V čast in veselje mi je, da smem danes v Domu v Tinjah na tem mestu zaznamovati začetek jubilejnega leta Nedelje in to kar iz več razlogov. Najprej ker je to hiša Sodalitete. Kot smo že ravnokar slišali, je Sodaliteta svojo dušnopastirsko poslanstvo vedno povezala tudi s skrbjo za slovensko besedo in Nedelja je bila skozi vsa desetletja, odkar obstaja eden izmed ključnih dejavnikov tega prizadevanja in so prav skrb, zavzetost in spremstvo slovenskih duhovnikov na Koroškem odločilno pripomogli, da danes lahko obhajamo ta častivredni jubilej. Drugi razlog ima opraviti s hišnim gospodarjem tega kraja, rektorjem Jožetom Kopeinigom, ki je v ključni prelomnici časopisa v sredini tega obdobja spoznal znamenja časa in z vizionarskim prepričanjem in konkretnimi dejanji postavil časopis na trdne in neomajne temelje, ki so prestali vse pretrese neštetih izzivov, s katerimi se soočajo vsi mediji v vrtiljaku sprememb digitalnega časa. Zato smo mu lahko le iz srca hvaležni in se iskreno veselimo, da lahko z njim skupaj začenjamo rajžo v naslednjo obdobje Nedelje. Toda o tem pozneje. Dovolite, da navedem še tretji razlog svojega veselja: Dom v Tinjah je tudi hiša, kjer se je – takrat kot civilni uslužbenec – začela moja zgodba z Nedeljo, ki je trajala celih 37 let in je zaznamovala moje življenje v vseh ozirih, tako poklicno kot tudi zasebno.

100 let je v novinarstvu, ki se že od same definicije hrani z novim, aktualnima, ažurnim, prava večnost. In mi lahko verjamete, da smo se ne samo enkrat, temveč vedno znova na uredništvu spraševali: Bomo doživeli 100-letnico Nedelje? Vzlic enkrat glasnejših, enkrat bolj tihih debat in razmišljanj o smiselnosti in gospodarski osnovi časopisa, so me včasih grabili dvomi in malodušje. Pa sem si priklical v spomin tisto rundo duhovnikov na Zilji, torej na skrajnem robu dvojezičnega ozemlja, ki so enkrat, tako po novem letu 1926, sedeli v župnišču v Borljah, šest jih je bilo in je prav, da jih prikličemo tukaj v naš spomin: Ivan Lučovnik, ki je postal prvi urednik, je zbral okrog peščico somišljenikov, to so Tomaž Ulbing, Valentin Limpel, Valentin Podgorc, Anton Benetek, Štefan Singer, Franc Uranšek). Sklenili so to, kar je zapisano v prvih stavkih premierne Nedelje: »Že dalj časa čutimo na Koroškem potrebo svojega izključno verskega lista v slovenskem jeziku. Pričujoča prva številka Nedelje je poizkus tem željam in potrebam ustreči. Sprejem in odmev, ki ga bo list med ljudstvom našel, mu bode kazal nadaljnjo pot«. Kdo bi si mislil, da bo ta pot vodila do današnjih dni. Zadržanost v teh vrsticah si razlagam iz težavnih okoliščin tega začetka. Pomislimo: koroški plebiscit z vsemi za slovensko duhovščino dostikrat bolečimi osebnimi posledicami je bil šele pred dobrimi petimi leti. Nekateri, ki so sedeli v tej rundi, so doživeli celo osebno fizično nasilje. Vsepovsod je kazalo, da so že takoj po izidu plebiscita izpuhtele obljube po enakopravnosti in so bili koroški Slovenci, zdaj večinoma brez intelektualnega vodstva, izpostavljeni sovraštvu in maščevanju in pri razmišljanju o prihodnosti Slovencev na Koroškem je bilo več vprašajev kot klicajev. Pa tudi položaj mlade avstrijske republike, ki je bila tako rekoč skromni ostanek mogočnega cesarstva sredi Evrope, je bil negotov. Šele leto prej so uvedli šiling in so tako zaustavili hiperinflacijo. Na obzorju pa so se že kazala prva znamenja svetovne gospodarske krize, ki je kar kmalu zaostrila družbene razmere in ponovno spravila na dan demone nasilja in sovraštva. Pa tudi nekaj čisto praktičnih vprašanj se je pojavilo: kako pridejo manuskripti v tiskarno? Kje sploh se tiska? Pa so le rekli in sklenili – naredimo, poskusimo. In mreža bliskovito razmaščujočih bralcev, zavzetih duhovnikov in pomočnikov po vseh farah je nosila optimizem in vizijo, ki se je najbolje kazala v samem imenu novega časopisa: nedelja!

