Cerkveni prostori so bili in so še po mnogih krajih edini prostori, kjer ljudje doživljajo, da je slovenščina v javnosti nekaj enakovrednega, da ima svoje mesto. Mnogi slovenski duhovniki so tudi povezovalni kulturniki. Ob 100-letnici plebiscita smo se s krškim škofom, koroškim Slovencem Jožetom Marketzem pogovarjali o pomembni vlogi, ki jo je katoliška Cerkev Koroške imela pri vzpostavljanju sožitja med slovensko in nemško govorečimi verniki na Koroškem, o njegovih osebnih izkušnjah ter o pomenu kulture.

Ob temi sožitje na Koroškem pogosto naštejemo koroške Slovenke in Slovence, ki so prevzeli naloge za širšo družbo, npr. Tanjo Prušnik, Martina Kušeja in seveda tudi vas. Da je škof krške škofije koroški Slovenec, je zagotovo posebno znamenje. Mnogi menijo, da pred nekaj leti to zagotovo še ne bi bilo mogoče. Kaj se je v tem času tako spremenilo, da so takšna imenovanja dobro sprejeta tudi s strani nemško govorečih sodeželanov?

Škof Jože Marketz: Za spremembo ni zaslužen en dogodek, to je razvoj 50-ih let. Začenši s sinodo krške škofije – to vedno poudarjam in sem še vedno zelo prepričan o tem. Na sinodi smo ubrali novo pot. Prej so nemško govoreči zelo gledali, da bi bilo vse nemško in so se zanimali in borili samo za nemščino, Slovenci pa za slovenščino. Ta sistem so na Južnem Tirolskem z italijanščino in nemščino imeli še do nedavnega. Na Koroškem pa je leta 1972 sinoda odločila drugače, in sicer: Cerkev je pristojna za vse, Cerkev želi, da bi oba naroda skupaj živela čim bolj složno in vzajemno. Seveda to gre samo, če imata oba jezika pomembno vlogo in svoj prostor. To se lahko hitro napiše in lepo pove, ampak to potem živeti pa je zelo težko, ker interesi ostanejo: nemško govoreči še vedno želijo več nemščine, slovensko govoreči pa več slovenščine. Po sinodi se je začela znotraj katoliške Cerkve na Koroškem pot, ki ni bila lahka. Še zdaj čutim, da nam nekateri ne zaupajo. Še vedno se spomnijo npr. enega župnika, ki je enkrat pogreb naredil »čisto slovensko«. To je še vedno v ušesih, čeprav so to bile največkrat neresnice. Orali smo ledino. Temu se je pridružila še kultura. Na primer v času deželnega glavarja Haiderja je Valentin Oman protestno nehal razstavljati na Koroškem. Prisoten je bil upor, ki je postal vedno večji, dokler ni dosegel politike. Tam so se najtežje odločili za drugo smer, zdaj pa jo dopuščajo. Nismo še na cilju, a smo na dobri poti. Nismo še na vrhu gore, ampak smo na klancu, kjer smo tudi lahko že zadovoljni, da smo prehodili del strme poti. A pot moramo nadaljevati naprej. Sožitje pa se ne bo kazalo v tem, kako bomo na primer naslednje leto praznovali 10. oktober, ampak predvsem v vsakdanjem življenju.

Na Koroškem pa je leta 1972 sinoda odločila drugače, in sicer: Cerkev je pristojna za vse, Cerkev želi, da bi oba naroda skupaj živela čim bolj složno in vzajemno.

Tema sožitje vas je že od nekdaj zelo zanimala. Tudi vaša doktorska disertacija ima naslov Prispevek Cerkve k skupnemu življenju slovenske in nemške skupnosti na Koroškem. Kaj je botrovalo k izbiri te teme?

