Romanje Živega rožnega venca na Žihpoljah

Z velikim veseljem vas vse prisrčno pozdravljam pri današnjem romanju, je dejal domači župnik Ulrich Kogler, ki je vodil sv. mašo ob somaševanju duhovnikov in diakonov.

Peter Olip, duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja, je v pridigi obudil spomine: »Moji osebni spomini na to čudovito romarsko cerkev na Žihpoljah segajo daleč nazaj v rana otroška leta. Vsako leto smo Selani na belo nedeljo poromali na Žihpolje, se zbrali pri križu ob cesti in v procesiji šli semkaj v cerkev. To tradicijo gojijo do današnjega dne. Po slovesni maši smo počastili relikvije s trnjem iz Jezusove trnjeve krone in Jezusove krvi. Cerkveni zbor pa je pel Angelovo češčenje po selski melodiji. Sedanji župnik, sobrat Ulrich Kogler, je omogočil, da to veliko dragocenost lahko občudujemo in častimo v posebni stranski kapeli. Ostalo mi je v spominu tudi, kako so nas otroke nekateri domačini začudeno gledali, ko smo s starši govorili slovensko. Takih pogledov in komentarjev smo bili deležni, kot bi prihajali s kakšnega drugega planeta. Gospod Ulrich je kot rojen Štajerec dal mnogim lep zgled mirnega sožitja, saj se je sam naučil govoriti slovensko.« Peter Olip se je navezal na to, da je mesec oktober mesec rožnega venca: »Papež Leon XIV. je vse vernike po širnem svetu pozval, naj v mesecu oktobru vsak dan molijo rožni venec. Kako dobra in pametna pobuda. To je najbolj učinkovit prispevek k boljšemu svetu, molitev za mir, za pravo soglasje med narodi in ljudstvi, v družinah in farnih skupnostih. Kako vse to svet potrebuje! Največji dar pa je rožni venec za vsakega molivca in molivko osebno: 20 minut, pol ure zase, čas, ko odklopim, čas, ki mi je podarjen za lastno umiritev in poglobitev. Zares, rožni venec je duhovna sila, ki na mnogih področjih povzroči mnogo dobrega ravno v času, ko smo priče velikim spremembam in je tudi katoliška vera na udaru. Podobno kot takrat, ko je je cerkev uvedla praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhajajo praznik 'Marije Zmagovalke'. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v 'praznik naše ljube Gospe rožnega venca'. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Tudi danes velja pravilo: Kdor Marijo časti, se ne pogubi.«

Dodal je še nekaj kratkih misli ob evangeliju: »Učenci prosijo Gospoda: »Pomnoži nam vero!« Ta prošnja je dejansko zelo pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, da ni čarovnija, temveč da je delo. Napor. Služba, če hočete. Ker verovati pomeni pravzaprav služiti. Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto, biti na svojem mestu, se ne izogibati, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni storiti« (Lk17,10). Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker verjamem, da nam je poslanstvo pisano na kožo, točno takšno, kakršno potrebujem za izpolnitev svojega smisla in da nas točno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v »priličnih ali nepriličnih okoliščinah« (prim. 2 Tim 4,2). Stegovati se kot drevo onkraj tega, kar si, pa vendar ostati, kjer si. To pomeni verovati. Zato je vera nekaj dinamičnega, nekaj, kar se premika. Skupaj z učenci torej prosimo: Gospod, pomnoži nam vero!«

Ob darovanju so prinašali pred oltar košare iz raznih far Koroške, pred sklepnim blagoslovom pa smo zapeli litanije Matere Božje, ki jih je vodila Dorica Kazianka s sopevkami. Na koru sta bila Roland Popatnik za orglami in Krista Krušic. Frančiška Trpin-Jelovčan, referentka Katoliškega ženskega gibanja, je dejala: »Ob molitvi rožnega venca se čuti moč in to moč so čutili tudi naši predniki, ko so prestajali težko obdobje« in zahvalila se je »vsakemu in vsaki posebej, ki je prispeval k pripravi in organizaciji današnjega romanja.« Sledila je agapa iz blagoslovljenih košar, ki so jih prinesli s seboj, in prijetno druženje v Hiši srečanja.

Mateja Rihter