V svojem drugem življenju imam veliko opraviti z znamkami in marketingom. Ni mi znano veliko primerov (morda kaka zelo tradicionalna znamka), kjer bi osrednja obljuba produkta ostala nespremenjena skozi celih sto let. Nedelja! »Nedelja je prvi dan v tednu, nekaj se na novo začenja,« je zapisal Anton Rosenzopf-Jank, nekdanji izdajatelj Nedelje, sedaj referent krškega škofa. Takole razmišlja: »Na začetku ni akcija, pač pa ne-delja. Čas za prekinitev, za zavedanje, kaj nam je podarjeno in naloženo, čas za praznovanje in za hvaležnost Bogu. Nedelja v besedi in sliki vabi, da prekinemo svoj miselni ritem tedna! Ta obljuba je imela moč pred 100 leti, ko je človek trdo in po navadi telesno delal, in ima moč danes, morda še bolj kot kadarkoli prej. Morda smo te dni sami videli. Med božičem in novim letom je svet za kratek čas tišji. Ni sestankov. Manj je e-pošte. Skoraj ni motenj. Prav v teh dneh se zavemo, kar nam v vsakdanjem življenju dejansko manjka: Uvrstitev. Globina. Povezanost. Namesto tega večinoma dobimo: naslove clickbait (torej naslove, ki obljubljajo več, kot držijo), minuto za minuto najnovejše novice, vsemogoče norije in polarizirajoče komentarje. Vse to redko pomaga, da se počutimo kos izzivom današnjega časa, da se počutimo med seboj povezani in da sprejemamo dobro informirane odločitve. Upam si trditi, da sta prav izročilo in pomen nedelje v povezavi z oznanjevanjem božje besede ter skrbjo za naš jezik in identiteto tisto jedro, ob katerem so se orientirali vsi, ki so kadarkoli oblikovali in krojili vsebino in obliko tega časopisa – od tiste ustanovne runde na Zilji do današnjega uredniškega tima. Mimogrede je zanimivo, da so nekateri avstrijski cerkveni časopisi z dolgo tradicijo kot npr. dunajski cerkveni list ali pa naša velika sestra »Kärntner Kirchenblatt , pozneje Kärntner Kirchenzeitung, svoje ime spremenili in se zdaj tudi imenujejo »Sonntag«, toda res šele zadnjih dvajset let.