Jože Marketz: Izhajam iz družine, kjer smo vedno govorili slovensko, politično pa je vladal pluralizem. Kako se v tem znajti, kaj je bolj prav …? Kot duhovnik sem bil najprej kaplan v Borovljah. Tam sem po eni strani okusil veselje nad tem, da si kdo upa pri tej temi kaj premakniti. Veseli so bili tako nekateri slovensko kot nemško govoreči. Po drugi strani pa sem čutil neverjetno veliko upora. Med župnikovanjem v Št. Jakobu v Rožu sem čutil isto. Spoznal sem, da mi marsikaj manjka, da bi lahko v tej temi dobro posredoval. Prosil sem škofa, ali ne bi smel to preštudirati z disertacijo na Dunaju. Še vedno imam shranjene prve tri strani, ki sem jih poslal profesorju Zulehnerju. Na njih sem opisal situacijo, kakor sem jo tedaj doživljal. Čutil sem, da je bilo precej opažanj, a tudi veliko emocij. Namesto argumentov je bila emocija. To sem videl tudi pri ljudeh. Pri tej temi sem bil zelo čustven. Vedel sem, da s tem ne prideš naprej. Lotil sem se dela, preverjal sem našo situacijo z zgodovinskega vidika, opravil sem zelo veliko intervjujev. Novo spoznanje je bilo, da tukaj niso samo Slovenci in Nemci, ampak tudi tisti vmesni. Te želijo drugi samo instrumentalizirati, sami pa iščejo identiteto, ki ni vmesna, ampak jo morajo še najti. Danes smo tako daleč, da vsak tak človek lahko reče, kako je pozicioniran v tem vprašanju.

Kot ste že omenili, je bila prav katoliška Cerkev na Koroškem tista, ki je začela s sožitjem, ki je začela orati ledino. Ali je to v javnosti dovolj znano? Ali ljudje vedo, da se je Cerkev za sožitje pogumno zavzemala in ga tudi udejanjala in ni samo govorila o tem? In to že v časih, ko sta bili politika in družba še zelo nastrojena proti vsemu slovenskemu.

Jože Marketz: Mislim, da se mnogi tega ne zavedajo, mnogi nam tega tudi nočejo priznati, in sicer zaradi tega, ker smo ustvarjali tudi konflikte. A mi smo le zelo iskreno prinesli na dan konflikte, ki so jih prej skrivali pod preprogo. To je delala Cerkev in zato nam mnogi še vedno očitajo, da smo zanetili prepire. To ni res. Vsak psiholog ve, da morajo stvari na dan, potem se šele lahko rešijo. Dogajalo se je, da so nekateri vsako duhovnikovo slovensko besedo videli kot politiziranje. Takšnih očitkov je res vedno manj. Od mene pričakujejo, da uporabljam tudi slovenščino, ko kam pridem. V tem ne vidijo nič slabega, ampak kot del moje osebnosti. Prej tega nisem tako čutil, kot to čutim sedaj kot škof. V meni vidijo Korošca, ki govori tudi nemško, ampak je Slovenec. To je veliko spoštovanje.

Vaša ideja je, da bi postavili spomenik Valentinu Inzku in Ernstu Waldsteinu, ki sta s svojim delom v škofijski sinodi leta 1972 in sinodalnim dokumentom postavila temelje za sožitje nemško in slovensko govorečih vernikov na Koroškem. Kakšen je pomen teh dveh velikih mož, da bi si res zaslužila spomenik, in ne ljudje, ki jim v letošnjem letu želijo postavljati spomenike?

Jože Marketz: Najprej si moramo predstavljati, kakšna atmosfera je vladala takrat. Neverjetno je bilo, to je bil čas, ko so bili najbolj proti Slovencem, tudi z nasiljem so nastopali proti nam. Večina ljudi bi rekla: Malo še počakajmo. Inzko in Waldstein pa sta si upala v taki atmosferi delati naprej, nista si postavljala vprašanja, če bi še malo počakala. Z njima je sodelovala skupina ljudi, Nemcev in Slovencev, ki so se leto dni redno srečevali in so na tem delali. Zagotovo so se tudi kdaj skregali. Tako ponosen sem na njiju, ker tudi iz svojih izkušenj vem, da tega ne zmoreš samo iz svoje moči, ampak potrebuješ Božjo pomoč. Delo za sožitje sta občutila kot svojo krščansko dolžnost. Ne samo, da sta si upala, ampak tudi to, da sta vztrajala – to ju naredi za velikana.

V svojem govoru na Mohorjevi konferenci ste izrekli priznanje družinam, saj so družine najpomembnejši kraj, kjer se slovenščina prenaša v naslednji rod. Kako naj narodna skupnost krepi družine, da bodo z otroki govorili, peli in molili v knjižni slovenščini in v narečju?

