, da si sami zgradijo hiše za svoje družine, s tem jim kaže smisel in jim vrača dostojanstvo. Na vaše povabilo je pred nedavnim obiskal Slovenijo in Koroško, s čimer je dokazal veliko povezanost z vami. Iskreno je pripovedoval, kako ga ljudje čakajo po sv. maši in mu rečejo: »Lepo si govoril, misijonar. Sedaj pa nam pomagaj.« Lepe besede pač niso dovolj, potrebno je delo. Vi se dela nikoli niste branili, prej obratno, skoraj vam ga nikoli ni dovolj. Ob tem se vedno zanašate na Boga.

V imenu DPU, KA in Nedelje se vam zahvaljujem za vse delo in pomoč, za vse lepo in dobro, kar ste storili na svoji življenjski poti. Seveda se z vsem nismo vedno strinjali, včasih so bili pogovori bolj glasni, a vendar je vaša vrlina, da ste odprti tudi za druga mnenja in da niste zamerljivi. Radi sprejemate in obiskujete starejše, znate poslušati tudi otroke in mlade, v svojem prijateljskem krogu imate zdrave in bolne, verne in pobožne, a tudi take, ki dvomijo in take, ki so razočarani nad Bogom in ljudmi. Znate si vzeti čas, saj večkrat citirate misel, da »ljubiti pomeni imeti čas«.

Predaja Misijonske pisarne s 1. majem je zelo velika prelomnica, pa vendar to ni slovo od naše skupnosti. Spoštovani gospod Kopeinig, vedno ste prisrčno dobrodošli pri nas, brez odgovornosti bo še več časa za pogovore, ki bogatijo. Takšne prelomnice nam tudi omogočajo, da pogledamo na svoje življenje s širše perspektive.«

»Kdor hoče delati za misijone, mora za to goreti.«

Besed tudi Jožetu Kopeinigu ni zmanjkalo. Spomnil se je začetka, ko je prevzel misijonsko pisarno. Za to njegovo novo poslanstvo ni dobil drugega nasveta, kot to, da bo že šlo. Ko je prvič sedel za pisalno mizo in videl mimo okna hoditi mlade ljudi, se je počutil kot ujetega v pisarni. Ampak vedel je eno: »Kdor hoče delati za misijone, mora za to goreti.« To je veljalo zanj, in velja sedaj tudi za njegovega naslednika Hanzeja Rosenzopfa, ki mu je dal na pot še eno dobro misel. »Ne sprašuj vedno drugih, ampak delaj to, kar misliš, da je pomembno. Jaz tudi nisem drugih veliko spraševal, ampak sem delal po svojih uvidih in se prepuščal božji previdnosti. Če delaš po tem, kar ti narekuje srce, potem je to prava pot.« Kopeinig pa je izrazil tudi veselje in zahvalo nad delom, ki ga opravlja nova asistentka Misijonske pisarne Rozi Kummer-Pasterk, ker ne izgubi pregleda.