Toda povrnimo se v prvo obdobje Nedelje, ki je trajalo vse od ustanovitve do njene prepovedi leta 1941. Pobuda ob ustanovitvi je, kot rečeno, prišla z obrobja, prva srečno naključje pa je bilo, da se je leto po študiju na Dunaju na Koroško vrnil Rudolf Blüml, prav tako Ziljan, in je v Celovcu prevzel vodenje pisarne slovenske Caritas, nekakšno predhodnico slovenskega Dušnopastirskega urada. In ta centralni urad je prevzel administracijo Nedelje, ki je tako postala glasilo Slovenske Caritas, in je kot taka kmalu postala edini kronist verskega in cerkvenega življenja med koroškimi Slovenci. Dokaj dragocene in zanimive so obširne predstavitve koroških far izpod peresa Stefana Singerja. Res pa je, da je bila Nedelja pač v duhu časa tudi list z močnim poudarkom na opozorilo o propadanju vseh vrednot, kot je zapisal zgodovinar Janko Malle ob 70-letnici časopisa. Vse bolj se zrcali v listu prav tako bližina do avstrijske stanovske države, kar ima brez dvoma opraviti s prelatom Blümlom, ki ni bil samo član koroškega deželnega zbora, temveč je imel osebne vezi predvsem z nekdanjim zveznim kanclerjem Ignacem Seiplom. Ker je prelat Blüml na škofijski ravni prevzemal vedno več služb, je skrb za Nedeljo zaupal še enemu Ziljanu – Filipu Millonigu in skupaj z Valentinom Podgorcem sta bila od tedaj tandem na čelu barke z imenom Nedelja. Po anšlusu so se razmere za izdajanje slovenskega medija le še zaostrovale, tukaj imam letnik 1940 in ob listanju moram povedati, da je vzlic vojnih razmer in pritiska nacističnih oblasti, list kar dobro »fural« skozi ta temni čas, saj nikjer ne najdemo kakega oportunističnega hvalisanja novih gospodarjev, v tem letniku lahko beremo celo o tem, da je izšla nova slovenska mašna pesmarica. Toda le nekaj mesecev pozneje je bilo konec – kot vsaka slovenska beseda v javnosti, je morala tudi Nedelja utihniti, na obzorju pa so že čakali bridki trenutki zasledovanja, izseljevanja, morenja, načrtnega izbrisanja vsega, kar je slovensko.

Glavne protagoniste Nedelje so nacistične oblasti po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 začasno zaprle, potem pa so bili razmeščeni na nemške fare. Zanimivo je, da sta bila oba tudi v prvi vrsti pri obnovi časopisa, štiri leta pozneje. Kar dve odločilni razliki pa sta bili: Nedelja je od zdaj naprej postala tednik, ki je od božične številke leta 1946 naprej uradni cerkveni list krške škofije pač v slovenskem jeziku.