Jezik je vedno povezan s človekom, ki ga govori. S tem je povezana naša emocionalnost.

Jože Marketz: Zelo podobno vprašanje vsak dan slišim tudi z nemške strani: Kako lahko nudimo podporo, da bi družine še ostale verne? Pri nas pa še dodamo: In da bi ostale slovenske. V današnjem svetu na to vpliva mnogo dejavnikov. Med temi dejavniki so tudi Cerkev, vera in slovenska kultura. Če bi želel odgovoriti na to vprašanje, bi moral napisati članek. Vemo pa, da ni dovolj le pozivati. Potrebuješ to izkušnjo, da ti dobro dene, če je slovenščina del tebe, da ti dobro dene, če je molitev del tebe. Da greš drugače v dan, če zjutraj moliš, ker ne vidiš samo sonca, ki danes tako lepo sije, ampak čutiš tudi Svetega Duha. Pri posredovanju izkušenj so zelo pomembni starši ter babice in dedi. Seveda pa tudi duhovniki. Naš cilj je, da ljudje dobro živijo. Mislim, da človek bolje živi, če pozna svojo zgodovino, je ponosen nanjo, potem trdneje stoji v življenju. Izhajamo iz slovenske kulture. Če bi jo izgubili, bi izgubili del sebe. Pomembno je, da se ustvarijo pogoji, da je slovenščina prisotna in da imamo dobre šole, da lahko kultura ustvarja … Jezik je vedno povezan s človekom, ki ga govori. S tem je povezana naša emocionalnost. Ko sem bil župnik na Radišah, sem pridigal v slovenščini in nemščini. Nemško govoreči so mi rekli, da ko pridigam nemško, razumejo moje besede, ko pa pridigam slovensko, razumejo mene samega.

Vemo, da ste navdušen bralec literature, ste tudi v sorodu z odlično literatinjo Majo Haderlap. Danes ste že omenili Valentina Omana. Kakšen je prispevek literature, umetnosti k sožitju na Koroškem?

Jože Marketz: Roman Maje Haderlap je že nekaj posebnega. Nemško govoreči so spoznali našo usodo, našo zgodovino, tudi partizanstvo je v romanu opisala zelo stvarno. Petru Handkeju je slovenščina vedno bolj pomembna, zelo spoštuje naše literate, tudi prevajal jih je: Florjana Lipuša, Gustava Januša. Ko je moja mama začela pisati, je začela bolj odkrivati materni jezik. Kot kmetica, ki prej nikoli ni brala, je spoznala in vzljubila slovensko besedo. Pri literaturi vidiš, kdo si v resnici.

10. oktobra boste skupaj s superintendentom evangeličanske Cerkve na Koroškem Manfredom Sauerjem vodili ekumensko bogoslužje. Kako gledate na plebiscit po 100-ih letih? Kako gledate na letošnje »jubilejno leto«?

Jože Marketz: Za nekatere je to spominsko leto, za druge je jubilejno leto, vsak ga doživlja po svoje. Rezultat plebiscita je zelo usmerjal naše življenje. Naše življenje bi potekalo čisto drugače, če bi bili najprej del Kraljevine SHS in potem del komunistične Jugoslavije. Plebiscita se moramo spomniti, a mislim, da nihče od Slovencev ne bo rekel, da je 10. oktober dan, ki se ga veselimo.

Slovenska narodna skupnost na Koroškem je manjšina. Da smo blizu ljudem, ki so v kakršnikoli manjšini, posebej tistim na robu družbe, je vaša srčna zadeva. So manjšine bolj solidarne z drugimi manjšinami?

Jože Marketz: Naj povem izkušnjo iz Južne Tirolske. Kulturniki in politiki so bili nekoč zelo povezani z nacionalnimi Nemci na Koroškem. Naenkrat se je to spremenilo, naenkrat so Južni Tirolci spoznali, da smo koroški Slovenci manjšina – tako kot oni. Nato so začeli dosledno pomagati nam. Mislim, da bi morali biti tudi mi bolj solidarni z Nemci v Sloveniji. To temo sem nagovoril pri pogovoru z ljubljanskim nadškofom. Dejal mi je, da kočevarskim Nemcem tamkajšnji duhovniki nudijo, kar potrebujejo in da tam vsi duhovniki znajo tudi nemško.

Mateja Rihter