Tedenski ritem in široka mreža razpečavanja Nedelje s pomočjo duhovnikov, kopice poverjenikov in častnih raznašalcev po južnokoroških farah so omogočili, da je število naročnikov kar zavidljivo raslo in je daleč presegalo število obeh na novo nastalih koroških tednikov v slovenskem jeziku. S hitro napredujočim gospodarskim okrevanjem povojnih let se je kar kmalu začel pospešen proces sekularizacije. Da je ta razvoj pri koroških Slovencih potekal počasneje, se dobro vidi ob primerjavi naročnikov med Kirchenblattom in Nedeljo, ki je bil za naš časopis vseskozi dokaj razveseljiv, če primerjamo razmerje števila nemško govoreče večine s tistim slovensko govorečih. Seveda pa je to dejstvo še povečalo odgovornost za poslanstvo Nedelje. Ne samo, da je bila marsikje edina vez do katoliške Cerkve, je bila dostikrat še edina povezave z narodnostno skupnostjo, pa čeprav je bila pač v hiši samo še zaradi babice ali dedeja. Znotraj katoliške Cerkve pa so se začele dogajati tektonske spremembe z drugim vatikanskim koncilom in posledično s koroško sinodo, ki je postavila odnos med slovensko in nemško govorečimi na nove strukturno zapečatene odnose, ki je na novo definirala vlogo laikov in posodobila cerkvene strukture. Vse to in dokaj zaostrena politična situacija v deželi pa tako imenovanem ortstafelšturmu so zahtevali tudi odgovor s strani osrednjega komunikacijskega sredstva slovensko govorečih koroških vernikov. Ko je bilo po nenadni smrti šentjanškega župnika Jožeta Vošnjaka, ki je eno desetletje vodil Nedeljo, jasno, da bo odgovornost za nadaljnji razvoj padla na Jožeta Kopeiniga, ki je takrat že operativno vodil Dušnopastirski urad. Intuitivno je prepoznal, da so za nadaljnji obstoj časopisa potrebni radikalne spremembe in novi pristopi, hkrati pa je videl, da so za to pravi trenutek, saj so tako v cerkvenih strukturah kot v družbi, kjer je v službe prihajala zlata generacija babyboom generacije, vsa znamenja kazala na razvoj in posodobljenje. Tako si je rekel, spremembe so osebe in intenzivno je začel iskati tim, ki bi mu pomagal. Najprej še bili to še duhovniki, potem pa je našel v osebi Feliksa Bistra, zgovornega in samozavestnega laika zunaj koroškega mehurčka. Skupaj sta z zavidljivim tempom začela razvijati ideje in ker je bil Jože Kopeinig vedno mož dejanj, se je Nedelja začela spreminjati tako rekoč v tedenskem ritmu: nove rubrike, nove žurnalistične zvrsti kot npr. redne tedenske komentarje s široko širino pri osebah in temah, Nedelja kot odprti dialoški oder ali velika skupna miza, kjer se smejo kresati tudi različna mnenja, recenzije, ofenzivne akcije za pridobivanje naročnikov – vse to je beseda postala, črno na belem, teden za tednom. Vse to ni ostalo neopazno, seveda je bilo tudi kaj kritike, toda Nedelja je bila naenkrat v drugi orbiti, sredi življenja in vrvenja v času, ki je bil poln optimizma in hrepenenja po novem, drugačnem. Takšna je bila situacija, ko me je nepričakovano doletelo Jožetovo vprašanje, ali se ne bi priključil projektu obnovljene Nedelje. Sam sem prej mislil, da bi bil študij publicistike prava pot preveriti moje talente za tako zahtevno nalogo, toda to se nikakor ni skladalo s hitrostjo Kopeinigovih pričakovanj in ko sem videl njegovo veliko zaupanje, predvsem pa možnost praktičnega šolanja zunaj koroških meja, sem se podal na to rajžo. Ta korak vam zdaj ne pravim pro domo, temveč ker se v tem skriva kar več naukov – zaupati mladim, ne ostajati v lastnih mehurčkih, praksa pred teorijo, povezovanje z osebnimi poznanstvi in izkušnjami. Medijska akademija, praksa pri katoliški tiskovni agenciji Kathpress na Dunaju in pa pri Družini v Ljubljani so meni in s tem tudi Nedelji skozi vsa desetletja odpirala vrata in mene ter časopis umeščala v avstrijski in slovenski medijski prostor. Nepoplačano!

S temi izkušnjami je bilo kljub moji neizkušenosti tako lažje prepoznati, kje bodo moji prvi izzivi. Seveda je bilo treba razvijati razne žurnalistične formate in najti svoj osebni stil pisanja, večji izzivi pa so bili premiki pri tehniki, pri procesih urejanja in nastajanja časopisa. Če si ogledamo celotno obdobje stotih let, lahko rečemo, da se tehnika produkcije pravzaprav ni spremenila od prvih začetkov do časov, ko sem začel kot mlad urednik. Ujel sem ravno še zadnje vzdihljaje svinčenega tiska. Tiskarna Mohorjeve je bila nameščena v Mohorjevi hiši: vsak torek mi je bilo treba samo po stopnicah dol v stavnico, kjer so izkušeni stavci žonglirali s svinčenimi črkami in zvijali oči, če sem mlad mulec predlagal še kako spremembo pri naslovu. Komplicirano je postalo, če si hotel na stran postaviti fotografijo. Fotografijo si moral oddati tri dni prej, produkcija klišejev, tako smo imenovali svinčene ploskve, je bila zunaj hiše. Vse je bilo drago in dragoceno, in si se moral trikrat premisliti, kam in kako s slikami. Ko je prišel konec glasnega in umazanega procesa, je pa tudi mene zajela nostalgičnost, ko sem videl solze v očeh tiskarjev. V stavnicah je zdaj papir nadomestil svinčene črke in črne magije navajane roke so zdaj s tankočutnimi skalpeli rezali in sestavljali papirnate stolpce, naše manuskripte pa so v posebni sobi prenašali na aparate, ki so bili prvi znanilci računalniške dobe. Še malo, pa so se računalniki selili na naše uredniške mize in se še dobro spominjam, da smo starejšega kolega lahko prepričali o novi tehniki samo tako, da je po pomoti padla sobna roža v ljubljeni pisalni stroj in ga tako naredila neuporabnega.

Naslednja stopnja so bili tako imenovani desktop publishing sistemi, kjer uredniki celotni prelom opravijo sami in v tiskarno pošljejo po elektronski pošti datoteko z gotovimi stranmi. Vse te spremembe v nekaj letih! – najpozneje tukaj bi prejšnji model – duhovniki, ki opravljajo uredniški posel poleg njihove službe in dušnopastirskih zadolžitev – prišel do svojih mej. In to je samo eno področje – digitalizacija v fotografiji, komunikacija z zunanjimi sodelavci po elektronski pošti, nove oblike rešerširanja, lektoriranje lastnih člankov – urednik mora danes biti vse, pisec, oblikovalec, fotograf, filmar, lektor in korektor. Pa je čakal še naslednji krog pospeševanja medijskega vrtiljaka – svetovni splet, kjer je bila Nedelja s samostojnim nastopom med samimi pionirji. To ima opraviti z mojimi osebnimi interesi pa tudi s srečnim naključjem v konstelaciji obeh cerkvenih časopisov. Na začetku devetdesetih let je glavni urednik Kärntner Kirchenzeitung postal Michael Maier. Dokaj ambiciozni novinar, ki je bil pozneje glavni urednik pri dunajski Die Presse, znanega magazina Stern in Berliner Zeitung in je ustanovil nešteto spletnih portalov. Imel je zaupanje škofa Kapellarija in tako je prišel do najsodobnejših računalniških sistemov in dobil o.k. škofije za novo podobo časopisa, ki mu ga je pripravil eden izmed vodilnih ameriških časopisnih dizajnerjev. Ob teh velikopoteznih korakih našega sestrskega časopisa smo v smislu enakovrednosti in dobrega medsebojnega sodelovanja tudi pri Nedelji dokaj zgodaj prišli do najsodobnejše opreme in profesionalne zunanje podobe in leta 1993 smo lahko uvedli že barvno fotografijo v časopisu, nekaj, kar za tisti čas sploh še ni bilo samo po sebi umevno. Tempo tehničnih sprememb pri medijih tudi danes ne pojema – včeraj socialni mediji, danes umetna inteligenca. Seveda se moramo danes spraševati, kam vse to vodi, saj vidimo dramatičen upad zaupanja v klasične medije, ki so vedno bolj ogroženi v obstoju, ne glede kako veliki in ugledni so bili in v katerem okolju nastopajo.

Pa smo spet tam: Uvrstitev. Globina. Povezanost. In pa Kopeinigov credo – Vsak časopis živi od zunanjeg prepiha in notranjega plamena.

Velika sreča mojega urednikovanja je bila, da je nam je bilo navrženo vse to in da nas je vseskozi nosilo zaupanje vseh treh izdajateljev. Najprej Jožeta Kopeiniga, nato sedanjega škofa Jožeta Marketza in potem Tonča Rosenzopfa-Janka.

Tako smo lahko uvrščali, šli v globino, povezovali. V tem duhu smo razvili lično zunanjo podobo, ki daje bralcem orientacijo in usmeritev. V tem duhu je nastal koncept mesečnih prilog. V tem duhu je izšel jubilejni Zbornik s portreti devetdesetih osebnosti. V tem duhu smo razvijali vsebinske koncepte. Vincenc Gotthardt s svojim posebnih posluhom za našega človeka, z desetletji obstoječimi vezmi z umetniki, s svojim fotografskim talentom. Micka Opetnik s svojo zakoreninjenostjo v podeželskem kulturnem in verskem utripu, in ker je k nam prišla prek urejevanja otroške mavrice s svojim izpiljenim čutom za vse fasete družinskega življenja, s svojim samozavestnim vnašanjem ženskega vidika v družbeni in cerkveni vsakdan. Lojze Pušenjak s svojo teološko ekspertizo, izostrenim pogledom na svetovno Cerkev in s svojim vestnim popravljanjem napak in svojo zavestjo, da je skrb za lepo in pravilno slovenščino ena osnovnih nalog slovenskega časopisa na Koroškem. Skoraj tri desetletja smo v tej sestavi tvorili uredniški tim Nedelje, kar je v tej kratkotrajni in stalno spreminjajoči se branži gotovo nenavadno.

100 let – to je več kot le številka v arhivu. To je življenjska doba štirih generacij. To je 5.217 nedelj.

Če danes mlad človek odpre Nedeljo, to stori v neprekinjeni verigi, ki sega vse do njegovega pradeda. Že 100 let se vesela vest o božji navzočnosti v našem življenju, o trdoživosti in vztrajnosti našega jezika in kulture širi iz roda v rod. V domačem slovenskem jeziku se prenaša od pradedov na stare starše, od staršev na otroke.

Nedelja je neke vrste rdeča nit, ki povezuje te štiri generacije. Je ‚družinski spomin‘, ki leži na kuhinjski mizi, medtem ko se svet okoli nas radikalno spreminja. Je opozorilo, da človek ne živi le od kruha.

»Nedelja nam garantira v koroški katoliški Cerkvi samostojnost, prepoznavnost naše biti, pristnost in izvirnost naše identitete,« nam je ob enem naših jubileju napisal zvesti bralec in mislim, da je to dokaj dobro zajel.

Po prvem laiku je pred devetimi leti glavna odgovornost prešla v ženske roke. Čeprav sta občasno vodili uredništvo za nekaj časa profesorica Marija Perne in naša urednica Micka Opetnik, je Mateja Rihter prva ženska glavna urednica. Sploh je sedanje uredništvo z Gabi Frank, Alexandro Praster, Brino Kušej in Lauro Praster trdna ženska domena in je samo večno zvesti Vincenc Gotthardt moška trdnjava z zdaj najdaljšim stažem urednikovanja pri Nedelji. Že samo s tem se spreminja pogled in pristop Nedelje, se vnašajo novi pogledi in način posredovanja zgodb. Mateja Rihter je sedanje poslanstvo strnila takole: »Upati si in zaupati – to je že pomemben korak k uspehu. S ponosom skupaj z uredništvom vodim ta tednik, ki je prestal vihre časa, se znal prilagajati spreminjajočim se družbenim in tudi cerkvenim razmeram, vseskozi pa je ohranil poslanstvo časopisa, zaznavajočega lepoto in bolečino, ki ju doživljamo v malem in velikem svetu. Posreduje ju v luči vrednot.

Preplavljeni smo s slabimi novicami in čutimo, kako nas to spravlja v malodušje. Nedelja si želi brez olepševanja zaznati tudi tegobe tega časa in istočasno ljudem vlivati upanje, pri tem pa ostati zvesti svojemu poslanstvu: širiti veselo sporočilo v slovenskem jeziku.

Pokojni papež Frančišek je v poslanici za svetovni dan medijev leta 2021 zapisal: »Z začudenjem odpri oči temu, kar boš videl, in pusti, da se tvoje roke napolnijo s svežino življenja, da se bodo drugi, ko te bodo brali, lahko dotaknili utripajočega čudeža življenja.«

Na nadaljnjih sto let.

Hanzi Tomažič